Intervju / »Samozaposlena čistilka in odvetnik imata formalno isti status, a živita v popolnoma različnih svetovih«

O samozaposlenosti se še kar govori v jeziku svobode, podjetnosti in osebne izpolnitve. Bodi sam svoj šef! Delaj od kjerkoli! Ustvari svojo znamko! – to je samo nekaj gesel, ki zvenijo kot napoved bolj neodvisnega življenja. A za to obljubo se praviloma skriva cel kup utvar. O tem, kaj dejansko pomeni neodvisnost samozaposlenih in kam vodi razkroj solidarnosti, ki je hkratni proces, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Aleksandro Kanjuo-Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Po finančni krizi leta 2008 se je predvsem mlajšim samozaposlitev prodajala kot izhod iz krize, kot svoboda in kot nova idealna oblika dela. Kdaj se je začela razkrivati druga plat te zgodbe?

Sama bi šla še nekoliko dlje. V Evropi in Sloveniji se nam morda zdi, da je to predvsem zgodba obdobja po zadnji finančni krizi, vendar analize kažejo, da se je v drugih delih sveta začela bistveno prej, z vzponom neoliberalne ideologije in govora v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. V ZDA se je takrat zgodilo nekaj zelo zanimivega: statistika je pokazala, da se je delež ljudi, zaposlenih v industriji, zmanjšal, število aktivnih v storitvenem sektorju pa se je povečalo. Dejansko je šlo za iste ljudi, prej zaposleni so postali samozaposleni ponudniki storitev, podjetja pa so ob tem začela spreminjati razmerje z ljudmi, ki so zanje opravljali delo.