Uvodnik / Grega Repovž: Vedo!

Kaj se je torej zgodilo ta teden pri ustanovitvi preiskovalne komisije o vmešavanju izraelskega podjetja Black Cube v slovenske volitve? Je opozicija res »zamrazila« njeno ustanovitev, ker je bilo šest poslancev Levice, SD in Gibanja Svoboda odsotnih, med njimi predsednik Svobode Robert Golob in predsednik SD Matjaž Han, ki sta bila celo na dopustu? Formalno lahko rečemo, da trditev drži. Tudi vsebinsko bi lahko rekli, da drži – pri čemer nam gre seveda na živce, da medtem ko prodemokratična javnost zbira podpise za referendum o spremenjenem zakonu o parlamentarni preiskavi, liderja dveh opozicijskih strank nista v službi, ampak na počitnicah, čeprav vsa država ve, da imajo parlamentarci avgusta kolektivni dopust.

A to ne spremeni dejstva, da mora biti preiskovalna komisija ustanovljena. Četudi drži vse, kar smo napisali o opoziciji, mora še vedno priti do ustanovitve komisije, ker je to zahtevala tretjina poslancev. Gre torej za izigravanje ustave in parlamentarne procedure, kar je tudi tokrat za Janeza Janšo pokorno izpeljal predsednik parlamenta in stranke Resnica Zoran Stevanović. A če se opozicija strinja z analitiki in civilno družbo, da smo v Sloveniji ponovno dobili avtokratsko vlado, od nje pričakujemo, da se bo tako tudi vedla. In ne bo manjkala pri nobenem glasovanju, zlasti ne ključnem.

Vrnimo se k vmešavanju izraelskega podjetja Black Cube v slovenske volitve. Danes je namreč že zelo jasno, da bo Janez Janša storil vse, da bo ta preiskava tako na policiji in tožilstvu kot v parlamentu in v javnosti čim bolj omejena. Za to si zelo prizadeva. Prav tako vlaga velike napore, da bi prikazal svoja dejanja in dejanja vlade v prid Izraela kot dejanja političnega prijateljstva z Benjaminom Netanjahujem, kar naj ne bi bilo nikakor povezano s transakcijo, ki smo jo v Sloveniji po istoimenskem podjetju poimenovali afera Black Cube. Vendar se je ta transakcija dejansko zgodila, podjetje Black Cube vedno dela za naročnike, stroški akcije pa so bili zelo visoki; samo letalski poleti v Slovenijo so stali vsaj 100 tisoč evrov. Še vedno ne vemo, kdo je to plačal. A nekdo brez dvoma je. In glede na to, da se izraelski politiki do Slovenije začenjajo vesti kot upniki, ki zdaj zahtevajo poplačilo za usluge, se zdi vse bolj verjetno, da teh računov SDS ni poravnala, ampak se bo poravnava zgodila drugače. Ali kot je napisala zunanjepolitična komentatorka Dela Saša Vidmajer: »Ni skrivnost, čigav dolžnik je novi predsednik vlade – in faktura Izraela je bila izstavljena zelo hitro.« Da, ni skrivnost – in ni skrivnost niti na mednarodnem parketu. Tam Janez Janša že doslej ni bil spoštovan, zdaj pa so zadeve še bolj resne. Po vsej Evropi se namreč demokratične stranke bojijo prav tovrstnega vmešavanja v volitve, kakršno se je zgodilo v Sloveniji. In čisto vsi vedo, da sta v sodobni politiki dve državi, ki sklepata koalicije z avtokrati, da bi dosegli svoje cilje. Prva je Rusija in druga Izrael (včasih so te metode rade uporabljale tudi ameriške vlade), dejansko pa to povsod drugje razumejo kot nekaj nezaslišanega in nedopustnega, saj gre za napad na suverenost države. Najemanje tujih držav, hekerskih in obveščevalnih podjetij in agentov je povsod razumljeno kot izdaja suverenosti, kot izdaja lastne države. Vsi namreč vedo, da bo sledil račun, ki pa bo dejansko izstavljen državi. V tem primeru ni talec naročnik, ampak vsa država in njeni državljani.

S tem smo na hecen način prišli do točke, ki obremenjuje našo državo že od druge svetovne vojne – naj se sliši še tako absurdno. Ne moremo se namreč izogniti neverjetnemu »naključju«, da so iste politične sile, ki ne priznavajo, da je bilo sodelovanje z nacističnimi in fašističnimi okupacijskimi silami nekaj sprevrženega, ki se dejansko zbirajo na slavjih, kjer častijo sodelavce okupatorja, tudi danes pripravljene na kolaboracije, ki načenjajo suverenost države. Pri čemer je bilo vse jasno že takrat in je prav tako danes. Leta 1942 nihče v Sloveniji ni mogel trditi, da ne ve, kaj se dogaja, kaj počnejo Nemci in Italijani. In tudi leta 2026 vsi vemo, kaj počne današnja izraelska oblast. Le da se nekaterim s tem ne zdi nič narobe, drugim pa vse. Ne gre torej za to, da ne bi vedeli, da morajo spregledati. Točno vedo. Vedo, kam letijo metki in bombe. A se jim to zdi prav.

In zato je treba temeljno, na videz naivno vprašanje tudi danes ponavljati: kako je mogoče, da so nekateri ljudje pripravljeni zastaviti lasten narod, v aktualnem primeru pa kar državo, da bi prišli do političnih ali finančnih ciljev?