Naslovna tema / Zakaj bi biblijo prepuščali desnici?

Skrajnega desničarja, ki terorizira nacijo (in se ga je nemogoče znebiti), lahko po novem odnese le desničar, ne pa več levičar.

Recimo: nacijo povsem obvladuje skrajni, populistični, magari fašizirani desničar, ki noče in noče stran, ni ga mogoče ne zamenjati ne odstraniti, vedno znova se vrača, oči javnosti pa so uprte v levi pol, od koder naj bi se prikazal odrešenik, ki naj bi sklatil desničarja, vsi ga čakajo in čakajo in čakajo in čakajo, a ga ni in ni in ni in ni, tako da se tega desničarja potem nažre in naveliča tudi sama desnica, od koder se končno prikaže odrešenik, zmerni desničar, ki odnese onega zoprnega, neuničljivega, avtokratskega desničarja.

To je nov model. Kako deluje, smo v laboratorijski obliki videli na Madžarskem. Za začetek se spomnite le, kaj vse je v vseh teh letih počel madžarski premier Viktor Orbán: prisvojil in pokoril si je medije, javne in zasebne, sprejel zakon o nadzoru medijev, odstranil »nezanesljive« kadre, čez noč ukinil vse »sporne« oddaje, za direktorja prvega programa javne televizije (M1) postavil organizatorja strankarskih prireditev, neodvisnim medijem nabil nenormalne davke, s pomočjo bogatega oglaševanja državnih podjetij in organizacij, ki so blizu vladajočemu režimu, je ustvaril vzporedni medijski imperij.

Tu se je potem oglasil refren: ljudje – ne le Madžari, temveč tudi tujci, recimo Slovenci – so pogledovali proti levemu polu in iskali levičarja, ki bo sesul Orbána in preprečil to pot v »iliberalno demokracijo«, fašistoidno avtokracijo, razdejanje uma, drugo republiko, a ga ni bilo na spregled.

Ne da je to Orbána ustavilo: po hitrem postopku je spisal novo ustavo (alias Temeljni zakon Madžarske), ki je Fideszu zagotovila brezmejno koncentracijo oblasti, sprejel zakon, po katerem so lahko uradnike na vseh ravneh odpuščali kadarkoli in brez obrazložitve (davek na odpravnino je bil 98-odstoten!), na vse položaje – od računskega sodišča, ustanov socialnega zavarovanja in vojaških generalov do državne loterije, štabov za krizne razmere in organizatorjev konjskih dirk – postavljal svoje ljudi, posegal v imenovanje dekanov in ravnateljev ter izbiranje sodnikov in tožilcev (sodnike in tožilce, s katerimi se ni strinjal, so s posebnim zakonom upokojili), vladal z odloki, si izmišljal verbalne delikte (in jih strogo kaznoval), opoziciji pa blokiral finančna sredstva. Na vsakem koraku je zlorabljal oblast in se celo ponašal z »iliberalno demokracijo«, svojo avtokracijo pa prikazoval le kot preprosto reakcijo na levičarske poskuse, da bi izkoreninili krščansko kulturo, tradicijo, družino in »naš« način življenja. Borimo se za »sveto stvar«, zato so dovoljena vsa sredstva!

Refren: ljudje so zgroženo gledali na levo in čakali, da se bo prikazal kdo, ki mu bo kos in ki bo odrešil Madžarsko, a o odrešeniku ni bilo ne duha ne sluha, tako da se je »iliberalna demokracija« prelevila v madžarski brend, ki je navdihoval in pritegoval konservativce in populiste vsega sveta, od Donalda Trumpa in Javierja Mileia do Aleksandra Vučića in Janeza Janše.

