V središču / Insieme!

Pretežno nemški in italijanski turisti, ki so tisti večer posedali po ljubljanskih lokalih in srebali koktajle, so se začeli začudeno ozirati proti rožnatemu nebu, ki so ga preletavali helikopterji in bojna letala. Sledile so topovske salve, na Ljubljanskem gradu pa se je pojavila zastava, ki je bila na las podobna ruski. Nekateri pogledi so že preskakovali med nebom, zastavo in mobilnimi telefoni, kot bi skušali ugotoviti, ali so bili ravnokar morda priča državnemu udaru. Po svoje je tega Slovenija, s tujim vmešavanjem in nastopom četrte vlade Janeza Janše, res doživela. A turisti so si na srečo lahko oddahnili – to je bil zgolj uvod v državno proslavo ob 35. obletnici državnosti.

Mladinino odposlanstvo se je takrat prestopalo ob robu Trga republike, ki bo bržkone kmalu preimenovan v Trg Jožeta Pučnika, in že ugibalo, s kakšnimi umetelnostmi nas bo tokrat presenetil ustvarjalni dvojec Igor Pirkovič in Roman Končar, ki se je podpisal tudi pod obe državni proslavi ob dnevu državnosti v času prejšnje Janševe vlade. In lahko zapišemo, da nas nista pustila ravnodušnih. Doživeli smo vse: domoljubne stihe, recitirane s tisto prepoznavno svečanostjo, ki jo človek pozna s šolskih proslav, skorajda liturgično slavljenje osamosvojiteljev s Pučnikom na čelu, ki bi mu težko oporekal sam Josip Broz – Tito, in sproščenost vaške veselice z nadpovprečnim proračunom, ki bi bila lahko popolna, če bi se večer zaključil s srečelovom. Kot tolažilno nagrado smo dobili vsaj Prifarske muzikante. Po proslavah prejšnje oblasti, ki so nas silile k zahtevnim premislekom o prihodnosti – takoj smo se spomnili tiste iz leta 2023, ki je bila posvečena podnebju, zbrane na

proslavi pa je nagovorila celo danes že pokojna Jane Goodall –, smo se tokrat lahko spet privili v varen in topel objem nostalgije, kakršno je nekoč znala pričarati samo jugoslovanska ikonografija.

A pojdimo po korakih. Pri letošnjem slavju, ki naj bi po besedah Jelka Kacina, novega predsednika koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve, združilo »domoljube vseh političnih opcij«, je že pred začetkom prišlo do nenavadnega protokolarnega zapleta. Odbor je namreč tik pred zdajci odločil, da se bo predsednici države Nataši Pirc Musar kot slavnostni govorec na odru pridružil tudi premier. Tako smo imeli ob začetku proslave priložnost prisluhniti ne enemu, temveč kar dvema približno 20-minutnima govoroma, ki sta hkrati ponudila dva precej različna pogleda na skupno državo. Prvi, predsedničin, je o državi govoril kot o nedokončanem projektu skupnosti, ki bi morala s preseganjem razlik in krepitvijo neodvisnih institucij šele zares upravičiti obljubo, izrečeno ob njenem rojstvu. Drugi, premierjev, pa države ni razumel toliko kot odprt projekt skupnosti, temveč kot dediščino osamosvojitve, ki naj bi jo v zadnjih letih skvarili njegovi politični nasprotniki. V prvem govoru je bila država naloga, v drugem spomenik; v prvem skupna odgovornost, v drugem moralna zapuščina z določenimi zaslužnimi dediči.

V prvem govoru je bila država naloga, v drugem spomenik; v prvem skupna odgovornost, v drugem moralna zapuščina z določenimi zaslužnimi dediči.

Predsedničin govor je pri delu prisotnih sprožil precej žolčen odziv, saj so jo izžvižgali. Nekateri med nami so se začeli zgražati, kako nedostojno je bilo takšno vedenje. Nestrinjanje je mogoče namreč izraziti tudi na drugačne načine: prvi predsednik države Milan Kučan, ki je sedel v prvi vrsti, je to denimo precej bolj gosposko storil s priponko z rdečo zvezdo, ki jo je nosil na srajci. Odmeve žvižgov, čeprav dosti bolj tihe in razpršene, je bilo nato slišati tudi med Janševim govorom. Takrat je iz ozadja vseeno prišel komentar, ali ni to nemara znak, da je demokracija še živa. Morda pa je bila to vseeno zgolj cinična pripomba, izrečena v trenutku, ko je bilo treba v nelagodju najti vsaj nekaj tolažbe. Do žvižgov med predsedničinim govorom je namreč prišlo prav v delu, ko je govorila o pomembnosti neodvisnih medijev in krepitve civilne družbe, žvižganje pa ni delovalo toliko kot izraz demokratične družbe, temveč kot naučen refleks političnega plemena. Ironija je bila skoraj preveč očitna: v imenu domoljubja so izžvižgali predsedničino opozorilo, da država ne pripada eni sami oblasti in eni sami resnici.

