Intervju / »Samozaposlena čistilka in odvetnik imata formalno isti status, a živita v popolnoma različnih svetovih«

O samozaposlenosti se še kar govori v jeziku svobode, podjetnosti in osebne izpolnitve. Bodi sam svoj šef! Delaj od kjerkoli! Ustvari svojo znamko! – to je samo nekaj gesel, ki zvenijo kot napoved bolj neodvisnega življenja. A za to obljubo se praviloma skriva cel kup utvar. O tem, kaj dejansko pomeni neodvisnost samozaposlenih in kam vodi razkroj solidarnosti, ki je hkratni proces, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Aleksandro Kanjuo-Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Po finančni krizi leta 2008 se je predvsem mlajšim samozaposlitev prodajala kot izhod iz krize, kot svoboda in kot nova idealna oblika dela. Kdaj se je začela razkrivati druga plat te zgodbe?

Sama bi šla še nekoliko dlje. V Evropi in Sloveniji se nam morda zdi, da je to predvsem zgodba obdobja po zadnji finančni krizi, vendar analize kažejo, da se je v drugih delih sveta začela bistveno prej, z vzponom neoliberalne ideologije in govora v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. V ZDA se je takrat zgodilo nekaj zelo zanimivega: statistika je pokazala, da se je delež ljudi, zaposlenih v industriji, zmanjšal, število aktivnih v storitvenem sektorju pa se je povečalo. Dejansko je šlo za iste ljudi, prej zaposleni so postali samozaposleni ponudniki storitev, podjetja pa so ob tem začela spreminjati razmerje z ljudmi, ki so zanje opravljali delo.

Še preden smo dobili pojem »vitke države«, smo imeli pojem »vitkega podjetja«. Podjetje naj bi se znebilo vsega, kar zanj ni absolutno ključno, tudi pri tistih, ki opravljajo zanj pomembno delo, pa se je vez med organizatorjem dela in izvajalcem začela rahljati. Bistvo te spremembe je bilo v prenosu tveganj. Tveganja so se prenesla s tistega, ki organizira delo in iz njega ustvarja dobiček, na tistega, ki delo izvaja. To se je začelo že takrat, nato pa se je globalno krepilo, ker je vse več podjetij sprejemalo tak poslovni model.

Kdaj se je torej začela kazati druga plat? Ko se je nabralo dovolj negativnih izkušenj. Obljube so bile zelo močne: svoboda, podjetnost, možnost, da si sam ustvariš življenje in možnosti zanj. Toda ko so se izkušnje kopičile, se je začel odpirati prostor tudi za vprašanja o negotovosti, stresu, odsotnosti socialne varnosti in o tem, ali obljuba svobode res pomeni več dejanske svobode.

Samozaposlitev se je dolgo predstavljala ravno kot svoboda izbire: sam izbiraš delo, čas, naročnike in način življenja. Koliko svobode je bilo v tem zares in koliko prisile?

V šte vilnih prime rih to ni bila pr ava izbira. Spremenilo se je tudi razmerje moči med podjetji. Kapital se je vse bolj koncentriral, manjši akterji pa so imeli vse manj manevrskega prostora. Če so hoteli ostati konkurenčni, so bili tudi sami skoraj prisiljeni delo organizirati drugače in del tveganj prenesti naprej. Ko se je tak poslovni model razširil, je bil posameznik pogosto soočen z izbiro med dvema slabima možnostma: ali sprejme status samozaposlenega ali pa dela sploh nima. Formalno se človek morda res sam odloči za samozaposlitev, v resnici pa ga v to pogosto potiska struktura trga dela.

Zakaj se je ta govor o sleherniku kot podjetniku tako dobro prijel?

Predvsem zato, ker je prevzel pojem svobode. In obenem idejo, da je vsak človek sam odgovoren za svojo prihodnost. To nam je bilo predstavljeno kot nekaj najbolj naravnega. Seveda si vsakdo želi biti svoboden in vsakdo si želi uspeti. A ta svoboda je pri velikem številu samozaposlenih izjemno omejena. Prej bi morali govoriti o lažni ali namišljeni svobodi.