Orbán je kakopak mirno nadaljeval: izpeljal je čistke v pravosodju, policiji, visokem šolstvu in raziskovalnih ustanovah, ohromil civilno družbo in nevladne organizacije (nevladne organizacije, ki prejemajo več kot 24 tisoč evrov, so se morale registrirati kot tuje lobistke oziroma tuje agentke), si podredil kulturno in izobraževalno politiko (in akademijo), uveljavljal »firersko načelo«, uvedel vladni nadzor nad celotno finančno in posojilno politiko, nagrajeval svoje oligarhe, delil fevdalne pravice, ustvaril pajdaško, mafijsko, parazitsko megahobotnico, legitimiral nepotizem in institucionalno korupcijo na ravni, kakršne Madžarska še ni doživela (in ki je enkratna tudi v vsej Evropski uniji), si priredil volilno zakonodajo, vulgarno, žaljivo, zaničljivo napadal vse, ki so ga kritizirali, poudarjal, da v vladi noče imeti žensk, češ da imajo ženske drugo poslanstvo. »Vrhunec osebne izpolnitve žensk je, da nam rodijo čim več otrok.« Refren: kaj je z levico? Naj že kaj naredi! Nemoč levice je bila mučna, srhljiva – in poučna. Ko avtokratu pustiš, da si podredi vse medije, javne in zasebne, je vsega konec. Poti nazaj ni več. A ljudje so še naprej čakali in čakali in čakali in čakali, da se bo pojavil kdo, ki bo vžgal. Novi obraz! Ha.

Orbanizacija levice

Nič, Orbán je valjal dalje: cerkvam je namenil državno finančno podporo, dal jasno vedeti, da so kristjani edini pravi Evropejci, se uprl Zahodu, češ da postaja periferija »Velike Afrike« in »Velikega Bližnjega vzhoda« (če hoče Zahod preživeti, se mora preseliti na Vzhod!), nacionalno identiteto in krščansko kulturo branil in reševal pred liberalnimi, svetovljanskimi, sekularnimi globalnimi elitami, muslimanskimi priseljenci, feministkami, »prebujenci« in skupnostjo LGBTQIA+, zatrl multikulturnost, češ da le »kuži« nacionalno identiteto in »avtentične« vrednote, kulturni vojni – boju za »krščansko kulturo« in boju proti priseljevanju, islamu, liberalizmu, globalizmu, multikulturalizmu, kulturnemu marksizmu ipd. – dal prednost pred demokracijo (domoljubju pa pred svoboščinami), zaprl madžarske meje, na južni meji postavil masivno in neprehodno ograjo, ustavil »invazijo« migrantov. »V svojem okolju ne želimo nobenih manjšin iz drugačnega kulturnega ozadja, kot je naše. Želimo, da Madžarska ostane Madžarom.« Refren: malce progresivnejši ljudje, domačini in tujci, ki so čakali in čakali in čakali na liberalnega, levičarskega odrešenika, so le začudeno in osuplo strmeli v to politično in družbeno regresijo, a se po malem že tudi spraševali, ali ni nemara tudi nekdanji levi pol konservativnejši, kot je bil, če se ni potemtakem tudi sam levi pol – ali pa znaten del levega pola – orbaniziral.

Orbánu je bilo vseeno: izgnal je Sorosevo univerzo, Georgea Sorosa, ameriškega magnata in filantropa madžarskega rodu, sicer Juda, razglasil za ultimativno zlo (češ da kvari mladino, nevladne organizacije, civilno družbo ipd.), z vsemi pravnimi in nepravnimi sredstvi zatrl vse progresivne socialne ideale, na univerzah prepovedal poučevanje »teorije spola« (ki trdi, da je spol družbeni konstrukt), mahal z zemljevidom velike Madžarske, na katerem je Prekmurje pod Madžarsko, transspolnim osebam onemogočil, da bi se identificirale kako drugače kot po biološkem spolu, lansiral zakon, ki je v šolah in medijih prepovedoval širjenje vsebin o skupnosti LGBTQIA+, skupnost LGBTQIA+ tako kot nekoč nacisti Jude demoniziral in kriminaliziral, obenem pa lansiral posebne zakone za spodbujanje rodnosti in družinskih vrednot, ki naj bi jih ogrožala prav skupnost LGBTQIA+. V resnici jih kakopak ogroža ta podivjani, povampirjeni neoliberalni kapitalizem, ki trga družine in hromi rodnost, saj ljudje za otroke nimajo več časa, če niti ne omenjam, da je bila rodnost nižja tudi zato, ker je ogromno mladih Madžarov zbežalo v tujino – pred Orbánom, nekdanjim komunistom, ki se je prelevil v antikomunista in Madžarsko prelevil v enopartijsko državo!

