Dva leva / Vlado Miheljak: V postelji s Slovenijo
Zdaj pa še zakon o ploskanju?
MLADINA, št. 26, 3. 7. 2026
»Smo edina država, kjer ne ploskamo slovenski himni … Zato naslednjič, ko boste slišali slovensko himno, zaploskajte ji.«
— Janez Janša (omrežje X, 25. 6. 2026)
»Problem je, ko se ljudje ne spreminjajo. Ko ostajajo enaki. Ko se ne učijo. Nekateri od mojih prijateljev iz osemdesetih se niso sposobni učiti. Še več: danes zagovarjajo komunizem, proti kateremu smo se takrat na Radiu Študent in Mladini borili. Ponosen sem, ker se me danes izogibajo in blatijo.«
— Andrej Drapal ponavlja znano Leninovo tezo o učenju (omrežje X, 23. 6. 2026)
»Zadeva je precej preprosta. Če nekdo trdi, da muzej osamosvojitve ni njegov, to pomeni samo to, da bodisi ni Slovenec, bodisi je Slovenec, pa osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija (torej ni Slovenec).«
Erika-Aya, rojena kot Labrie v Marylandu, je po poroki prevzela priimek Eiffel. A ne prenaglite se v sklepanju, njen ženin ni bil kakšen daljni potomec ali zgolj soimenjak inženirja Gustava Eiffla, ampak njegov otrok. Namreč, gospa se je po krajši ljubezenski aferi z vojaškim lovcem F-15 nesmrtno zaljubila in leta 2007 tudi poročila z Eifflovim stolpom. Podobna, a nekaj let starejša, je ljubezenska zgodba iz Berlina. Po večletnem najstniškem spogledovanju se je Švedinja Eija-Riitta Eklöf pri petindvajsetih letih 17. junija 1979 (prav na obletnico vzhodnoberlinske vstaje!) poročila s takrat še mladoletnim Berlinskim zidom in uradno postala gospa Eija-Riitta Eklöf-Berliner-Mauer. Je pa dokaj mlada ovdovela, saj so protestniki leta 1989 brutalno pokončali njenega življenjskega partnerja, na koncu pa je osamljena in zapuščena leta 2015 nesrečno preminila tudi sama. Sporočilo obeh resničnih zgodb je, da ljubezni ne izbiraš, ljubezen se zgodi. In oblika ljubezni ne določa njene kakovosti. Če bi se, na primer, Borut Pahor poročil sam s seboj, kar nikakor ne bi bil precedens, bi bil zakon z veliko verjetnostjo blagoslovljen z več samozadovoljstva kot marsikatera zveza med dvema človekoma. Če pa bi se vzela Janez Janša in Ivan Janša, bi se njun splošno znani eksterni konfliktni potencial prav lahko obrnil navznoter, v toksično partnersko razmerje. In nič drugače ni, ko vezi ne določajo osebe, ampak fetiši ali celovita objektna stvarnost – pri čemer je fetiš zgolj posrednik med človekom in človekom. Nekaj, predmet, specifični kos ali del oblačila ali kar partikularni del telesa, denimo politikov usnjeni bič ali markantna pleša, lahko tega ali onega drapala vzburja in je sploh ultimativni pogoj privlačnosti in vezi. Objektna (seksualna) vezanost pa je po drugi strani pristna vez med človekom in eksternim predmetom, naravnim ali družbenim fenomenom oz. stanjem. Brez posrednika! Na primer, če Andrej Drapal, kot sam navaja, »prepozna muzej osamosvojitve kot njegov«, kar da je dokaz in legitimizacija »osamosvojitve kot intimne opcije«, je v obeh primerih relacija definirana kot objektna afiliacija. Če dotični stopi pred matičarja z omenjenim muzejem in prevzame še njegovo ime, postane uradno dr. Andrej Muzej-Osamosvojitve-Drapal in je to istospolna zveza, če pa stopi pred oltar z njo, torej osamosvojitvijo, je poslej v heteroseksualni zakonski zvezi kot dr. Andrej Osamosvojitev-Drapal. Oboje je možno in z vidika nove povolilne perspektive še kako normalno. A kaj bi govoril. Vse to mora Andrej Drapal, ki je po novem človek iz stroke (postal je predavatelj in vodja famoznega akademskega zbora Jambrekove Fakultete za psihoterapijo!?), poznati do obisti. Čeprav je intimizacija zunanjih določil psihološko kompliciran fenomen. Neverniki, agnostiki lahko vernikom, častilcem, sledilcem in konkretno Drapalu zavidamo zmožnost tovrstnih ponotranjanj. Sam pri najboljši volji ne bi zmogel eksternega pojava prepoznati kot intimne, libidalno nasičene izbire; denimo Slovenije kot moje intimne opcije. Vedno znova pa se trudim in učim spoštovati državo Slovenijo onkraj klinične in kriminogene obremenjenosti vsakokratnih oblastnikov.
