V središču / Brez Jugoslavije ne bi bilo Slovenije

Zakaj letos pisati o 109. obletnici nastanka Jugoslavije, če bo prihodnje leto okrogla, 110. obletnica? Zato, da bo ta pomembni, mogoče celo najpomembnejši dogodek iz slovenske preteklosti vsaj javno zabeležen in se bo kakšen posameznik vsaj malo zamislil, kako je dejansko prišlo do države Slovenije. Pa je 20. julij 1917 res tako pomemben dan za Slovenijo? Čeprav se zdi ta dan zgolj rojstni dan Kraljevine Jugoslavije, izvora nastanka socialistične Jugoslavije, je nekaj jasno: države Republike Slovenije brez tega dogodka ne bi bilo. Za nastanek slovenske države sploh ne bi bilo priložnosti. Razpad avstro-ogrske monarhije je namreč zgodovinsko tudi začetek slovenskega osamosvajanja.

Danes je potek dogodkov že močno pozabljen. Prva svetovna vojna je v prvi polovici leta 1917 počasi prehajala v sklepno fazo. Postalo je že jasno, da bodo centralne sile – z Nemčijo in Avstro-Ogrsko na čelu – to vojno izgubile in da bodo sile antante – z Veliko Britanijo in Francijo na čelu – iz nje izšle kot velike zmagovalke. Mimogrede: ste opazili, kako redko se prav Avstro-Ogrska omenja kot velika poraženka prve svetovne vojne?

Čeprav orožje še ni potihnilo, se je v Evropi v ozadju že vodila tiha diplomacija. Vsi načrtovalci nove Evrope so vedeli, da bodo meje v njej po končani vojni bistveno drugačne. Niso pa bili še čisto prepričani, kako se bodo spremenile. Od moči posameznih zmagovalk in od zvitosti diplomacije je bilo odvisno načrtovanje marsikatere nove meje v Evropi. Popolnoma jasno pa je bilo, da bo Avstro-Ogrska razpadla in bo tako postala največji plen povojne delitve. In na tem interesnem področju je bilo tudi ozemlje današnje Republike Slovenije. Desetega septembra 1919 je bila pri Parizu po dolgotrajnih diplomatskih usklajevanjih podpisana saintgermainska mirovna pogodba, ki je dokončno razpustila Avstro-Ogrsko in njeno velikansko ozemlje dodelila sosednjim državam. In po njej je ozemlje današnje Slovenije pripadlo Kraljevini Jugoslaviji, brez Primorske.

Kdaj in kako se je v tistem prelomnem času to zgodilo? Med Slovenci je bilo v drugi polovici 19. stoletja in vse do začetka 1. svetovne vojne, posebej med liberalci, zelo močno panslovansko gibanje. V njem je ves čas tlela ideja o združitvi Slovencev v enotno upravno tvorbo in združitvi vseh južnih Slovanov v enotno državno tvorbo. Iztekajoča se prva svetovna vojna in očiten propad Avstro-Ogrske sta to idejo samo še pospešila. Gibanje je potekalo po dveh dokaj ločenih tirih. V enem so bili južnoslovanski poslanci v dunajskem parlamentu z Antonom Korošcem na čelu. Ti so 30. maja 1917 v parlamentu vložili majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh južnih Slovanov v okviru avstro-ogrske monarhije, kot nekakšen tretji pol te monarhije. S propadom Avstro-Ogrske je seveda ta ideja ostala neuresničena. V drugem tiru pa so delovali južnoslovanski politiki in diplomati, živeči zunaj Avstro-Ogrske, predvsem v Franciji in Angliji. In prav ti so že leta 1915 v Parizu skupaj s Kraljevino Srbijo ustanovili Jugoslovanski odbor. Vodil ga je Hrvat Ante Trumbić. Cilj odbora je bil združitev vseh južnih Slovanov – Slovencev, Hrvatov, Bosancev –, živečih v propadajoči monarhiji v skupno državo s Kraljevino Srbijo. Slovenske interese je v tem odboru zastopal zelo uspešen diplomat, liberalec po ideološkem prepričanju, Bogumil Vošnjak (1882–1959). Spomladi 1917 so razmere dozorele do te stopnje, da bi ideja lahko postala realnost. Vlada Kraljevine Srbije je v tistem času bivala v izgnanstvu na grškem otoku Krfu, kmalu pa so se ji pridružili člani Jugoslovanskega odbora. Začela so se zelo trda pogajanja za opredelitev nove državne tvorbe. Vodili in usmerjali so jih Srb Nikola Pašić, Hrvat Ante Trumbić in Slovenec Bogumil Vošnjak. Dvajsetega julija 1917 so se pogajanja končala s sprejetjem krfske deklaracije. Njena bistvena določila so, da se ustanovi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Kraljevina Jugoslavija), nova država pa teritorialno združi Srbijo, Črno goro in južnoslovanska ozemlja Avstro-Ogrske (to pa so predvsem ozemlja Slovencev, Hrvatov in Bosancev). Določi se, da bo nova država samostojna, neodvisna, mednarodno priznana, ustavna monarhija, na čelu bo dinastija Karađorđević, dokončno ustavo bo sprejela bodoča ustavodajna skupščina, ob čemer pa je izhodišče, da bodo Srbi, Hrvati in Slovenci v novi državi enakopravni narodi, s skupnim imenom jugoslovanski narod. Med drugimi določili je bilo navedeno tudi, da v državi glede na prvo svetovno vojno ne bo notranje delitve »zmagovalci – poraženci«, da se kot jezik določi en srbsko-hrvaški-slovenski jezik, vseeno pa velja tudi, da ima nova tvorba dve pisavi, cirilico in latinico.