Na Madžarskem ni bilo tako hudo niti v zadnjem obdobju komunističnega režima, so govorili. Je pa res, da mediji ljudi niso več vznemirjali s političnimi razpravami, polemikami in soočenji. Politična soočenja so izginila. Mediji so le še slavili režim. Kot v Savdski Arabiji. Orbánov medijski trušč je bil itak tako silovit, da so bile alternative neopazne in tako rekoč nezaznavne. Ali kot so rekli: Orbán si je vse politične institucije, sisteme in podsisteme tako totalno in totalitarno pokoril, da ga po demokratični poti ni več mogoče premagati!

Po demokratični poti ga je lahko premagal le še desničar – Péter Magyar, predsednik Tisze, nekdanji oficial Fidesza. Le še desničar, ki je v primerjavi s samim Orbánom tako zmeren, da se zdi, kot da prihaja z druge strani, z levega pola.

Na Madžarskem ni bilo tako hudo niti v zadnjem obdobju komunističnega režima. Res pa mediji ljudi niso več vznemirjali s političnimi razpravami. Mediji so le še slavili režim.

Desničar, ki nenadoma oznani, da ima dovolj, in ki deluje kot sanitarni kordon proti skrajni desnici (to je bila po drugi svetovni vojni naloga desnice), je očitno kredibilnejši od levičarjev, tem bolj, če se prelevi v žvižgača, navsezadnje, Magyar je razkril korupcijo (pri kateri je praktično sodeloval) in poudaril, da ima »nekaj družin v lasti pol Madžarske«, nepredušni ograji na južni meji pa se ni odpovedal (ne pozabite: liberalci so na Danskem ostali na oblasti, ker so rekalibrirali – ja, zaostrili – priseljensko politiko), kar seveda govori o tem, da se nacija – z znatnim delom levega pola vred – orbanizaciji oziroma populističnim zahtevam vendarle noče v celoti odpovedati (potrebuje »notranjega« desničarja, ki bo postavil meje, naredil red, poskrbel za varnost ipd.), tako da lažje razumete, zakaj lahko skrajnega desničarja premaga le desničar. Desničar – konservativni politik – lahko pač mirno in brez ogorčene, vnetljive retorike obravnava vse kulturne strahove populistične volilne baze (od meja in migracij do nacionalne identitete in suverenosti), ne da bi si jo odtujil.

Obenem pa je Magyarjeva zmaga pomenila tudi zmago za liberalce, levičarje in progresivce. Magyar je zmagal tudi zanje.

Dobra stran polarizacije

Skrajnodesničarskega populizma – strategije in ideologije politične polarizacije, stroja za delitev ljudi na »čiste« in »skorumpirane«, lažnega prijatelja, sovražnika civilne družbe, sindikatov in manjšin, globoko senco neoliberalizma, njegov srhljivi pragmatični alter ego, ki se hrani z nazadovanjem politične stabilnosti (vsi so isti!), zaupanja v demokratične institucije (ustavljajo podjetnost!) in gospodarske rasti (vse pokradejo!) – nikoli ne ustavi in porazi zgolj politika. Prav tako ga ne ustavijo in odpihnejo škandali.

Toda sodobna liberalna politika, ki bi morala nadenj z mečem, ima hud problem: prvič, »razkrinkava« predvsem retoriko, ideologijo, spletne dezinformacije in konspirologijo populistične desnice (zato tudi verjame, da bodo javne televizijske razprave s fašisti odpravile fašizem), drugič, panično brani institucije, ki nimajo rešitve za težave, trpljenje in razočaranje ljudi, namesto da bi te institucije – ko ima pač mandat – jebeno pripravila na 21. stoletje, in tretjič, današnjo – očitno – »revolucionarno dobo« prepušča populistom skrajne desnice, ki težav svoje volilne baze ne bodo nikoli rešili (tujcev, priseljencev, migrantov ne moreš izgnati, ne da bi uničil državo!) in ki jih je treba nujno poraziti, ker so vedno tik pred tem, da mutirajo v nekaj precej hujšega.

