V središču / Prvi je padel Siol 

Ko si oblast vzame uzurpator, ki vlada s širjenjem strahu, se večina praviloma podredi. To je razumljivo. Sleherniku ne moremo očitati, če skloni glavo, saj je lahko v takšnih okoliščinah žrtvovan v poduk vsem drugim. Moramo pa upor pričakovati od nadzornih institucij in tam zaposlenih, ki jih imamo v demokracijah prav zaradi takšnih okoliščin. Ko je na ameriških volitvah zmagal Trump, so njegovo protikandidatko Kamalo Harris v nekem intervjuju vprašali, ali je pričakovala, da bo Trump vladal tako. Odgovorila je, da je številna Trumpova oblastniška dejanja niso presenetila, presenetila pa jo je kapitulacija nadzornih institucij in več posameznikov, ki bi se morali upreti. »Mislim, da je veliko ljudi, ki si predstavljajo, da samo čakajo, da vihar mine, v resnici pa to uporabijo kot izgovor za neodločnost in mlačnost,« je dejala.

Takšen avtoritarno-populistični tip vladavine zdaj v Sloveniji dobivamo s četrto vlado Janeza Janše. Ta je mandat začela z izključevalno retoriko in ukrepi, usmerjenimi proti svojim kritikom, predvsem proti medijem, sindikatom in nevladnim organizacijam. Odziv javnosti je bil izjemen. Sindikati, ki so bili nato deležni maščevanja koalicije, so proti zakonu o interventnih ukrepih v zgolj treh dneh zbrali 47.223 podpisov ali 19-krat več, kot bi jih potrebovali za vložitev referendumske pobude. Kljub temu je strah marsikoga ohromil. Goran Forbici, direktor centra nevladnih organizacij CNVOS, je to recimo opazil pri nekaterih nevladnih organizacijah. Še preden je Janševa vlada prisegla, so se nekatere, dejavne na področju sociale, zaradi strahu pred maščevanjem raje umaknile iz javnosti.

S 1. julijem je odgovorni urednik Siola postal Peter Jančič, kot je sporočil sam. Kdo je Jančič, ni skrivnost. Je eden najzvestejših propagandistov Janeza Janše.

Najočitnejši primer takšnega vnaprejšnjega udinjanja novi oblasti je Siol. To je druga najbolj brana spletna stran v Sloveniji, ki jo vsak mesec vsaj enkrat obišče 900 tisoč različnih obiskovalcev. Zaradi tega je tudi zelo mamljiv cilj za politiko, saj je tak doseg – približno 60 odstotkov uporabnikov interneta v Sloveniji – potencialno zelo močan kanal za sporočanje politične agende. Siol je tudi razmeroma lahka tarča, ker je v posredni državni lasti in brez posebnih varovalk, kakršne poznamo pri RTV Slovenija in Slovenski tiskovni agenciji (STA). Izdajatelj je družba TSmedia, hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije. Kljub temu je Siol ena od nadzornih institucij. Je medij, v katerem so zaposleni novinarji. In ti so se zdaj že kar preventivno uklonili brez vsakršnega upora ali dvigovanja glasu proti novi oblasti.

S 1. julijem je odgovorni urednik Siola postal Peter Jančič, kot je sporočil sam. Kdo je Jančič, ni skrivnost. Je eden najzvestejših propagandistov Janeza Janše. Njegova poklicna pot je bila po letu 2006 tesno prepletena s potjo sedanjega predsednika vlade. V času prve Janševe vlade (2004–2008) je Jančič prevzel vodenje največjega slovenskega časnika Delo in poskrbel za njegovo politično »uravnoteženje«. Med drugim je razrešil Ervina Hladnika Milharčiča, danes kolumnista pri Dnevniku, tedaj urednika Delove Sobotne priloge, njegovega izživljanja pa so bili deležni številni novinarji, na primer Matija Grah in Dejan Pušenjak, ter še mnogi drugi uveljavljeni novinarji. Ko se je moral nato Jančič od Dela posloviti, je ustanovil svoj spletni portal Spletni časopis. Denar zanj je prihajal iz Nova24, propagandnega navideznega medija stranke SDS.

