V središču / Sovražniki ljudstva št. 1

Čeprav je vlada pod vodstvom stranke SDS ukinila nadzor na meji s Hrvaško, h kateremu je ista SDS dolga leta pozivala, hkrati napoveduje restriktivno azilno in migrantsko politiko. Iz ust premiera Janeza Janše in notranjega ministra Francija Matoza smo v teh dneh slišali, da bo policija zdaj tujce lovila »izven mejnih prehodov, na tako imenovani zeleni meji«, da bo država bolj usmerila sile »v preprečevanje organiziranega tihotapljenja ljudi«, da bo »aktivno vračala vse, ki bodo v Slovenijo prišli nelegalno«, in da je »konec s socialnim turizmom«. Kaj te besede sploh pomenijo? Mar ni policija že doslej izvajala tovrstnega mejnega nadzora? Kakšne so sploh možnosti, da država ponovno uvede prisilna vračanja? In na koncu: imajo migranti, prosilci za azil, res socialne pravice?

Migracije včeraj

Kakšen mejni nadzor na meji s Hrvaško je Slovenija izvajala doslej in kakšnega izvaja po novem ter kakšen (če sploh) vpliv imajo različni načini policijskega dela na (ilegalne) migracije? Da bi odgovorili na ta vprašanja, se moramo na kratko ozreti v bližnjo preteklost in značilnosti migracijskih tokov čez Slovenijo v zadnjem desetletju. Med pomladma 2018 in 2022 je slovenska policija na Hrvaško prisilno vračala velik del tujcev, ki so želeli zaprositi za azil. V tem času je bilo na ta način vrnjenih preko 30 tisoč ljudi, vračanje pa se je formalno izvajalo na podlagi sporazuma o vračanju med državama. Od druge polovice leta 2022 tovrstnih vračanj ni več, saj je Hrvaška prenehala sprejemati ljudi, ki so v Sloveniji zaprosili za azil, pa tudi tedanja nova vlada Roberta Goloba je prek notranje ministrice Tatjane Bobnar policiji sporočila, da tovrstna sistematična kršitev azilnega prava ni več sprejemljiva.

Odtlej se je izoblikovala praksa, da tujci, ki potujejo peš, res prestopijo mejo tudi zunaj mejnega prehoda, a ne zaradi slovenskega nadzora mejnih prehodov ali preostalega dela meje, pač pa zaradi hrvaških varnostnih organov, ki so do njih še vedno nasilni in jih tudi prisilno vračajo v BiH. Ko pridejo na slovensko stran meje, se obrnejo na lokalno prebivalstvo, da pokliče policijo, ali pa jo poiščejo sami.

Migracije danes

V času našega decembrskega obiska sprejemnega centra za migrante na območju nekdanjega mejnega prehoda Obrežje, ki obravnava veliko večino vseh migrantov, smo govorili tudi z Bojanom Tomcem, vodjo oddelka za državno mejo in tujce na Policijski upravi Novo mesto. Potrdil je, da se ti tujci večinoma ne izogibajo policiji in državnim organom, ravno nasprotno: »Zadnja leta nam ne bežijo več. Popolnoma so informirani o vseh postopkih. Pripeljani so do državne meje s Slovenijo, napoteni čez mejo z navodili, naj poiščejo policijo in izrazijo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. V 99 odstotkih tudi povedo, da Slovenija ni njihova ciljna država …«

Migracije so letos v porastu v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta, verjetno tudi zaradi napovedane uveljavitve evropskega pakta, ki predvideva bolj restriktivno migracijsko politiko. Čeprav prvi uradni podatki po uveljavitvi pakta 12. junija kažejo opazen upad migracij (za podrobne analize je še prezgodaj), predhoden povečan migracijski pritisk ni povzročil panike med lokalnim prebivalstvom. Verjetno ravno zato, ker je šlo (vsaj na slovenski strani) za urejene migracije, ko torej tujci ne tavajo po gozdovih in vaseh vzdolž meje, ampak jo večinoma prestopijo v okolici Obrežja in se tam obrnejo na policijo. Kar 85 odstotkov vseh tovrstnih vstopov v Slovenijo se namreč zgodi v bližnji okolici centra – na le 15 kilometrih slovensko-hrvaške meje, sicer dolge skoraj 700 kilometrov. Policija potem izvede osnovni registracijski postopek in tujce odpelje v ljubljanski ali logaški azilni dom.

Tako Matoz kot Janša pa sta pojasnjevala, da se bo policija poslej osredotočila na nadzor v notranjosti in na zeleni meji ter usmerila sile v »preprečevanje organiziranega tihotapljenja ljudi«. A Miha Blažič iz Ambasade Rog pojasnjuje, da »tihotapca ni mogoče prijeti tako, da v gozdu prestrežeš skupino tujcev pri prečkanju meje. Tihotapci ne hodijo čez mejo skupaj z begunci. Tihotapca, ki pa seveda ni organizator, ampak samo podizvajalec, lahko policija zadrži le kot voznika avtomobila, v katerem so begunci.« Dodaja, da je pri režimu nadzora, kakršen velja zadnja leta, povpraševanje po tihotapskih storitvah v Sloveniji bistveno manjše. Ker ni bilo prisilnih vračanj, se ljudem ni bilo treba izogibati državnim organom in niso potrebovali tihotapcev. »Tudi prečkanja čez zeleno mejo je bilo manj, saj so mnogi dejansko prišli na mejni prehod in se tam prijavili policiji. Zdaj, z uveljavitvijo migracijskega pakta, pa bo tihotapska industrija tudi v Sloveniji spet postala ena ključnih. Danes imamo z vidika beguncev in z vidika države bolj varen in pregleden način postopkov ravnanja z begunci. Ni več množice ljudi, ki bi po gozdovih skušala prečkati zeleno mejo, prav tako ne policije, ki na podlagi barve kože po državi množično ustavlja vozila in ljudi ter jih legitimira.«