Papež Leon, ki minira Trumpa, ne zveni kot levičar, temveč kot desničar, ki ima dovolj neoliberalnega kapitalizma, neoliberalnih politik, bede, trpljenja, bilijonarjev in fašizacije.

Liberalna politika, ki je obtičala v preteklosti (in sanjari o vrnitvi k statusu quo, »normalnosti« ipd.) in ki ne ve več, kaj vse je politično mogoče ( je podjetništvo res nezdružljivo z močno socialno državo? so tehnološki velikani res nezdružljivi z idejo skupnega dobrega? je ljudstvo res nezdružljivo z migranti oziroma je ljudstvu res tako težko prepričljivo – z dobrimi zgodbami, ne le s suhimi statistikami – razložiti, da velika večina migrantov k nam prihaja delat, ne pa se šlepat na azil in socialno državo?), je zato nemočna in neučinkovita, tem bolj, ker raje kar spregleda in potlači, da populisti, z Janšo vred, pod pretvezo »boja proti elitam« in izvrševanja »ljudske volje«, ki legitimira razgradnjo demokratičnih institucij in pravne države, omejevanje državljanskih pravic, uničevanje vseh avtonomnih sfer javnega življenja, prevzemanje medijske krajine, ustvarjanje policijske države in stopnjevanje nadzora nad vedenjem ljudi, gradijo totalen »mussolinijevski« sistem oblasti (Slovenija je po novem »njihova« država; Golob je državo le impersoniral, Janša jo bo poosebil), zunaj katerega ni nič in ki ga ne moreš zrušiti z analizo medijskega poročanja, satiriziranjem ideoloških salt desničarjev in memifikacijo populističnih retoričnih absurdov. Potrebuješ desničarja, ki mu bo populistična volilna baza verjela – bolj kot skrajnemu desničarju. Madžarski politolog Zoltán Ádám (Verfassungsblog) je že pred madžarskimi parlamentarnimi volitvami opozoril, da je madžarsko populistično volilno telo hibridno, da torej populistične zahteve niso omejene le na podpornike režima, temveč preplavijo vse politične bloke, ko se opozicija enkrat prerazporedi in ustvari verodostojen protivladni pol, tako da populistična stališča niso več le domena režimske desnice in njenega volilnega telesa, ampak se porazdelijo po celotnem volilnem telesu. Tisza političnega prostora ne depolarizira, marveč ga »transformativno repolarizira«. Populizem ne izgine, temveč se prerazporedi in porazdeli. In ker se to zgodi, ker torej populistična volilna baza dobi občutek, da lahko varno glasuje za »žlahtnega« desničarja, Orbán izgubi na volitvah – volivci, ki jih prežema populizem, pač verjamejo, da bo Magyar ohranil populistične reči, recimo vse fiskalne transferje, davčne ugodnosti, suverenost, meje in protipriseljensko zakonodajo.

Ne, evropskega pakta o migracijah in azilu ne bodo podpisali.

Levičarji, hočete, da Orbán pade? Potem sprejmite protipriseljensko zakonodajo! In če smo že ravno pri tem: na Poljskem so se znebili skrajno desne stranke Zakon in pravičnost – so se znebili tudi prepovedi splava?

Orbána je po demokratični poti lahko premagal le desničar. Desničar, ki je v primerjavi s samim Orbánom tako zmeren, da se zdi, kot da prihaja z druge strani, z levega pola.

Vstopamo v dobo pošastnih kompromisov, srhljivih koncesij, hudičevih alternativ. Levičarji in socialdemokrati se bodo morali nehati bati svojih volivcev, sicer bodo stalno bíli napačne bitke. Pogledati jim bodo morali v oči – brez piarovcev in spinov. In z njimi premleti ključne težave. Ne le migracije, ampak tudi vprašanje, kako in za kakšno ceno se znebiti skrajne desnice in fašizacije družbe.