Med epidemijo kovida je Jančič pod tretjo Janševo vlado prevzel urednikovanje Siola. Da je za predsednika vlade to pomenilo prijateljski prevzem tega portala, je bilo jasno v razkritih kratkih sporočilih, ki sta si jih pošiljala Janša in njegov svetovalec Rok Snežič in jih je portal Necenzurirano objavil konec leta 2023. Siol je bil namreč leta 2020 skupaj s Planetom TV naprodaj. Kupci so bili Madžari, povezani z Viktorjem Orbánom, a je nato Telekom madžarskim lastnikom prodal le televizijo. Vmes se je namreč pojavil veliko boljši kupec, Dragan Šolak, ki je želel Siol spremeniti v N1 Slovenija. Ker bi nova oblast s tem očitno izgubila sebi naklonjen medij, je prodajo raje ustavila, pa čeprav je bil Šolak za Siol pripravljen plačati precej več od Madžarov. Tik pred odločitvijo, komu kaj prodati, je Snežič, ki je pri poslu posredoval, želel od Janše izvedeti, »kaj bomo s portalom Siol.net, je za nas ta portal pomemben«. Odgovor se je glasil, da »je portal zaenkrat OK«. Zaenkrat je bil OK, torej ga ni bilo več treba prodajati, prav zato, ker je bil pod Jančičevim uredniškim nadzorom.

Osvojitev Siola je tretji Janševi vladi uspela ob pomoči tedanjega predsednika uprave Telekoma Tomaža Seljaka, zanimivo pri tem pa je bilo, da Seljak ni bil kader SDS. Decembra 2019 ga je na to mesto imenoval nadzorni svet Telekoma, sestavljen v času vlade Marjana Šarca. Zgolj domnevamo lahko, da si je s to potezo Seljakova uprava poskušala kupiti naklonjenost Janševe vlade. To namreč ni bila njena edina poteza, prijazna do nove oblasti. Seljakova uprava se je takoj po zamenjavi oblasti odločila tudi, da bo Telekom z nadomestilom za predvajanje v mreži Nova24 začel financirati ta del propagandnega aparata SDS. Tako je Nova24TV v treh letih prišla do dveh milijonov evrov. Seljakova uprava za to udinjanje ni plačala majhne cene, letos januarja je recimo Nacionalni preiskovalni urad (NPU) proti njej na tožilstvo vložil ovadbo zaradi zlorabe položaja. Edina korist, ki so jo člani Seljakove uprave s tem pridobili, je bilo leto več na položaju.

Jančič se na Siol ni vrnil brez pomoči – toda ne zgolj pomoči političnih botrov, pač pa tudi ljudi, ki so se nam še do včeraj predstavljali kot »branik demokracije«.

Jančič je Siol spremenil v propagandni aparat Janševe vlade. Žiga Turk, ki je že bil Siolov kolumnist, je dobil dodaten prostor, kolumne sta pisala tudi Matej Avbelj in Janez Šušteršič, ekipi kolumnistov se je pridružil še skrajno desni agitator Tomaž Štih, znan tudi kot »Libertarec« na omrežju X, kjer je razvpit po sovražnem govoru. Za propagandistično vztrajnost je bil Jančič predvsem na družbenih omrežjih deležen občudovanja desničarskih botov, na levici pa sarkastičnega posmeha. Prijel se ga je vzdevek Janšič. Ko je priljubljeni družbenokritični in humoristični profil Vladozlom

leta 2020 priredil glasovanje za »janšista leta« – torej najbolj vnetega podpornika Janeza Janše – je Jančič v močni konkurenci zmagal. Naj kot zabavni vložek

v tem sicer resnem besedilu dodamo, da je leta 2021 kot branilec naslova zmagoval v posameznih krogih oziroma dvobojih, denimo z Jožetom Možino in nato v četrtfinalu z Bojanom Požarjem, a ga je na koncu premagal Uroš Urbanija, verjetno bolj zato, ker je tedaj vsa Slovenija zbirala sredstva za STA, katere financiranje je Urbanija na položaju vodje vladnega urada za komuniciranje (Ukom) ustavil za več kot 300 dni in požel celo zgražanje evropske komisije.