Poleg svobode je pomembna tudi obljuba bogastva. Gre za staro zgodbo o ameriških sanjah, ki pravi, da lahko človek, ne glede na izvor ali začetni položaj, če je le dovolj pameten, pogumen in podjeten, iz svoje kleti ustvari nekaj izjemnega, morda celo tako veliko podjetje kot Microsoft ali Apple, in postane bogat. Paradoksalno je, da želimo verjeti v take pravljične scenarije v razmerah, ko se moč teh, ki imajo največ kapitala v svetu, neznansko povečuje in v mednarodni konkurenci izriva tudi ogromna podjetja.

No, sanje so vseeno pogosto gonilo napredka.

Seveda so, ne razumite me narobe, a v osnovi je šlo predvsem za zelo močno ideologijo, ki je človeku ponudila podobo osvoboditve iz revščine ali negotovosti, realna analiza kapitalizma pa pokaže nekaj drugega: vsak kapitalizem, naj bo to ameriški ali slovenski, temelji na neenakosti moči. Največji igralci imajo največ moči, najmanjši pa najmanj. Različni igralci zato potrebujejo različne strategije.

Ideologija je lahko pri tem močnejša celo od lastne izkušnje. Ljudje vidijo, da njihova zgodba ni zgodba o uspehu, pa vendar verjamejo podobi, ki jim obljublja, da bodo lahko že jutri med zmagovalci. V medijih in na družbenih omrežjih se nenehno prodajajo zgodbe o uspehu: vidimo predvsem uspešne, mlade, lepe, bogate posameznike, ki uživajo na jadrnicah. Podporniki kulture zagonskih podjetij ali startupov pa redko povedo, koliko teh dejansko propade.

V medijih in na družbenih omrežjih se nenehno prodajajo zgodbe o uspehu. Podporniki kulture zagonskih podjetij pa redko povedo, koliko teh dejansko propade.

Ta paradigma je zmagala, ker je postala prisotna povsod: v politiki, gospodarstvu, izobraževanju, medijih, strokovnih razpravah in kulturi. Podjetnost se je začela predstavljati kot skoraj naravna potreba človeka, kot ključna kompetenca za preživetje, malodane tako pomembna kot dihanje. Od osnovne šole se promovira kot nekaj samoumevnega.

Pri tem pa ne gre za vprašanje, ali smo za podjetnost ali proti njej. Gre za vprašanje, ali bomo podjetnost ločili od prekarizacije. Dejanska podjetnost potrebuje znanje, kapital, avtonomijo, dostop do trgov in socialno varnost. Prekarizacija pa potrebuje samo človeka, ki je pripravljen prevzeti tveganje, ki ga drugi nočejo več nositi. To dvoje ne bi smelo biti zapakirano v isto zgodbo o svobodi.

Tudi akademska skupnost je navdušeno sprejela espeizacijo. Nekateri univerzitetni profesorji so kar po tekočem traku odpirali s.p.--je, imeli plačane prispevke, hkrati pa svetovali podjetjem in zanje pisali strokovna mnenja. > Zagotovo je tudi akademski prostor prispeval k tej prevladujoči paradigmi. Spomnim se razprav nekih mlajših profesorjev ekonomije, ki so razlagali, da je plačevanje v skupne sisteme socialne in zdravstvene zaščite pravzaprav neracionalno, ker bi človek zasebno s tem denarjem lahko naredil več. Ob tem pa niso opozarjali na to, da bi, brez sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, najhujše posledice nosili najšibkejši. Najbogatejšim se mogoče res ne splača dajati v skupno blagajno, ampak dejstvo je, da bi zelo redki samo z lastnimi sredstvi lahko poskrbeli zase v primeru hudih bolezni ali velikih socialnih stisk.

Danes opažam, da vse več mladih spet razume, da skupni sistemi, zavarovanje, davki in solidarnost niso ovira, temveč pogoj za kakovostno življenje. To je eden redkih razlogov za optimizem.

Vsaka fleksibilnost najbrž ni problem. Mlajše generacije si pogosto res želijo drugačne organizacije dela, novih tehnologij in manj togega urnika.

