Žive meje / N'toko: Socialni turizem

V tednu, ko je Slovenija praznovala 35-letnico, je premier Janez Janša skupaj z voditelji 18 evropskih držav podpisal pismo predsednici evropske komisije, v katerem pozivajo k (še) ostrejši politiki do migrantov. Ob tem je domači javnosti sporočil: »Konec je socialnega turizma in uvažanja volivcev za evropsko levico!« S podobnimi besedami je vlada ta mesec odvzela tujcem s stalnim prebivališčem v Sloveniji pravico do udeležbe na lokalnih volitvah. Izraz »socialni turizem«, nekoč označevalec za sindikalne počitnice in subvencionirane izlete za revne otroke, je v rokah desnice postal žaljivka, usmerjena v tujce, češ: prišli ste lenarit in izkoriščat darežljivi slovenski socialni sistem. Desni politiki in njihovi medijski sateliti so zadnji mesec to vztrajno ponavljali in iz »izkoriščevalskih tujcev« naredili prvorazredno politično temo.

Teden slovenske državnosti pa je, morda bolj kot politika, zaznamoval tudi vročinski val, ki je marsikje po Evropi ohromil družbo in terjal številna življenja, pri nas pa tudi močno otežil začetek turistične sezone. In ko sem stal v kolonah na vročih avtocestah in opazoval okolico, se mi je vedno znova pred očmi kazal isti prizor: tuji delavci, ki sredi najhujše pripeke mešajo beton … tuji delavci, ki na poljih pri rekordni temperaturi pobirajo pridelke iz zadušljivih toplih gred … tuji delavci, ki pod žarečim soncem na gradbiščih dvigajo tramove novih zgradb … tuji delavci, ki pobirajo toksično smrdeče odpadke na razbeljenih avtocestnih postajališčih … Če bi vzel kateregakoli izmed teh prizorov in ga brez konteksta objavil v medijih, bi bralec mislil, da so to posnetki iz kake zalivske suženjske monarhije. Prav neverjetno se zdi, da je kaj takega mogoče v Sloveniji leta 2026. Da je slovensko gospodarstvo po 35 letih »razvoja« znova ustvarilo peklenske razmere zgodnje industrijske dobe in da se o tem kot družba sploh nikoli ne pogovarjamo.

Vsi ti prizori so seveda na ogled slovenski javnosti. Kolone slovenskih družin se na poti proti apartmajem na Krku peljejo mimo dolgih kilometrov delavskega pekla. Od časa do časa v novicah celo preberejo kako grozljivo zgodbo o zlorabah tujih delavcev, preostali čas pa ti ostajajo le tihe prikazni, ki na drugi strani klimatske naprave premetavajo neko umazano robo. In medtem ko državljani to gledajo, jim politiki (pogosto celo isti politiki, katerih podjetja množično izkoriščajo tujo delovno silo) ponujajo le eno razlago: To so socialni turisti! To so ljudje, ki te izkoriščajo, ki kradejo tebi in tvoji družini! To so ljudje, zaradi katerih si nesrečen! Njim prav nič ne manjka, resnična žrtev si ti, ubogi slovenski oče, ki vse to plačuješ! Ti si tisti, ki se mu godi krivica! Dajmo, udarimo po njih, po njihovih ženah in otrocih! Vzemimo jim pravice, pa bo spet vse po starem! In kar je še bolj noro: ljudje so jim nasedli. Tisoče in tisoče slovenskih državljanov je v dopustniškem tednu ponavljalo takšna sporočila – sedeli so na terasah svojih apartmajev, in medtem ko so otroci čofotali v vodi, so očetje v telefone besno tipkali komentarje: »Remigracija takoj! Na bus pa naterat domov gamad!« Kakšna žalostna in nedostojanstvena eksistenca.

A čisto zares nas takšno stanje stvari ne bi smelo presenečati. Mar ni zgodba o lenih južnjakih, ki izkoriščajo pridnega Slovenca, naš temeljni osamosvojitveni mit? Mar ni bila to zgodba, ki so nam jo vsa osemdeseta leta prodajali nacionalisti? Mar ni to ozadje našega prvega državnega akta, ideja, okoli katere smo se Slovenci poenotili na plebiscitu? Brez težav zatrdimo, da je podoba podjetnega slovenskega garača, ki ga nateguje zviti lenuh z juga, temelj naše nacionalne identitete. In nekaj zares poetičnega je na tem, da 35 let po osamosvojitvi našo politiko še naprej poganja razprava o tem, kdo vse nas izkorišča. Podobno kot leta 1991 smo krivca našli v delavcih iz drugih etničnih skupin – žrtvah neenakega razvoja, od katerega je imela Slovenija vedno nesorazmerne koristi. In podobno kot leta 1991 so protagonisti sovražne propagande tudi danes predstavniki menedžerskega razreda – prav tisti ljudje, ki so se povzpeli na položaj ob pomoči tuje delovne sile, surovin in trgov. Odkar so prevzeli oblast, se slovenski narod le še živčno ozira naokoli in razmišlja, koga lahko še izbrišemo, da bomo zares samostojni. Popolnoma nobene druge vizije prihodnosti nimajo, onkraj etnične hierarhije ne znajo zgraditi ničesar.

To je politični horizont, ki ga premore nacionalizem. Medtem ko se dobesedno cvremo v realnosti podnebne krize in poskušamo iz mrtvega gospodarstva iztisniti še zadnje koščke dobička z uporabo suženjske delovne sile, nacionalizem ponuja srednjemu sloju pobeg v fantazijski svet – svet, v katerem so za vse težave krivi prišleki in kjer bomo vsi postali bogatejši, lepši in srečnejši, ko nam bo uspelo dovolj ljudi dovolj spektakularno kaznovati. Samo še nekaj tujcev izženemo, pa nam bo šef zvišal plačo, samo še nekaj pravic ukinemo, pa nas bodo imeli otroci spet radi … In sprašujem se, ali bomo kadarkoli lahko presegli to nesrečno politično tradicijo, v kateri pripadnost temelji izključno na skupnem občutku opeharjenosti, ker menda še vedno nekje obstaja nekdo, ki je dobil nekaj zastonj. Nisem prepričan, ali je to mogoče. Vem pa, da se bo kakršnakoli nova politična usmeritev začela s tem, da se nehamo obnašati kot užaljeni otročaji, da se nehamo zatekati v fantazijske svetove in se resno soočimo z brezperspektivnostjo in krivičnostjo naše družbene ureditve.