Ko smo se že skoraj zapletli v pretirano filozofske razprave o mejah dostojnosti, svobodi izražanja in tem, ali je mogoče državno proslavo sploh preživeti brez vsaj ene male državljanske travme, nas je naposled odrešil razvedrilni program. Pirkovič in Končar sta, kot bi vedela, med oba slavnostna govorca mojstrsko umestila slovensko različico Cutugnove evrovizijske zmagovalke Insieme: 1992, tistega velikega evrooptimističnega šlagerja, s katerim je Italija leta 1990 zmagala v Zagrebu, ob Cutugnu pa so kot spremljevalni vokalisti stali člani skupine Pepel in kri. Izbira je bila, milo rečeno, nenavadna. A po drugi strani je bila morda prav slovenska različica italijanske evrovizijske popevke, ki je zmagala v Zagrebu v času razpadanja Jugoslavije, ravno dovolj shizofrena, če ne kar subverzivna izbira za uvod v vse, kar je sledilo.

Režimi se res menjavajo, trgi dobivajo nova imena, revolucionarji se umikajo osamosvojiteljem, toda potreba, da si oblast iz zgodovine izdela oltar, ostaja trdoživa.

Od tam so šle stvari namreč samo še navzgor. Najbrž še dolgo ne bomo mogli iz glav pregnati nekaterih narodnobuditeljskih kitic, napevov in rim izpod Pirkovičevega peresa, ki so šle na trenutke težko z jezika celo prekaljeni voditeljici proslav Bernardi Žarn. Ne bomo pozabili denimo stihov iz komada Najlepša si, moja domovina, kot so: »Eno imam domovino, nikdar je ne dam. Ne, ne, ne. Eno imam in edino, moja je. Naša je. In zato moramo paziti nanjo kot na mamo, saj imamo eno samo.« Ali pa teh iz žalostinke Dragi oče: »Kje se danes skriva ponos iz tistih dni? A mladi sploh vedo, da je zanjo tekla kri? Premalokrat zastava se dvigne v njeno čast. Še solze in spomine nam hočejo ukrast.« Zagotovo vrhunec večera pa je predstavljala hvalnica Jožetu Pučniku z naslovom Oče slovenske države z verzi, kot so: »Hvala, da niste se nikdar predali, nikdar v tla niste sklanjali glave. Hvala vam Jože, da niste se bali. Hvala vam, oče slovenske države.« Prav Pučnikova zapuščina je bila tudi osrednji del dramaturgije večera. Mit o Pučniku kot najbolj zaslužnem očetu države (in Janši kot njegovem političnem dediču), ki ga že leta pomagajo graditi v SDS, je deloval kot nekakšen moralni kompas proslave. Vse poti so prej ali slej vodile k njemu: iz govorov v pesmi, iz pesmi v patos, iz patosa pa naravnost proti spomeniku. Da vse skupaj ne bi ostalo le pri metaforah, je Janša v svojem govoru napovedal, da bo na mestu proslave že prihodnje leto stal spomenik slovenski osamosvojitvi, ki ga bo poleg prvega člena temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije krasil tudi znani Pučnikov citat: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Na javnem natečaju je bil pred časom sicer že izbran bodoči spomenik osamosvojitvi. Ocenjevalna komisija je marca kot najboljšo idejno zasnovo ocenila predlog, da bi se po Trgu republike razprostiralo morje svetlobnih lučk, ki bi simbolizirale gibanje množic ob zgodovinsko pomembnih javnih zborovanjih na trgu. Janša je že takrat dal vedeti, da takšen spomenik pod njegovim žezlom zagotovo ne bo ugledal luči sveta. O tem, kakšna osamosvojitvena plastika naj bi doživela razgrnitev že ob naslednji obletnici dneva državnosti, lahko tako zgolj ugibamo. Bo to šestmetrski kip Pučnika? Ali, še bolje, kot je v oddaji Marcel na TV Slovenija ta teden namignil slikar Arjan Pregl, kar bronasti kip Janše, ki mu bog iz rebra vleče Slovenijo?

Režimi se morda res menjavajo, trgi dobivajo nova imena, revolucionarji se umikajo osamosvojiteljem, toda potreba, da si oblast iz zgodovine in njenega lastninjenja izdela oltar, očitno ostaja trdoživa. Ko smo se po koncu proslave razhajali po še vedno pregretem asfaltu, smo se spraševali, ali smo se res zbrali na praznovanju države ali pa smo bili zgolj priča še eni vaji, kako zgodovino uliti v bron. Morda se je zato še najbolj, četudi nehote pomenljiv trenutek prireditve zdel tisti nenavadni Insieme (Skupaj), ki naj bi prisotne pozval k združevanju in premostitvi razlik. V slovenski priredbi bi mu morali dodati še pomembno opombo: skupaj, seveda, toda šele potem, ko se razvrstimo po pravilnem zgodovinskem vrstnem redu, ugotovimo, kdo je bil prvi, kdo pravi, kdo sme govoriti v imenu naroda in komu bo prihodnje leto pripadel podstavek.