Na logiko, po kateri lahko skrajnega desničarja odnese le desničar, naletimo kakopak tudi drugod, recimo v Izraelu, kjer »večnega« Benjamina Netanjahuja, predsednika najbolj desničarske izraelske vlade v zgodovini, na letošnjih parlamentarnih volitvah, kot kažejo sondaže,

ne bodo odnesli liberalci ali levičarji, ampak mu bo življenje zagrenilo desnosredinsko zavezništvo Bejahad (Skupaj), ki ga vodi Naftali Benet, nekdanji vodja njegovega kabineta.

Vaše roke so polne krvi!

Trump je nacionalni in globalni avtokrat, nacionalni in globalni populist, ki ga lahko zamaje, zlomi, premaga le zmernejši, atraktivnejši nacionalni in globalni desničar. Kdo pa je tak desničar? Točno – papež Leon XIV.! Papež Leon – ki rad nosi najkice, citira Gandalfa, s kretnjo pokaže 67, viralni mem generacij Alfa in Z, in uporablja retoriko Deklaracije o neodvisnosti – je Američan in vodja 1,4 milijarde človeštva. Ko je v svoji sloviti molitvi svaril »pred blodnjo vsemogočnosti, ki nas obdaja in postaja čedalje nepredvidljivejša 

in agresivnejša«, je svaril pred Trumpom. »Dovolj malikovanja sebe in denarja! Dovolj razkazovanja moči! Dovolj vojne!« Vse to je letelo na Trumpa, ki ga niti ni bilo treba posebej omenjati. Vsi so vedeli, da to leti na Trumpa. Celo sam Trump. Ki je norel. Nastopal zdaj kot papež, zdaj kot Jezus Kristus. Psoval. Brcal. Trzal. Hrzal.

Papež, ki je dal jasno vedeti, da je nasprotnik Trumpovih množičnih deportacij, zastraševanja in mednarodnega izsiljevanja, ni pokleknil, ampak je mirno sporočil, da ga ne bo na Trumpovo veliko praznovanje 250-letnice Amerike, ampak bo tedaj raje odpotoval na Lampeduso, otok afriških migrantov. Cerkev je pozval, naj v en glas nasprotuje množičnim deportacijam, zadnji dan obiska na Kanarskih otokih pa dejal, da »smo vsi migranti«, in nezmotljivo dodal, da mora biti vključevanje migrantov »vzajemno popotovanje« med gostitelji in prišleki. Bolj antitrumpovsko ne bi mogel zveneti. Toda antitrumpovsko je zvenel tudi, ko je okrcal tiste, ki se »posmehujejo podnebnim spremembam« in ki mislijo, da so pro-life, a podpirajo smrtno kazen. Kot Trump, se razume.

A že sama Biblija zveni tako antitrumpovsko, da jo je moral le citirati, pa je bilo vsem takoj jasno, pred kom si zatiska oči in čigave roke so – zaradi napada na Iran – krvave: »Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam pogled na vas. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi.« Kakor je bilo takoj jasno, kdo si zatiska oči, ko je v Kamerunu rekel: »Zatiskajo si oči pred dejstvom, da se milijarde dolarjev porabijo za ubijanje in opustošenje, sredstev, potrebnih za zdravljenje, izobraževanje in obnovo, pa ni nikjer.« Ali pa, ko je v Gandolfu in na Kanarskih otokih rekel, da se mu remigracija – nasilno vračanje migrantov – ne zdi ravno »krščanski odziv«.

Da je papež Leon za Trumpa res to, kar je bil Péter Magyar za Viktorja Orbána, je potrdila že njegova oktobrska apostolska spodbuda Dilexi te (Vzljubil sem te), v kateri je obsodil ekonomsko neenakost (»Medtem ko zaslužki manjšine eksponentno rastejo, raste tudi vrzel, ki ločuje večino od blaginje, ki jo uživajo tisti srečni redki«), »diktaturo ekonomije, ki ubija«, in neoliberalne blodnje (teorijo o tem, da bodo vse težave rešile »nevidne tržne sile« in »ekonomija prostega trga«) ter pozval k »rešitvi strukturnih vzrokov revščine« in izkoreninjenju »nepravičnih struktur«, in to ne le ob pomoči znanosti in tehnologije, temveč tudi »učinkovitih politik za družbene spremembe«.