Zaradi Jančiča je precej novinarjev zapustilo Siol, večinoma so se zaposlili pri N1, nekaj pa jih je tudi na novo prišlo. Večinoma so bili to preverjeni mladi kadri. Jančič je za Siol pisal redne nedeljske kolumne, v katerih je komentiral 

tedensko dogajanje in v njih kritiziral predvsem opozicijo, ki so jo tedaj sestavljale stranke LMŠ, SAB in Levica, in protestnike proti vladnim represivnim ukrepom. Siol je pod njim redno povzemal prispevke Nova24TV, ravno tako je posebno mesto na portalu dobila Ura moči, ki jo je vodil Bojan Požar. Pred volitvami aprila 2022 je ost kritike usmeril predvsem v Roberta Goloba.

Politična razmerja so bila po volitvah aprila 2022 precej bolj jasna kot letos. Pa vendar Jančiču tedaj niti na kraj pameti ni prišlo, da bi odstopil in prepustil vodenje Siola komu drugemu. Za položaj se je boril do konca. Golobova vlada je prisegla 1. junija 2022, s položaja odgovornega urednika Siola pa je odšel šele novembra. Jančič sicer ni bil glavni cilj Golobove vlade, vendar njegovo menjavo zagotovo lahko štejemo med uresničenje obljube o »depolitizaciji« javnih medijev, kjer je bila v ospredju seveda RTV Slovenija. A da se je poslovil od položaja, je morala Golobova vlada vendarle zamenjati celotno upravljavsko strukturo. Najprej je bila opravljena zamenjava nadzornikov Slovenskega državnega holdinga (SDH), nato uprave SDH, temu je sledila zamenjava nadzornikov Telekoma Slovenije, potem uprave Telekoma, za tem je nova Telekomova uprava zamenjala direktorja TSmedie, to je bil Rajko Gerič, in šele nato je prišel na vrsto Jančič.

To so torej ljudje, ki oblastnikom omogočajo, da delajo, kar želijo. Ki za to, da lahko ostanejo v službi, pozabijo na vrednote in načela ali pa se tolažijo, da »so vsi isti«.

Ko je bil Gerič razrešen, je vodenje TSmedie začasno prevzela kar članica uprave Telekoma Irma Gubanec in z Jančičem sklenila dogovor o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja. Podobno je bilo z Geričem, s katerim je bil sklenjen dogovor, da bo še šest mesecev na plačilni listi TSmedie, a mu ni bilo treba hoditi v službo. Kot je kmalu zatem ob intervjuju z Jančičem v tedniku Domovina zapisal novinar Luka Svetina, je ta kadrovska poteza »davkoplačevalce« (dejansko pa TSmedio in Telekom) stala okoli sto tisočakov, po 50 tisoč evrov za vsakega. Jančič je to kasneje zanikal, a pravega podatka ni navedel, še danes pa vztraja, da je bil žrtev »politične čistke«. Toda tokrat, ko se vrača, pri tistih, ki ostajajo, takšnega uporništva ni čutiti.

Vlada Roberta Goloba je sprva upravljanje Siola prepustila profesionalcem: odgovorni urednik je postal sedanji odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije Mihael Šuštaršič. Zadnje leto pred volitvami pa so očitno skomine po politični podreditvi tega medija tudi v stranki Gibanje Svoboda postale prevelike: marca 2025 je direktor TSmedie oziroma Siola postal Roland Žel, prijatelj in sodelavec vplivnega Damirja Črnčeca, ki je k Siolu prišel z ministrstva za obrambo, odgovorni urednik Siola pa je postal očitno vodljivi dotedanji športni urednik Jaka Lopatič. Leto pred volitvami je na Siolu vse najpomembnejše politične prispevke začela pripravljati Mateja Trunk Hrvatin, ki je tja ravno tako prišla z ministrstva za obrambo brez vsakršnih novinarskih izkušenj, neposredno iz PR-službe ministrstva. Logično je, da je kritičnost te nastavljene ekipe kaj hitro skopnela, ko je na volitvah zmagala Janševa koalicija.

Dober teden po volitvah je Trunk Hrvatinova dala odpoved – in se vrnila na obrambno ministrstvo. Kot so potrdili tam, je imela ves čas delovno razmerje v mirovanju, to pomeni, da je novinarsko delo pri Siolu opravljala tako rekoč kot posebno misijo. Mesec po volitvah je s položaja odstopil tudi odgovorni urednik Lopatič in se vrnil v športno uredništvo. Sredi maja pa je s položaja direktorja TSmedie odstopil še Roland Žel. Ni ostal in se boril naprej, kot se je denimo Jančič po Janševem porazu leta 2022 še pol leta ali kot se je direktor Gerič, ampak se je prav tako vrnil na obrambno ministrstvo. Tudi on je imel, kot so potrdili tam, delovno razmerje v mirovanju. Oba, Mateja Trunk Hrvatin in Roland Žel, sta zdaj na delovnih mestih v tujini.