Migracije jutri

Ko pa premier in notranji minister napovedujeta »aktivno vračanje vseh nelegalnih migrantov«, to lahko pomeni le eno – ponovno vzpostavitev prakse prisilnih vračanj na Hrvaško. Slovenija ima s sosedo resda sklenjen sporazum o vračanju tujcev, a dejansko je precej odvisno od pripravljenosti Hrvaške, da te ljudi sprejme. Skladno s sporazumom lahko recimo zavrne sprejem tujca, ki je v Sloveniji zaprosil za azil, prav tako sprejem tujca, ki prihaja iz »varne« tretje države, v katero bi ga Slovenija lahko vrnila.

Se po nekaj letih urejenih migracijskih postopkov spet obeta več kaosa – več tujcev po gozdovih in spet več nemira med obmejnim prebivalstvom?

Se je Matoz tudi ali predvsem o tem pogovarjal s hrvaškim kolegom Davorjem Božinovićem na nedavnem srečanju? Verjetno. Ko je nekaj dni za tem gostoval v oddaji 24 ur, podrobnosti ni želel razkriti. A če bo vlada želela spet uvesti prakso prisilnih vračanj, bo vse odvisno od dogovora s Hrvaško. Ta skladno s sporazumom torej lahko zavrne sprejem velike večine tujcev, ki prestopijo mejo. Lahko pa jih tudi sprejme.

Ko so tako prakso izvajali med letoma 2018 in 2022, je to potekalo z »dobro voljo« Hrvaške. Slovenska stran, slovenski policisti, so se namreč pretvarjali, da ne slišijo prošnje za azil, ki jo je izrekel tujec. Hrvaška stran in njeni policisti pa so počeli enako in sprejemali tujce, za katere so vedeli, da želijo v Sloveniji zaprositi za azil in bi njihov sprejem lahko zavrnili. Da bi takšna ali podobna praksa lahko znova zaživela, si bodo slovenski in hrvaški policisti morali spet enako razlagati določene (pravne) podrobnosti. Slovenija bi na Hrvaško recimo lahko vračala vse tiste tujce, ki eksplicitno ne zaprosijo za azil, pač pa zgolj izrazijo željo, da so prepeljani in nameščeni v azilni dom. Kaj se bo z njimi dogajalo potem, ali bo Hrvaška sploh izvajala osnovne obveznosti, ki ji jih nalaga pakt o migracijah, ali pa bo preprosto tudi sama še naprej prisilno vračala ljudi preko svoje vzhodne meje v BiH, verjetno na slovenski strani ne bo zanimalo nikogar več.

Socialni turizem

Ne nazadnje pa povejmo nekaj še o »socialnem turizmu« – izrazu, s katerim premier in notranji minister v očeh volivcev migrante prikazujeta kot parazite, ki v Sloveniji izkoriščajo pravice iz naslova socialne države, predvsem socialno pomoč in druge socialne transferje. V tem primeru niti ne gre za manipulacijo ali zavajanje, ampak čisto laž. Prvič, skoraj brez izjem ti tujci Slovenijo zapustijo po nekaj dneh ali največ tednih. A tudi če leto ali dve vztrajajo pri običajno vnaprej izgubljenem boju z državo v azilnem postopku, v tem času nimajo socialnih pravic. Prejmejo 18 evrov mesečne žepnine, imajo pravico do postelje in dveh obrokov dnevno v kateri izmed izpostav azilnega doma in pravico do nujne medicinske pomoči. Socialni turizem to ni.

Prosilci za azil v Sloveniji nimajo nikakršnih socialnih pravic in jim zato ni mogoče očitati »socialnega turizma«.

Do socialnih pravic je upravičen šele tujec, ki mu je podeljen status begunca, tega pa je Slovenija nerada podeljevala celo v času vlad, ki so se ponašale, da nadpovprečno spoštujejo človekove pravice. Poleg tega socialnih pravic beguncem ne odreka niti premier, ki je pred dnevi v intervjuju za Višegrad24 dejal, da po njegovem mnenju »slovenska družba jasno razume razliko med pomočjo ljudem, ki potrebujejo zaščito, in zlorabami sistemov socialne države«.

Migranti, prosilci za azil, begunci sicer sodijo v širšo množico vedno bolj nezaželenih tujcev, ki jim je skupno predvsem to, da prihajajo iz držav, ki niso članice EU. Vsi ti so trenutno državni sovražniki številka ena, a seveda ne dejanski – žal so le del politične agende ustvarjanja občutka izrednih razmer in strašenja ljudi.