Svoja svarila pred teorijami trgov, ki slavijo deregulacijo (in demonizirajo prerazporejanje družbenega bogastva), je dopolnil v okrožnici Magnifica Humanitas (Veličastno človeštvo), v kateri je – ob kritiki vojaškoindustrijskega kompleksa, normalizacije vojne in militarizacije jezika ( ja, spet kritika Trumpove politike!) – pozval k regulaciji umetne inteligence, ki jo hoče Trump v imenu ameriške svetovne prevlade totalno deregulirati, toda zdi se, da je s tem napadel in zavrnil tudi sam neoliberalni koncept deregulacije in kakopak neoliberalni »red«, ki je razdrl povojno poroko med kapitalizmom in demokracijo ter ustvaril strašen, agoničen nered, revščino, trpljenje in nezadovoljstvo milijonov, diktaturo pošastne ekonomske neenakosti.

Papež Leon, ki v nasprotju s populisti ne kriminalizira priseljencev (»kristjan« Trump to počne), ki se hoče distancirati od kulturnih bojev in ki je že takoj na začetku svojega pontifikata v Ameriki – kjer so škofje in duhovniki konservativnejši kot drugod po svetu – imenoval zmernejše škofe in jih pozval k zagovarjanju priseljevanja in človeškega dostojanstva (in kritiki Trumpove politike), noče, da bi katoliško cerkev samodejno povezovali s politično desnico (in »reakcijo«), obenem pa jo poskuša mobilizirati, revitalizirati, rekalibrirati in preleviti v multikulturno protiutež Trumpovi avtoritarnosti – v nasprotju s krščanskimi nacionalisti, pretežno belskimi, monokulturnimi evangeljskimi protestanti (ki katoličanov sploh nimajo za kristjane, sposobne odrešenja in zveličanja), in privrženci nacionalistično-nativističnega gibanja »Naredimo Ameriko spet veliko« (MAGA), ki v Bibliji vidijo preroške afirmacije Trumpove avtoritarne, ksenofobne, fašistoidne politike.

Papeževo svarilo Trumpu in iliberalnemu Janši, ki je še kako neoliberalen (kot pred političnim izginotjem Viktor Orbán, Jair Bolsonaro in Duterte), in Novi Sloveniji, naivni odjemalki neoliberalnega sranja, te kombinacije prostega trga in avtoritarnosti, je jasno: vrnitev k neoliberalnim politikam ne pride več v poštev!

Papež nasprotuje splavu, porokam istospolno usmerjenih in kontracepciji, toda s tem očitno ni tako obseden, da prednosti ne bi dal drugim, urgentnejšim – bolj ko ne levičarskim – temam, kot so priseljevanje, deportacije, vojna, podnebne spremembe, ekonomska neenakost, avtoritarnost. Toda avtoritarnost ga ne moti le v Ameriki, temveč tudi globalno. Itak se prenaša s Trumpovim virusom.

Trump je nevarnejši od splava. Njegove deportacije so problematičnejše od splava. Njegova avtoritarnost je hujša od splava.

Ne, papež Leon, ki minira Trumpa (in njegov etnonacionalizem, njegov nativizem, njegov rasizem), s čimer nadomešča levico, demokrate, ne zveni kot levičar, temveč kot desničar, ki ima dovolj neoliberalnega kapitalizma, bede, trpljenja, sramu (ki ga proizvajajo neoliberalne politike, češ sami ste krivi, da ste revni!), bilijonarjev (ki v teh populističnih pravljicah – tako kot pošastna ekonomska neenakost ali spolna in rasna hierarhija – nikoli ne nastopajo kot zlo ali sovražniki) in fašizacije (ki jo te politike podžigajo). Ja, zveni kot desničar, ki je spregledal. Kot desničar, ki skuša z demokratičnim populizmom odpihniti Trumpov avtoritarni populizem. Kot desničar, ki si je rekel: če bi bili desničarji pametni, bi bili levičarji!

Da bi ga bog ubil!