Že sama deklaracija je imela vse nastavke sodobne evropske države in je temelj za sodobno ustavno ureditev. A nečesa pomembnega deklaracija ni določila – je bilo to namerno, taktično s strani Srbije, zaradi preslabega predvidevanja pogajalcev, morda tudi prešibke pogajalske moči Trumbića in Vošnjaka, bo ostalo za vedno neodgovorjeno. In kaj je bilo to? Ali bo država centralizirana ali federalna oziroma kako bodo urejene sicer razglašene avtonomije posameznih narodov. To umanjkanje je pozneje privedlo do vse večjih trenj, ki so se močno izrazila že leta 1921 in se kasneje samo še povečevala. Srbija si je v državi lastila vse več pravic, kar je povzročalo vse večje nezadovoljstvo drugih narodov. Ta trenja so nenehno rastla in se niso pomirila vse do propada Kraljevine Jugoslavije leta 1941.

Ne glede na vse te poznejše težave v državi Jugoslaviji ima krfska deklaracija izreden zgodovinski pomen: gre za prvi konkretni dogovor o skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je bil ob tem še eden od povodov za razpad avstro-ogrske monarhije. Je podlaga za nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je nato formalno ustanovila 1. decembra 1918, nato pa se leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

Edina možnost – poleg izbrane – je bila priključitev k eni izmed sosednjih nastajajočih držav. In to so bile Avstrija, Italija in Madžarska.

Ena ključnih osebnosti ob nastajanju zgodovinsko pomembne krfske deklaracije je bil že omenjeni Bogumil Vošnjak. Ta je bil v zgodovini, in je tudi dandanes, kljub konkretnim zaslugam in dosežkom kruto prezrta osebnost. S sposobnostmi in bogatim diplomatskim znanjem je res odločilno vplival na sprejetje deklaracije in njeno vsebino. Brez dvoma je neizpodbitno njegova zasluga, da so Slovenci v deklaraciji zastopani kot enakopraven narod, kar ima za neposredno posledico današnjo slovensko suverenost. Slovensko zgodovinopisje ter slovenska pretekla in sedanja politika in s tem ves slovenski narod mu v resnici dolgujemo, morali bi ga z velikimi črkami zapisati v našo zgodovino, ga z zlatimi črkami zapisati v svoja srca ter vsem učečim se slovenske preteklosti predočiti njegovo ime in njegove zasluge za slovenski narod. In mu v Celju – od tam namreč izhaja – na najbolj častnem mestu postaviti spomenik … Če to obdobje in zasluge Bogumila Vošnjaka spregledamo in jih ne postavimo na njihovo zasluženo mesto, bo opis temeljev naše državnosti nepopoln. To, da je Vošnjakovo politično pot po letu 1941 zaznamovala kraljeva in nato socialistična usmeritev, njegovih zaslug nikakor ne zmanjšuje.

S spominom na generala Rudolfa Maistra smo se tem časom vsaj nekoliko poklonili. Z vsem spoštovanjem do njega in soborcev je treba zapisati, da je bil Maister le vojak, general, ki je izvajal politiko nastajanja nove jugoslovanske države z utrjevanjem severne meje. In to res pogumno in domoljubno. A če te politike ne bi začrtali arhitekti naše državnosti, na katere danes pozabljamo, pri čemer je glavno vlogo odigral prav Vošnjak, se general Maister sploh ne bi imel za kaj boriti. S tem pa tudi kot država in družba ostajamo in vztrajamo pri napačnem ocenjevanju in vrednotenju pomembnih dogodkov in ljudi tistega časa.

Samo tisti, ki želijo zgolj promovirati svoje politične in druge cilje, lahko ignorirajo in zanikajo pomen priključitve Slovencev Kraljevini Jugoslaviji in tisto obdobje vidijo kot bivanje v nekakšni ječi narodov. Ta priključitev je dala Sloveniji veliko več kot uradno in javno kot država in narod priznavamo. Ker brez tega danes kot državotvoren narod zelo verjetno sploh ne bi obstajali in bi lahko le sanjali o svoji državi.