Se veda ne. Vrnite v v pr eteklost ni mogoča in tudi ni zaželena. Ne mislim, da bi se morali vsi vrniti v tovarne in delati osem ur za strojem. Družba se spreminja, tehnologije se spreminjajo, vsaka generacija prinese nekaj novega. Moramo pa razlikovati med resničnim napredkom in ideologijo, ki se predstavlja kot napredek. V praksi se pogosto izkaže, da ljudje ne delajo manj, niti nimajo zares bolj prilagodljivih urnikov.

Največji problem nastane, ko fleksibilnost pomeni izgubo osnovnih standardov varnosti. Prej sem rekla, da so nekatere stvari danes morda res že preživete; ni preživeto to, da je treba zagotoviti, da se človek lahko zdravi in okreva, ko zboli; da ima dostop do izobraževanja; da gre lahko otrok v vrtec ne glede na trenutne dohodke staršev; da starost ni povsem individualno tveganje ...

V Sloveniji imamo še vedno sisteme, ki omogočajo relativno zdravstveno, izobraževalno in socialno

varnost. Ti sistemi temeljijo na skupnosti in ustreznem davčnem sistemu. Če se fleksibilnost spremeni v to, da je posameznik za vse sam, potem to ni civilizacijski napredek, ampak razkroj skupnih interesov, ki naj bi ščitili večino ljudi.

V ameriškem okolju je veliko stvari, ki se nam zdijo samoumevne, razumljenih kot povsem individualna stvar: tvoj otrok, tvoja zadeva; tvoja bolezen, tvoja zadeva; tvoja starost, tvoja zadeva ... Ponekod se jim zdi sila nenavadno, da človek dobiva plačo tudi takrat, ko ne dela – na dopustu, bolniški ali porodniški. Če se nam začne zdeti nenormalno, da sta dopust in bolniška plačana in da država podpira starševstvo, potem bo to pomenilo velik zdrs. V Sloveniji si na srečo še vedno težko predstavljamo, kako daleč gredo lahko posledice pretirane individualizacije in prekarizacije dela.

Status samozaposlenega je marsikomu vseeno mamljiv, ker pogleda predvsem mesečni neto priliv. Če mu na računu ostane nekaj sto evrov več, se zdi odločitev racionalna. Kaj pa vse ostalo?

Ljudje, posebej ko so mladi, zdravi in močni, res ne upoštevajo vseh stroškov, ki so pri redni zaposlitvi skriti v celotnem svežnju pravic. Če si zdrav in delaš, se ti zdi pomembno predvsem to, koliko denarja ti ostane na računu konec meseca. To je človeško razumljivo. Tudi sama bi, če bi bila samozaposlena, v določenem obdobju življenja verjetno plačevala nižje prispevke, ker bi hotela potovati ali otrokom kaj privoščiti.

A pri samozaposlitvi gre pogosto samo za iluzijo večjega zaslužka. Če primerjamo samo mesečni neto priliv, lahko samozaposlitev res deluje ugodnejša. Toda zaposlitev pomeni tudi plačano bolniško, dopust, porodniški, očetovski in starševski dopust, pokojninsko varnost, določeno predvidljivost in možnost načrtovanja prihodnosti. Banka vam bo kot samozaposlenemu težje odobrila stanovanjski kredit. Tisti, ki danes plačujejo minimalne prispevke, bodo posledice pogosto občutili šele veliko pozneje.

Med mladimi je tako ali tako razširjeno prepričanje, da pokojnin ne bodo nikoli dočakali.

Toda to je podobno, kot če bi rekli, da ne bodo dočakali starosti. Večina ljudi jo bo. In ko človek pride v starost, se praviloma pokažejo posledice njegovih odločitev v življenju. Vsi se staramo, nekateri tudi zbolijo. Pri tridesetih se zdi, da bo človek vedno zdrav in da se mu nič ne more zgoditi; pri šestdesetih je lahko še vedno zdrav, lahko pa je tudi hudo bolan. Zato obstajata skupnost in državna politika. Posameznika morata zaščititi tudi pred njegovimi kratkoročnimi odločitvami, ki so se mu v mladosti morda zdele racionalne.