Šestnajstega februarja naj bi ameriški komik Stephen Colbert v svojem nočnem šovu – The Late Show with Stephen Colbert – gostil Jamesa Talarica, demokratskega poslanca v teksaškem kongresu, toda mreža CBS je njegovo gostovanje odpovedala. Zakaj? Zaradi Trumpovih pritiskov. In zakaj je Trump pritiskal? Ker se mu je zdel Talarico nevaren. Smrtno nevaren. Talarico, ki kandidira za senat, je v Teksasu – nekoč prizorišču radikalnih kmetov, močnih sindikatov, ljudske 

in socialistične stranke, populistične agitacije za socialno in ekonomsko pravičnost, abolicionističnega gibanja in drugih navdihujočih kolektivnih akcij – tako priljubljen, da bi bil lahko jeseni izvoljen v senat, kar vse tja od leta 1994 ni uspelo nobenemu teksaškemu demokratu. Če bi bil izvoljen v senat (kar tudi bo, navsezadnje, njegov republikanski protikandidat bo pokvarjeni, osovraženi teksaški pravosodni minister Ken Paxton), bi obstajala večja verjetnost, da bi demokrati v senatu dobili večino – in če bi jo dobili, bi Trump oplel. Politično bi umrl. Impičment bi ga morda pripeljal v ječo. A položaj je še alarmantnejši: Talarico je tako priljubljen, da bi lahko Teksas iz prorepublikanske države lastnoročno prelevil v prodemokratsko, kar pomeni, da bi 40 teksaških elektorskih glasov – več, 54, jih ima le Kalifornija – dobil demokratski predsedniški kandidat, ki bi utegnil biti leta 2028 prav sam Talarico.

No, Colbert je intervju s Talaricom, ki ga desnica brezmejno prezira (»Talafrik je čudak. Vegan. Misli, da je Bog nebinaren. Otroke hoče pohabiti,« pravi Joe Gruters, predsednik Nacionalnega republikanskega odbora, Brooks Potteiger, pastor obrambnega ministra Peta Hegsetha, pa moli, »da bi ga Bog ubil«), vendarle posnel, le da ga ni objavil v svoji oddaji, temveč na YouTubovem kanalu svoje oddaje, kjer si ga je ogledalo 7,3 milijona ljudi, precej več kot druge letošnje intervjuje. Nekaj tednov kasneje je Talarico na strankarskih volitvah gladko premagal demokratsko protikandidatko, kongresnico Jasmine Crockett – jeseni lahko z izvolitvijo v senat in »demokratizacijo« Teksasa zlomi Trumpa in spremeni politično zgodovino Amerike. Teksaški demokrati, ki so bili več kot 30 let povsem nemočni in irelevantni, so računali, da jih bo rešila demografija (ko belci v Teksasu ne bodo več v večini, bodo republikanci izgubljeni!), toda zdaj jih bo, kot kaže, rešil James Talarico, teksaško dopolnilo papeža Leona.

Zakaj tako zažiga? Zakaj se ga desnica tako boji? V čem je trik? V temle: Talarico, prezbiterijanec, vnuk baptističnega pridigarja, je videti kot semeniščnik, govori kot pridigar (odličen

komunikator), vso svojo argumentacijo pa vedno poantira in začini z verskimi, bibličnimi prispodobami, toda iz njegovih ust prihajajo odločna progresivna stališča – krščanskim nacionalistom očita, da so Jezusa spremenili v fašista (»Nič krščanskega ni v krščanskem nacionalizmu«), kongresnikom bi omejil število mandatov, zagovarja univerzalno zdravstveno zavarovanje, ki ga ima za človekovo pravico, denar, ki gre za ICE, pravi, bi moralo dobiti zdravstvo, podpira skupnost LGBTQIA+, zavzema se za legalizacijo marihuane in THC, obsoja izraelske vojne zločine (»V Gazi Bog kriči na nas«) in Trumpov napad na Iran.

Svoja progresivna stališča dosledno brani z navajanjem Biblije – tudi splav: »Preden se Bog spravi nad Marijo in se učloveči, jo prosi za soglasje, kar je izjemno,« je rekel v podkastu Joeja Rogana in dodal, da celo Biblija podpira reproduktivno svobodo.