»Smo edina država, kjer ne ploskamo slovenski himni … Zato naslednjič, ko boste slišali slovensko himno, zaploskajte ji.«
— Janez Janša (omrežje X, 25. 6. 2026)
»Problem je, ko se ljudje ne spreminjajo. Ko ostajajo enaki. Ko se ne učijo. Nekateri od mojih prijateljev iz osemdesetih se niso sposobni učiti. Še več: danes zagovarjajo komunizem, proti kateremu smo se takrat na Radiu Študent in Mladini borili. Ponosen sem, ker se me danes izogibajo in blatijo.«
— Andrej Drapal ponavlja znano Leninovo tezo o učenju (omrežje X, 23. 6. 2026)
»Zadeva je precej preprosta. Če nekdo trdi, da muzej osamosvojitve ni njegov, to pomeni samo to, da bodisi ni Slovenec, bodisi je Slovenec, pa osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija (torej ni Slovenec).«
Erika-Aya, rojena kot Labrie v Marylandu, je po poroki prevzela priimek Eiffel. A ne prenaglite se v sklepanju, njen ženin ni bil kakšen daljni potomec ali zgolj soimenjak inženirja Gustava Eiffla, ampak njegov otrok. Namreč, gospa se je po krajši ljubezenski aferi z vojaškim lovcem F-15 nesmrtno zaljubila in leta 2007 tudi poročila z Eifflovim stolpom. Podobna, a nekaj let starejša, je ljubezenska zgodba iz Berlina. Po večletnem najstniškem spogledovanju se je Švedinja Eija-Riitta Eklöf pri petindvajsetih letih 17. junija 1979 (prav na obletnico vzhodnoberlinske vstaje!) poročila s takrat še mladoletnim Berlinskim zidom in uradno postala gospa Eija-Riitta Eklöf-Berliner-Mauer. Je pa dokaj mlada ovdovela, saj so protestniki leta 1989 brutalno pokončali njenega življenjskega partnerja, na koncu pa je osamljena in zapuščena leta 2015 nesrečno preminila tudi sama. Sporočilo obeh resničnih zgodb je, da ljubezni ne izbiraš, ljubezen se zgodi. In oblika ljubezni ne določa njene kakovosti. Če bi se, na primer, Borut Pahor poročil sam s seboj, kar nikakor ne bi bil precedens, bi bil zakon z veliko verjetnostjo blagoslovljen z več samozadovoljstva kot marsikatera zveza med dvema človekoma. Če pa bi se vzela Janez Janša in Ivan Janša, bi se njun splošno znani eksterni konfliktni potencial prav lahko obrnil navznoter, v toksično partnersko razmerje. In nič drugače ni, ko vezi ne določajo osebe, ampak fetiši ali celovita objektna stvarnost – pri čemer je fetiš zgolj posrednik med človekom in človekom. Nekaj, predmet, specifični kos ali del oblačila ali kar partikularni del telesa, denimo politikov usnjeni bič ali markantna pleša, lahko tega ali onega drapala vzburja in je sploh ultimativni pogoj privlačnosti in vezi. Objektna (seksualna) vezanost pa je po drugi strani pristna vez med človekom in eksternim predmetom, naravnim ali družbenim fenomenom oz. stanjem. Brez posrednika! Na primer, če Andrej Drapal, kot sam navaja, »prepozna muzej osamosvojitve kot njegov«, kar da je dokaz in legitimizacija »osamosvojitve kot intimne opcije«, je v obeh primerih relacija definirana kot objektna afiliacija. Če dotični stopi pred matičarja z omenjenim muzejem in prevzame še njegovo ime, postane uradno dr. Andrej Muzej-Osamosvojitve-Drapal in je to istospolna zveza, če pa stopi pred oltar z njo, torej osamosvojitvijo, je poslej v heteroseksualni zakonski zvezi kot dr. Andrej Osamosvojitev-Drapal. Oboje je možno in z vidika nove povolilne perspektive še kako normalno. A kaj bi govoril. Vse to mora Andrej Drapal, ki je po novem človek iz stroke (postal je predavatelj in vodja famoznega akademskega zbora Jambrekove Fakultete za psihoterapijo!?), poznati do obisti. Čeprav je intimizacija zunanjih določil psihološko kompliciran fenomen. Neverniki, agnostiki lahko vernikom, častilcem, sledilcem in konkretno Drapalu zavidamo zmožnost tovrstnih ponotranjanj. Sam pri najboljši volji ne bi zmogel eksternega pojava prepoznati kot intimne, libidalno nasičene izbire; denimo Slovenije kot moje intimne opcije. Vedno znova pa se trudim in učim spoštovati državo Slovenijo onkraj klinične in kriminogene obremenjenosti vsakokratnih oblastnikov.
Ampak ene stvari pa vseeno ne razumem. Drapal se sklicuje na moje pisanje o Janševi poti iz komunizma via Jajce v antikomunizem. In ugotavlja, da je problem, če se ljudje nič ne naučijo in ne spremenijo. Ima prav! Prav zato vedno poudarjam, da se je Janša odpovedal komunizmu zgolj kot formi, vse do danes pa ohranil boljševiške metode delovanja. Drapal pojamra še, da nekateri njegovi »prijatelji danes zagovarjajo komunizem, proti kateremu smo se takrat na RŠ in Mladini borili«. Tu pa je sploh hud nesporazum! Ker sem bil v ključnem obdobju prehoda »zelo zraven«, lahko zagotovim, da se nismo borili proti komunizmu, ta takrat sploh ni bil relevanten, ampak proti avtoritarnemu in represivnemu režimu enopartijske države. Zaradi enakih razlogov, kot se danes borimo proti Janši in janšizmu kot stanju duha. Torej tudi proti temu, da bi ti kdo predpisoval, kdaj moraš in kdaj ne smeš ploskati.
Če bi Andrej Drapal to razumel, ne bi bil to, kar je, in tam, kjer je.