Kolumna / : V iskanju modrosti

Janša, ko ni na oblasti, nikoli ne pride na državne proslave. Češ da so nelegitimne, ker so ukradene kot volitve in kot naj bi bila, če ne vlada on, ukradena tudi domovina. Ampak proslave morajo biti in tako si priredi svoje, vzporedne.

Zdaj je znova na oblasti, prišel je na obletnico osamosvojitve, imel dolg govor in si dal izdelati domoljubno-domačijski program. Na isti proslavi je z odsotnostjo blestel Robert Golob. Morda ne bi prenesel pogleda na puhteče zmagoslavje Janše in druščine. Morda še trpi zaradi izgube položaja. Ali pa ne bi zmogel dve uri gledati programa, katerega moderatorka je bila Bernarda Žarn z RTV, ki ji Janša hoče zaviti vrat z odpravo obvezne naročnine.

Ampak Robert Golob bi moral biti tam. Ker je to državna, ne pa Janševa ali njegova proslava. Ker se z bojkotom obnaša tako kot Janša, ki si sicer priredi svojo proslavo. Golob si je seveda ne bo, vendar izgine.

To govori o njegovi nečimrnosti in slabi politični pismenosti. Zakaj pa je lahko na vseh državnih proslavah Milan Kučan, ki ga Janša nenehno demonizira? Pride, stoično prenese vsakršno proslavo in je tam, ker ve, da mora biti.

Goloba pa ni. Izginil je tudi po volitvah, ko je videl, da ne bo mogel sestaviti vlade. Taka odsotnost, ki je virtualni nastopi ne morejo nadomestiti, slabi širši odpor janšizmu, odpor, za katerega so potrebni trdni, zanesljivi, predvidljivi opozicijski politiki. S takimi voditelji Janšo laže preživijo tudi mediji, tradicionalna tarča janšizma.

Opozicija bo pomembno vplivala na to, kakšen bo ta mandat. Oblastno mrcvarjenje lahko ublaži ali spodbudi. Najbolj ga bo podprla, če je ne bo videti in čutiti. Ali če bo sprta, drobnjakarska, razdrobljena.

Tako je delovala tudi Golobova napoved vlade v senci. Če je taka vlada že potrebna, bi jo morala sestaviti vsa opozicija. Saj je jasno, da lahko leva sredina Janši oteži mandat in znova pride na oblast samo pod tremi pogoji. Prvi je sodelovanje opozicijskih strank med seboj in s civilno družbo, sindikati, univerzami ... Drugi pogoj je jasen, konkreten in dovolj alternativen, a ne utopičen opozicijski program. Tretjič, tako nagovarjanje volivcev, ki bo bolj upoštevalo strahove in želje povprečnih državljanov in se manj ukvarjalo z identitetnimi problemi. Nekaj več populizma ne pomeni, da bi se morala opozicija spustiti v janšistično demagogijo, to bi ji samo škodilo. Morala pa bi se otresti tiste vzvišenosti in prazne načelnosti, ki jo je rada kazala na oblasti.

To držo ponazarja njen odziv na Janševo ponudbo za partnerstvo. Pobuda je bila prazna propagandna gesta, igranje na všečnost gesla stopimo skupaj – in to potem ko so že bila ustvarjena izvršena dejstva, ki jasno kažejo, kako nesprejemljivo bo vladala nova oblast (interventni zakon itd.). Toda opozicija bi ravnala pametneje, če bi rekla: prav, ponudbo sprejemamo, a pod takimi in takimi pogoji (da se npr. ne ukine obvezna naročnina za RTV, da se pred naslednjimi volitvami uvede preferenčni glas itd.). Tako bi drugo stran prisilila, da kaj pojasni, kaj neutemeljeno zavrne, se razgali, sama pa bi napravila ugoden vtis na volivce, vedno mehke na »stopimo skupaj«.

Odsotnost na proslavi, oskubena vlada v senci, na hitro zavrnjeno partnerstvo – vse troje govori, da Golob življenje v opoziciji začenja brez globljega premisleka o sebi, stranki in novem položaju nasploh. To je slabo znamenje za to, kaj bo z njegovo stranko. Zapraviti bi jo bilo škoda – prvič po dolgem času je nova levosredinska stranka preživela ves mandat in celo ostala najmočnejša. Če je Golob ne bo stabiliziral, se lahko razkroji, skrči ali celo razpade.

Moral jo bo tudi jasneje profilirati, pri tem pa ne storiti napake, ki postopoma ugonablja vso zmerno politiko na Zahodu. Ne bi se torej smel prilagajati skrajni desnici, ampak se od nje jasno razlikovati. Ostati demokratičen in postati bolj lev, bolj levičarski. Oznaka izgublja privlačnost, dobiva celo slabšalen pomen, a ga ne bi smela in ga ne bi, če bi res pomenila dosledno, poudarjeno skrb levosredinske politike za dobro javno zdravstvo in šolstvo, za zanesljive pokojnine, dostopna stanovanja itd. Za varnejše življenje navadnih državljanov, skratka. Nekaj take leve politike je bilo nakazane v prejšnjem mandatu, a manjkala ji je doslednost in ustrezno nagovarjanje ljudstva, svoje pa je naredilo tudi histerično javno ozračje.

Zdaj je taka politika poražena in v defenzivi, vendar ima prihodnost: prijela bo, ko bo večina prebivalstva na svoji koži boleče občutila delovanje nove oblasti.

Golob najbrž ni dokončno izoblikovan. Ko je bil premier, je nihal med klasičnim liberalizmom in politiko, ki jo zagovarja Levica. Če bo hotel Svobodo profilirati kot privlačno socialno-ekonomsko alternativo desnici, bo moral tako usmeritev sprejeti tudi intimno. Padec v opozicijo pa mu narekuje tudi drugačno osebno držo. Stvari zna premakniti, je inteligenten, a niti malo moder. Za modrost potrebuješ nekaj skromnosti, zanjo pa moraš zavreči nekaj samozagledanosti. Če bo Golob storil eno in drugo, ne bo treba iskati novega obraza.