Zato potrebujemo solidarnostne sisteme. Ki pa seveda niso nič novega in so obstajali od nekdaj. Najmočnejši lovec je morda res dobil velik kos mesa, ko se je vrnil z lova, a je del zmeraj šel tudi k skupnosti, za otroke, starejše in tiste, ki niso mogli loviti. Ko ni bilo dobrega ulova, pa je skupnost, z močnimi lovci vred, živela od tega, kar so nabrale in shranile ženske. Danes se včasih obnašamo, kot da teh solidarnostnih sistemov ne potrebujemo več, čeprav smo visoko razvita civilizacija prav zato, ker jih imamo.

Razlike med zaposlenimi in samozaposlenimi hitro sicer sprožijo konflikte. Zaposleni samozaposlenim očitajo, da premalo vplačujejo v skupne sisteme, samozaposleni pa zaposlenim, da imajo preveč privilegijev.

Ta napet ost obstaja, a je k onflikt postavljen na napačno osnovo. Toda njihovi interesi so v resnici veliko bližje, kot se zdi. Gre za klasično ukano: konflikt se ustvari med ljudmi, njihov skupni interes pa je v resnici nasproten interesu tistih, ki služijo na njihovi vse manjši varnosti. To je konflikt med identiteto delavstva in identiteto kapitala. Če so delavci manj zaščiteni, manj varni in slabše plačani, pomeni, da je bilo nanje preneseno večje tveganje, kapital pa je pridobil več moči. Zato res ni smiselno, da se zaposleni in samozaposleni vidijo kot glavni problem drug drugega. Problem je sistem, ki jih postavlja v medsebojno tekmovanje.

Po podatkih državnega statističnega urada je danes samozaposlenih več kot sto tisoč. Skupaj z družinami vseeno predstavljajo že kar zajeten del družbe in do določene mere tvorijo nov volilni blok, ki, jasno, voli tudi s svojimi interesi v mislih.

Vseeno bi bila pr e vidna pri izr azu »volilni blok«. Ljudje na volitve seveda prihajajo tudi s svojim delovnim statusom, dohodkom in davčnimi interesi v mislih. Bolj me skrbi, da zaradi razdrobljenosti sploh ne pridejo oziroma da skupnih interesov ne prepoznajo. Samozaposleni novinar se težko identificira s platformnim delavcem, o katerem ve zelo malo. Samozaposlena čistilka in odvetnik imata formalno isti status in mogoče delata v istem fizičnem prostoru, a živita v popolnoma različnih svetovih.

Za politični blok so potrebni skupna identiteta, skupno razumevanje interesov in neka oblika solidarnosti. Tukaj pa je problem prav v tem, da je samozaposlenim status administrativno skupen, njihovi realni položaji pa so izjemno različni. Nekateri so na robu preživetja – skoraj tretjina samozaposlenih, še posebej na področju kulture, živi pod pragom revščine –, drugi status uporabljajo predvsem kot davčno optimizacijo. Oznaka »samozaposleni« je zato lahko zelo zavajajoča, če zaradi nje ne vidimo razlik med prisilno samozaposlenimi, platformnimi delavci, kulturniki, novinarji, svetovalci, zdravniki, odvetniki in visoko plačanimi strokovnjaki.

Kadar se odpre razprava o samozaposlenih, v ospredje hitro stopi boj za »malega človeka«. Najranljivejši postanejo argument tudi za ugodnosti tistih, ki sistem spretno izkoriščajo.

Jasno, ker je to najbolj politično učinkovito. Najranljivejše je treba zaščititi. Če je nekdo prisilno samozaposlen ali komaj preživi, mu je treba pomagati, tudi z državno pomočjo in zagotavljanjem plačila socialnih prispevkov. Toda to ni razlog, da bi imeli enake ugodnosti tudi tisti, ki status uporabljajo za davčno optimizacijo in v skupno dobro prispevajo zelo malo ali nič.

Ponekod, denimo v Franciji, so zaposleni zato razdeljeni v več kategorij z različnimi davčnimi režimi.

Takšna diferenciacija bi se mi zdela nujna. Davčni sistem mora razlikovati med različnimi položaji. Če sistem enako obravnava nekoga, ki komaj preživi, in nekoga, ki ima zelo visoke prihodke, potem ni pravičen. Diferenciacija seveda lahko zaplete sistem, vendar je vprašanje, ali je preprost, a nepravičen sistem res boljši. Ključno bi moralo biti, da sistem ne kaznuje ranljivih, hkrati pa ne ustvarja privilegijev za tiste, ki pomoči ne potrebujejo.