A puške v koruzo niso vrgli samo prej najbolj srboriti PR-novinarji in PR-uredniki, po istem vzorcu se je novi oblasti kar preventivno podredila uprava Telekoma, ki jo še vedno vodi Boštjan Košak. Še preden je bil 22. maja Janša izvoljen za mandatarja, je po naših informacijah neuradno že bilo znano, da bo mesto odgovornega urednika prevzel Jančič. Ta je nato prišel tako rekoč skupaj z ministri nove vlade. Ti so prisegli v četrtek, 4. junija, za njegovo imenovanje pa je javnost izvedela v sredo, 10. junija. Dan kasneje je uredništvo že glasovalo in ga večinsko podprlo. Kot je sporočil sam, je prejel

12 glasov podpore od 20 novinarjev, ki so glasovali. Le dva sta bila proti. Mandat je tako začel 1. julija.

Na Siol se ni vrnil po naključju in brez pomoči – toda ne zgolj pomoči političnih botrov, pač pa tudi ljudi, ki so se nam še do včeraj predstavljali kot »braniki demokracije« pred (menda bližajočo se) avtoritarnostjo Janeza Janše. V TSmedii se brez blagoslova uprave Telekoma ne zgodi veliko: v njej sta ključna predsednik uprave Boštjan Košak in Irma Gubanec, ki sta zagotovo prižgala zeleno luč Jančiču. Tega so nazaj pripeljali ljudje, ki so ga prej odstavili in mu za odhod plačali visoko odpravnino. Prav Irma Gubanec je leta 2022 dejansko izpeljala zamenjavo Jančiča, zdaj pa so ti ljudje, očitno v strahu za lastne položaje, pokleknili kar sami. Usluga, ki so jo s tem naredili Janezu Janši, ni majhna. Nova vlada bi lahko imela s prevzemanjem tovrstnih položajev, kot je uredniški na Siolu, na »običajni«, korporativni način kar nekaj težav, predvsem pa bi to terjalo precej časa. Po ustaljenem postopku bi lahko nova koalicija Telekom in z njim Siol pod nadzor dobila šele na začetku leta 2028, ko trem sedanjim nadzornikom SDH, ki jih na predlog vlade izvoli državni zbor, poteče mandat.

To so torej ljudje, ki oblastnikom omogočajo, da delajo, kar želijo. Ki za to, da lahko ostanejo na položajih vsaj še nekaj časa, pozabijo na vrednote in načela ali pa se tolažijo, da »so vsi isti«. Zelo verjetno sta v ozadju Jančičeve vrnitve tudi Žiga Debeljak, predsednik uprave SDH, in Damir Črnčec, ki je od začetka leta 2025 pri SDH zaposlen kot pomočnik predsednika uprave, odgovoren za »oblikovanje politik in mehanizmov za razvoj kakovosti sistemov korporativne varnosti in odpornosti podjetij v upravljavskem portfelju SDH«.

Po marčnem pomanjkanju goriva, ki je izbruhnilo v dneh pred parlamentarnimi volitvami, je SDH zelo odločno zahteval posebno revizijo Petrola. Marca je predlagal, da bi posebni revizor preveril ravnanje te družbe v zvezi z logistiko in oskrbo bencinskih servisov z naftnimi derivati in tudi oblikovanje drobnoprodajnih cen na bencinskih servisih na avtocestah in hitrih cestah. Pregled naj bi zajel vprašanja zakonitosti, ustreznosti, skrbnosti, skladnosti z internimi predpisi in morebitnega oškodovanja družbe. A ko je Petrol po volitvah sklical zadnjo, 41. skupščino delničarjev, teh točk na dnevnem redu ni bilo več. Skupščina je odločala le o običajnih zadevah: letnem poročilu, delitvi bilančnega dobička, razrešitvi uprave in nadzornega sveta ter politiki prejemkov.