In kar je bistveno: s krščansko retoriko je, poudarja David Griscom (Jacobin), prepredel tudi svoj ekonomski populizem in populistično jezo, ki jo je sprejel. »Transspolne osebe nam ne jemljejo zdravstvenega varstva. Osebe brez dokumentov nam ne odvzemajo sredstev za šole. Muslimani ne znižujejo davkov sebi in svojim bogatim prijateljem. Vse to počnejo milijarderji in njihovi marionetni politiki.« Ni namreč dvoma: »V tej državi že imamo razredni boj. To so milijarderji, ki bijejo vojno proti nam drugim.« Kaj to pomeni, ni skrivnost: »Največje neskladje v naši državi ni med levimi in desnimi, temveč med tistimi zgoraj in onimi spodaj.«

Dobri fantje

Ni vseeno, kako poveš svojo progresivno zgodbo. Če hočeš ujeti množice, jim moraš dati priložnost, da politiko zagledajo v drugi luči – in da milijarderje zasovražijo brez občutka krivde in slabe vesti. Zakaj bi populistično jezo prepuščal desnici? Zakaj bi Biblijo – in Boga, če smo že ravno pri tem – prepuščal desnici? Zakaj si je ne bi prisvojil? Zakaj bi Triglav in domoljubje prepuščal desnici?

Zakaj zmaguje desnica? Ker se zaveda, da se ljudje ne menijo za »politike«, ampak hočejo občutek pripadnosti, identiteto in zgodbo o sebi in tem, kam sodijo v tem hladnem, krutem, norem svetu. Levica tega še ni dojela, ampak misli, da ljudje komaj čakajo na to, da jim boš začel govoriti o novih »politikah« – in novih »reformah«. Levica potrebuje Hollywood, boljšo zgodbo, boljše komunikatorje. To, da ljudi podučuješ in prepričuješ, da se motijo (in da tako kažejo tudi »dejstva« in da mentalno, kognitivno in emocionalno niso sposobni dojeti kompleksnosti demokracije!), pa itak ne vžge več. To je performativno, ne pa tudi transformativno. S tem dosežeš le, da se ljudje – morda tvoji potencialni volivci – še bolj stisnejo k tistim, ki jih razumejo. Ko jih prepričuješ, da se motijo in da živijo narobe, jih osamljaš – in bolj ko so osamljeni in zapuščeni in odrinjeni in nerazumljeni, bolj se stiskajo k Janši, ki se ima – pač kot vsak pravi populist, recimo kot privrženci Alternative za Nemčijo – za povsem navadnega človeka, »čistega človeka«, človeka drugega razreda, poosebitev »vitke« države, in ki skuša Stevanovića – novega Jelinčiča – pozicionirati desno od sebe, tako da sam ne bi bil več percipiran kot skrajna desnica.

Zakaj so tako agresivni, tako grobi, tako dekadentno arogantni, tako naduti, tako oholi, tako maščevalni, tako pijani od oblasti? Ker se zavedajo, da je to zadnja priložnost. Zadnji ples.

Predvsem pa je treba razbiti blef populistov skrajne desnice, ki ustvarjajo vtis, da rešujejo težave ljudstva. Ne, ne rešujejo jih! Nikoli jih ne bodo rešili! Niti jih v resnici sploh nočejo rešiti. Hočejo le oblast. Oblasti pa ne potrebujejo, da bi reševali družbene težave, ampak da bi reševali svoje težave – svoje komplekse.

Zakaj so tako agresivni, tako grobi, tako dekadentno arogantni, tako naduti, tako oholi, tako maščevalni, tako pijani od oblasti? Ker se – tako kot gangsterji v Scorsesejevih Dobrih fantih – zavedajo, da je to zadnja priložnost. Zadnji ples. Da je njihov poraz neizbežen, ker sami sproti ustvarjajo razmere za svoj poraz. In da bo potem vsega konec. Zgodovina jih bo osmešila, pohodila in odpihnila.

Kdo pa hoče živeti v Sloveniji, kot jo je opisala in uprizorila zadnja državna proslava? Bi Slovenija sploh preživela, če bi izgledala tako, kot jo je opisala in uprizorila ta državna proslava? Bi preživela še eno takšno državno proslavo?

In seveda – bi preživela nekoga, ki bi ji počel to, kar Trump počne Ameriki?