Zdaj bi vam kdo iz vlade najbrž odgovoril, da Slovenija prav zato ni dovolj privlačna za najboljše kadre oziroma da jo ti zapuščajo. Cinično bi lahko pripomnili, da bo kmalu vse drugače, če bo zaradi »interventnega zakona za razvoj Slovenije« uvedena socialna kapica.

Ta socialna kapica je sramota in na njej ni prav nič razvojnega. To je nerazvojna kapica. Podjetnost Slovenije moramo razvijati drugače: z vlaganjem v znanost, šolstvo, dostopno zdravstvo in kakovost življenja. Če iz razprav o gospodarski rasti izginjajo teme kakovosti dela, socialne varnosti in dostojnega življenja, potem dobimo rast, ki je lahko statistično videti dobro, družbeno pa proizvaja izčrpanost, anksioznost in neenakost. Veste, zakaj mladi izobraženi ljudje ostajajo v Sloveniji? Zakaj moji ameriški kolegi prihajajo v Slovenijo po koncu svoje akademske kariere, da bi tu preživeli starost?

Zaradi varnosti?

Točno, zaradi varnosti – in kakovosti življenja. V Sloveniji za veliko vrednoto še vedno veljajo relativna enakost, dostopno izobraževanje, zdravstvena varnost, nizka stopnja kriminalitete in občutek, da lahko živiš brez skrajnega strahu. To je naša resnična konkurenčna prednost. Če bomo te prednosti izgubili, bodo mladi izobraženi ljudje preprosto odšli tja, kjer so plače bistveno višje. Zakaj bi ostali, če bo pri nas enako negotovo kot drugod, le slabše plačano?

Potrebujemo solidarnostne sisteme. danes se včasih obnašamo, kot da teh sistemov ne potrebujemo več, čeprav smo visoko razvita civilizacija prav zato, ker jih imamo.

Družbe z velikimi neenakostmi niso boljše družbe za večino ljudi. Prinašajo več negotovosti, slabše mentalno zdravje, več kriminala in na splošno slabšo kakovost vsakdanjega življenja. Ko govorimo o davkih, ne govorimo samo o tem, koliko komu ostane na računu, ampak o razvojni poti družbe. Nasprotje ameriškemu kapitalizmu, za katerega so značilne ekstremne ekonomske razlike, so japonski, nemški ali skandinavski model, za katere so značilni visoki davki, ki omogočajo javne investicije v dostopno izobraževanje, zdravstveno zaščito, dostopnost stanovanj, skrb za otroke, starejše in za tiste, ki so brez služb.

Vrniva se k samozaposlenim. Rekli ste, da je to izrazito raznolika skupina. Delavske pravice so zgodovinsko nastajale skozi kolektivno organiziranje. Je to pri samozaposlenih sploh mogoče?

Nekdanji sindikalizem je nastal v okoljih, kjer so ljudje delali na istem delovnem mestu, se videvali, imeli podobne probleme in se lahko prepoznali kot skupnost. Pri espeizaciji dela, še bolj pa pri platformizaciji, se je ta okvir razbil. Poleg tega je ideologija individualnosti zelo močna. Če ti ves čas govorijo, da si sam svoj šef, da si podjetnik samega sebe in da je vse odvisno od tebe, je težje graditi zavest o skupnih interesih.

So sindikati na tem področju vendarle malce »zaspali«?

Ne bi rekla, da so zaspali. Ta očitek je pogosto del istega govora, ki individualizira krivdo delavcev, češ da so sami krivi za neugodne delovne razmere. V Sloveniji imamo stare in nove dele sindikalnega gibanja (na primer sindikat Mladi plus, sindikat prekarcev), ki so se zelo hitro odzvali na spremembe v potrebah delavstva. Morda niso tako uspešni, kot bi si želeli, vendar nikakor ne spijo.