Že pred koncem prve svetovne vojne je bilo jasno, da se bodo v srednji Evropi zgodile tektonske spremembe. In da bodo tisti, ki bodo zraven, pridobili. Na srečo smo imeli v tem času Slovenci kar nekaj razgledanih posameznikov, ki so se krepili predvsem v avstro-ogrski diplomaciji. Eni so delovali doma, drugi na Dunaju in nekateri v Angliji, Franciji in Italiji. Osrednja osebnost tistega časa je bil zagotovo Bogumil Vošnjak, ki je kot diplomat deloval v Londonu. Njegovi najožji sodelavci in neposredni stik s Slovenijo pa so bili ljubljanski župan Ivan Hribar, socialist Etbin Kristan, duhovnik Lambert Ehrlich ter ekonomist Milko Brezigar. Vošnjak je veliko sodeloval tudi s predsednikom Slovenske ljudske stranke Antonom Korošcem, poslancem v dunajskem parlamentu, ki je prav tako zagovarjal združitev južnih Slovanov. Razlika med njima pa je bila ta, da je Korošec zagovarjal avtonomno vključitev v Avstro-Ogrsko, Vošnjak pa je temu že od vsega začetka nasprotoval in zagovarjal povezavo vseh južnih Slovanov s Srbijo. Leta 1915 še ni nič kazalo na propad Avstro-Ogrske, ta njegova daljnovidna vizija in vizija njegovega kroga pa samo potrjujeta pravilno usmeritev za prihodnost Slovencev. Ko so se leta 1919 z že omenjeno saintgermainsko pogodbo zakoličile meje, je bila Slovenija v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev že umeščena na evropski zemljevid.

Takrat se je prvič v zgodovini pojavilo ime »Slovenci« ob boku vseh drugih evropskih narodov. Prvič v zgodovini je slovenski narod postal državotvoren, torej je stopil iz položaja etične skupnosti v položaj političnega subjekta, ki ima možnost ustanoviti svojo državo. Zato je krfska deklaracija, ki je to omogočila, tako izjemnega pomena za Slovence. Ko ima narod državotvoren status, je v njegovem nadaljnjem razvoju vse lažje. In ta razvoj je Slovence kot državotvoren narod peljal od Kraljevine Jugoslavije prek socialistične Jugoslavije do samostojne države Slovenije.

Danes veliko ljudi poskuša zanikati pravilnost takratne odločitve o združitvi v Kraljevino Jugoslavijo. Da smo zato padli pod balkanski vpliv, pod dominacijo Srbije, v ječo narodov in podobno. Seveda je to postalo tudi res, a se je zgodilo pozneje, ne pa takrat, ko se je o tem sploh odločalo. Kakšne so bile druge možnosti v tistem času?

Samo tisti, ki želijo zgolj promovirati svoje politične in druge cilje, lahko ignorirajo in zanikajo pomen priključitve Slovencev Kraljevini Jugoslaviji.

Leta 1917 je bilo očitno, da bo Avstro-Ogrska propadla, v njej torej nismo mogli ostati. Najbolj čudovito bi seveda bilo, da bi že takrat ustanovili samostojno državo Slovenijo. A to nikakor ni bilo mogoče. Najprej zato, ker slovenski narod do takrat še ni bil državotvoren in torej ni imel osnovnega pogoja za ustanovitev države. Poleg tega slovenska diplomacija ni bila tako močna, da bi pri silah antante zlobirala svojo državo. In ne nazadnje so si te sile že predstavljale, kako bo približno videti nova ureditev Evrope in katere države bodo lahko nastale na pogorišču stare ureditve. Edina dejanska možnost – poleg izbrane – je bila priključitev k eni izmed sosednjih nastajajočih držav. In to so bile Avstrija, Italija in Madžarska. Ni treba analizirati posledic priključitve k vsaki posebej, saj bi bila usoda Slovencev v vsaki izmed njih podobna. Zato to lahko rečemo za vse tri skupaj: zanesljivo Slovenci ne bi obdržali celovitosti ozemlja, ki smo jo delno že imeli v Avstro-Ogrski, temveč bi nas v skladu s svojimi interesi razkosali. Nobena od teh treh držav nam ne bi dala statusa državnosti. Bili bi njihov privesek, manjšina brez pomembnih pravic. Madžarska bi si vzela Prekmurje, verjetno še kaj več. Italiji bi pripadla Primorska, verjetno vse do Ljubljane. Avstrija je že nekdaj kazala interes za Maribor in večji del Štajerske. Še Hrvaška se v okviru Kraljevine Jugoslavije zanesljivo ne bi branila južnega dela slovenskega ozemlja. Da, vse te druge možnosti, ki so obstajale, bi imele enake posledice: Slovenci bi bili brez državotvornosti, razkosani. In s tem brez možnosti ustvariti svojo državo.

Zato je 20. julij tako pomemben datum za Slovenijo in njeno državnost. Ta dan ostaja v zgodovini slovenskega naroda kot eden najpomembnejših mejnikov. Vsa poznejša dogajanja temeljijo na njem. Je temelj za državo Slovenijo, ki je nastala 74 let pozneje. In bilo bi prav, da bi bil ta dan tudi obeležen v zgodovinskem spominu slovenskega naroda.