Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: 250 let kasneje

Letošnja 250-letnica ameriške neodvisnosti (1776– 2026) mineva na pol poti med abotnim Trumpovim hvalisanjem o državni veličini brez primere in postopnim razpadanjem tega liberalnega Leviathana. ZDA so bile sprva spočete v revolucionarni maniri vzpona tedanje demokracije v boju proti evropskemu kolonializmu in imperializmu. Toda leta 2026 ameriška ustavna republika bolj spominja na režim, kjer ima njen predsednik domala monarhično moč, državo pa obvladuje sprega političnih in poslovnih elit. Njena ureditev je vse bolj podobna tovarišijskemu kapitalizmu Rusije in Kitajske. ZDA so nesporni politično-ekonomski zmagovalec »dolgega XX. stoletja«, a ekonomski stroški te svetovne dominacije postajajo nevzdržni. Usihanje ameriške politične legitimnosti je očitno neizbežen znanilec padca pax americana. Kriza globalne ameriške avtoritete kot garanta svetovnega reda sovpada z vzponom perifernih držav, zlasti Kitajske. Svet se pomika od prevladujoče ameriške hegemonije h geopolitični konkurenci. Toda bolj kot multipolarnost več vzporednih svetov bo prevladala mrežna povezanost politične in ekonomske moči držav in korporacij. Posebnosti hegemonije ZDA so nujen most k drugačni ureditvi sveta sredi XXI. stoletja.

Zgodovina ameriške neodvisnosti je polna paradoksov. Omenimo zgolj dva. Najprej domala mitološko sporočilo ameriške politične revolucije, ki je kasneje očarala de Tocquevilla, da oblast ni niti dedna niti božanska, temveč ljudska. Ideje, da se vsi ljudje rodijo enaki in svobodni, da imajo pravico do lastnine in lastne sreče, celo do upora proti tiraniji, so delovale navdihujoče in prevratniško. Toda že tedaj niso veljale za sužnje, ženske, indijanske staroselce, ljudi brez premoženja. Drugi paradoks zadeva ameriško vojno za neodvisnost (1775– 1783), ko so revolucionarni ameriški kolonisti spor, upor in vojno z britanskim imperijem spremenili v domala svetovni spopad evropskih velesil. Navidezno je bila neodvisnost ZDA spočeta kot antikolonialna revolucija, čeprav je v ozadju prerasla v klasično kolonialno vojno z indijanskimi plemeni, kasneje z Mehiko in Španijo. ZDA niso bojevale bitke na morju, temveč na kopnem, niso osvajale tuje celine, temveč z genocidno politiko širile svoj regionalni imperij.

Vzpon in izjemnost ameriške hegemonije zaznamujejo trije mejniki. Najprej hitra industrializacija in urbanizacija v obdobju od 1870 do 1914, ko ZDA postanejo vodilna ekonomska sila sveta. Prva svetovna vojna samo povzdigne njihov vpliv in moč, zato pariško mirovno konferenco krojijo ZDA in ne evropski zmagovalci. Na institucionalnem področju so dosegle drugi premik, ki so ga prinesli Liga narodov (1920), Rooseveltov new

deal (1933) in brettonwoodski sporazum (1944) o ekonomski ureditvi sveta. Institucionalni temelji svetovnega reda so bili tako po II. svetovni vojni zgrajeni okoli ZDA, z dolarjem kot svetovno valuto, najmočnejšo vojsko in prevladujočo vlogo ameriških korporacij. Tretji mejnik predstavlja »mehka moč« ameriškega internacionalizma. ZDA so zavzele tehnološko, komunikacijsko in potrošniško središče sveta, ameriški način življenja in kultura so postali globalni standard. Ameriška hegemonija je bolj zgrajena na fascinaciji kot na nasilju, čeprav so ZDA zadnjih osemdeset let v stalnih vojnah. Izjemnost ameriškega imperializma je hkrati bolj zgodovinska izjema.

Po koncu hladne vojne (1990) stopamo v obdobje »novega ameriškega stoletja«, kot pravita njegova apologeta Kagan in Kristol. ZDA nimajo več pravega nasprotnika, njihova dominantnost in globalna asimetrija ostajata brez primere, svet je z njimi postal dramatično unipolaren. Toda nobeno kosilo ni zastonj. ZDA so že leta 1971 opustile zlati dolarski standard, desetletja trošijo več kot proizvedejo, varčujejo manj kot investirajo. Dolar je rezervna svetovna valuta, z njim ZDA dejansko zagotavljajo likvidnost svetovne trgovine, toda stara Triffinova trilema je tu neizprosna. Stabilnosti dolarja, gospodarskega razvoja in globalnega ravnotežja ni mogoče doseči hkrati, svetovni red z ZDA na čelu je inherentno nestabilen. Ameriško recikliranje trgovinskih in finančnih tokov ne deluje več, ZDA niso politični rešitelj svetovnega reda, temveč njegov ekonomski grobar. Velika Britanija je dokončno izgubila globalni položaj s sueško krizo leta 1956, iranska vojna 2026 je zamajala hegemonijo ZDA. Razjedajo jih notranja protislovja, vse večja neenakost poglablja politično polarizacijo, ekonomska zadolženost stopnjuje fiskalna tveganja. Navzven ZDA vse bolj grozijo nasprotnikom z ekonomskimi sankcijami, zasegi deviznih rezerv, izključevanjem iz plačilnega prometa. Vse to je sprto s pravnim redom in potrebnim finančnim zaupanjem. Ameriška hegemonija se vse bolj ohranja z demonstracijo moči in izsiljevanja, sankcioniranjem nasprotnikov in izgubljanjem zaveznikov. Toda ozračje prisile spodbuja razvojne alternative in nove institucionalne rešitve. Skupno dobro sveta ni več v domeni ZDA.

Kitajska je danes osrednji izzivalec ZDA, toda neposredni vojaški spopad velesil za prevlado ni verjeten. Preprečujejo ga jedrsko orožje, prepletenost sveta in skupni razvojni problemi. Sodelovanje je torej edina realistična strategija, mrežne povezave rešujejo večino dilem več centrov moči. Hibridna demokracija in digitalni kapitalizem ponujata očiščenje skozi vihar. ZDA so znanilec teh sprememb.