Sindikati se danes borijo v težjih razmerah kot prej. Ukvarjajo se z zaščito ogroženih standardov dostojnega dela ter hkrati s pravno zaščito, novimi zakonodajnimi rešitvami, regulacijo platformnega dela in tožbami. To so trenutno pogosto edini možni načini zaščite te zelo raznolike skupine delavcev. Zagotovo pozitivno je bilo sprejetje nove evropske direktive o platformnem delu, h kateri so prispevali prav sindikati. Vsaj normativno se je tako začelo prepoznavati, da je delo na platformah nujno regulirati in da domnevna samostojnost ne pomeni tudi dejanske avtonomije delavcev.

ludisti so razbijali stroje, ker so mislili, da jim bodo ti odvzeli delo. danes se bojimo, da nam bo delo odvzela umetna inteligenca.

Težava sindikatov je seveda širša: delavska identiteta se zdi preživeta. Danes se veliko ljudi, čeprav živijo izključno od svojega dela, ne želi imenovati delavci. Raje so ponudniki storitev, vodje oddelkov, partnerji platform. Neoliberalni govor je prevzel lepe besede in pomembne koncepte, kot so svoboda, samostojnost, uspeh ...

In razvoj?

In razvoj, seveda. Besede, kot so delavec, razred, skupni interes in solidarnost, pa so postale manj privlačne ali celo sramotne. Toda brez njih težko mislimo, kaj se nam dogaja. Solidarnost se lahko gradi samo, če ljudje prepoznajo, da njihovi konflikti niso nujno tam, kjer jih najlažje vidijo. Razumljivo je, da vidiš najbližjega konkurenta, ki mu gre bolje – in to te boli. A prepogosto ne vidimo prave koncentracije moči, ki se skriva precej dlje od naših vsakdanov in je tako rekoč nevidna.

Pri platformnem delu je pogosto celo tako, da niti delodajalec ni več vidna oseba. Prej je bil šef vsaj nekdo, ki si ga lahko videl; danes je delodajalec nekje »v oblaku«. Je algoritem postal novi šef?

Algoritem sam po sebi ni šef. Dela v interesu lastnika platforme, torej tistega, ki ga je ustvaril in ki z njim organizira delo. Lastnik platforme si želi čim večji dobiček, ki ga ustvarja z optimizacijo procesov, čim nižjim plačilom delavcev in izborom tistih, ki so za platformo najugodnejši. Idealen delavec za platformo je tisti, ki dela čim več, nima družinskih obveznosti, ne zboli, ne gre na dopust in ne potrebuje usklajevanja dela z drugimi deli življenja.

Delo na platformah se ni samo digitaliziralo, ampak se je na novo organiziralo. Platforme razbijejo delovni proces na naloge, posameznike postavijo v nenehno tekmovanje in jih upravljajo z ocenami, odzivnim časom, vidnostjo in algoritmičnimi spodbudami. Kar je resnično novo, je to, da se je dejanski šef z algoritmičnim sistemom znebil velikega dela odgovornosti. Ni mu več treba vedeti, ali sem utrujena, bolna, ali imam otroka, ali ne zmorem več ... Sistem mu omogoča, da se s tem ne ukvarja. To razčloveči razmerje. Če dobiš samo navodilo od algoritma, kje moraš pobrati hrano in kam jo dostaviti, nimaš pa nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal, je nadzor morda manj viden, a ni zato nič manj močan.

Podobno logiko v blažji obliki poznamo že v administrativnih sistemih. Ko ti nekdo reče, da »tako pač določa sistem«, izgine odgovornost za neumno ali krivično odločitev. Pri platformnem delu se to zaostri: odgovornost organizatorja dela se zamegli, tveganje pa na koncu pade na delavca.

V to sliko vstopata še umetna inteligenca in avtomatizacija. Kaj to pomeni za poklice, ki so že zdaj v negotovem položaju – za prevajalce, oblikovalce, ustvarjalce, pisce, raziskovalce?

Ludisti so r azbijali str oje, k e r so mislili, da jim bodo ti odvzeli delo. Danes se bojimo, da nam bo delo odvzela umetna inteligenca. Naj nam ga vzame, če bo to pomenilo, da bo prevzela rutinska, naporna ali podatkovno preobsežna opravila. Kot znanstvenica vidim, da je danes informacij in raziskav toliko, da jih človek sam ne more več obvladovati. Če bi umetna inteligenca znala dovolj dobro povzeti, urediti in pregledati to množico podatkov, bi lahko ljudem omogočila, da delajo bolje in lažje.

Toda vprašanje je, komu bo koristila. Če bo uporaba umetne inteligence samo še okrepila prekarizacijo dela in koncentracijo kapitala, potem bo položaj samozaposlenih ustvarjalcev, prevajalcev, oblikovalcev in številnih drugih še bolj negotov. Tehnologija sama po sebi ne določa izida. Določajo ga razmerja moči, lastništvo in pravila, po katerih jo bomo uporabljali.

Če pogledamo celotno pot: klasična zaposlitev, potem fleksibilizacija, samozaposleni, platformni delavci, zdaj pa še možnost, da delavca sploh ne potrebuješ več ... Platforma nima klasičnih zaposlenih, nima niti delodajalca, ki bi ga delavec videl. Ni to samo končna oblika resnično izrojenega kapitalizma?

Ne bi r ekla, da je platformni kapi -talizem izrojen. Ravno nasprotno: to je danes najmočnejši del kapitalizma. Največ moči v globalnem gospodarstvu imajo lastniki največjih platform. Ta poslovni model se kaže kot izjemno dobičkonosen, ker platforma nase prevzame najmanj odgovornosti, hkrati pa nadzoruje organizacijo dela, podatke, dostop do trga in razmerja med delavci, naročniki in uporabniki. Ali je to dobro za delavce? Absolutno ne. Ali je mogoče preprosto iti nazaj? Tudi ne. Zato ključno vprašanje ni, ali bomo tehnologijo ustavili, ampak ali bomo znali civilizirati to novo fazo kapitalizma.

Kaj točno mislite s tem?

V zgodovini smo podobna obdobja že videli. Ko so nove tehnologije v tekstilni industriji zmanjšale potrebo po določenih oblikah fizičnega dela in omogočile velike dobičke, nismo najprej dobili osvoboditve delavcev. Dobili smo odrasle moške, ženske in otroke, ki so delali po 16 ur na dan. Šele potem je sledilo postopno civiliziranje: omejitev delovnega časa, prepoved otroškega dela, organiziranje sindikatov, javno šolstvo, socialni sistemi ... To ni bilo samo moralno dobro, temveč tudi razvojno potrebno. Družba, v kateri je množica ljudi izčrpana in jezna, dolgoročno ni stabilna niti za tiste, ki imajo največ moči.

Tudi danes smo v fazi, ko nove tehnologije omogočajo izjemno koncentracijo dobičkov in moči. Med pandemijo so največja tehnološka podjetja zaslužila več, kot so si njihovi lastniki prej sploh lahko predstavljali. Zdaj pa prihaja vprašanje, ali bo temu sledila civilizacijska faza. Bomo znali postaviti pravila, ki bodo ljudem omogočila lažje, varnejše in dostojnejše delo? Ali pa bomo dopustili, da tehnologija postane samo še orodje za prenos tveganj na posameznika in za še večjo koncentracijo kapitala?

Obeti niso ravno najboljši ...

Ampak nekaj se pr e mika. O me -nila sem evropsko direktivo o platformnem delu, ki izrecno omenja nevarnosti napačne klasifikacije samozaposlenih in algoritemskega nadzora. Mednarodna organizacija dela pa je prejšnji mesec sprejela prvo mednarodno konvencijo o dostojnem delu v platformni ekonomiji, kar je močan znak, da se splošna percepcija platformne ekonomije spreminja.

Doslej smo kot družba večkrat našli načine, da smo nove tehnologije civilizirali tako, da se je ljudem dvignil standard in da smo vsi delali relativno manj, varneje in dostojneje. Ni nujno, da bo tako tudi tokrat. Vse je odvisno od razmerij moči, od politike in od tega, ali bodo ljudje prepoznali, kje je njihov skupni interes. Boji za moč v družbi so vedno bili in vedno bodo. Upajmo, da bodo tudi ostali – ker to pomeni, da družba še obstaja. In dokler obstaja družba, obstaja tudi upanje.