Portret / Stamor

Glasbenik, producent, didžej in multiinstrumentalist Jan Bajc Funa (1999) z Obale se je v tejle rubriki prvič znašel pred slabim desetletjem, ko se je pod psevdonimom .čunfa kljub rosnim letom suvereno uveljavil kot eden naših vodilnih ustvarjalcev abstraktnega hiphopa. Takrat se je med drugim izkazal kot najmlajši izvajalec na Boiler Roomu, vodilni platformi za spletne prenose didžejskih nastopov, ko je ta – prav na njegov osemnajsti rojstni dan – gostila svoj prvi in edini prenos iz Ljubljane.

Sledilo je zares plodno desetletje ustvarjanja. S projektom Kanomotis je pri založbi DeepEnd! izdal kup dubstep in grime bangerjev, kot .čunfa pa je žanrsko paleto s hiphopa razširil na polje housa in starošolskih diskoidnih groovov, s katerimi se je uveljavil tudi kot didžej. Glasbe ne vrti zgolj na plesiščih, saj je znan tudi kot izjemen selektor z izbranim okusom za obskurne gramofonske plošče, ki jih s pajdašem Erosom Brajkom redno vrti v oddaji Dormiotti na Neodvisnem obalnem radiu. V živo je navduševal tudi v tandemu z virtuoznim bobnarjem Gajem Bostičem, veliko se je posvečal spletni založbi Trite, počasi prevzema vodstvo založbe rx:tx, deluje pa tudi kot tehnični sodelavec Slovenske filharmonije.

V zadnjih letih je ustvarjalni fokus preusmeril v projekt Stamor, ki je odprl popolnoma novo poglavje njegove pestre poti. Z novo, izrazito teatralno glasbo namreč izkazuje svojo naklonjenost black in doom metalu, ki ga sicer spremlja že od nekdaj, a posveča se zgolj ambientalnim, meditativnim odvodom najtrše kitarske muzike. Verjetno zveni malce paradoksalno: kako je metal lahko spokojen? Glasbenik razloži, da »obstajata dve plati black metala, jezna in žalostna«, pri ustvarjanju pa se potaplja zgolj v slednjo, torej v mikrožanre, kot so dungeon synth, atmospheric black, dark ambient, sludge in doom metal. Ti so nastali z osamitvijo teatralnih uvertur in epskih prehodov, ki navadno povezujejo agresivne kitarske riffe in hitrostne bobnarske rafale. Čeprav ustvarja samostojno, se mu na koncertih pridružujeta še Manuel Brajnik in Rok Babič, sicer člana zasedbe Spiral Mind, s katerima svoje kompozicije na odru prevaja v bendovski zvočni zid.

Ta radikalni slogovni zasuk je bil njegov odgovor na duševne stiske: ko je bil na dnu, je želel ustvarjati glasbo, ki izhaja iz globoke melanholije in jo tudi odraža. S prejšnjimi projekti je namreč ustvarjal predvsem klubsko glasbo, torej je bil, kot pravi, »v službi občinstva, plesišč in velikega ozvočenja. Ugotovil sem, da sploh ne produciram več zase, temveč imam pri ustvarjanju vedno v mislih poslušalca, saj je vsak korak dirigirala predvsem težnja po tem, da muzika ’poka’.« V poznih urah mrkih zimskih noči je začel brenkati na kitaro in izlivati srce z otožnimi riffi, kar je nanj delovalo terapevtsko. Sprva je še kot .čunfa v samozaložbi izdal malo ploščo Disposable Feelings, predlani pa kot Stamor navdušil z izjemnim dolgometražnim prvencem The Absurd, ki se je brez pomislekov znašel tudi v Mladininem izboru najboljših plošč leta. Album je bil »homage Albertu Camusu in napev njegovemu absurdu«, a je prej kot s filozofskimi referencami navdušil s prefinjeno, večplastno produkcijo, premišljeno dramaturgijo in zares turobnim razpoloženjem. Lani je nadaljeval z malo ploščo Iz zemlje raste, na kateri je presenetil z zapohanim brenkanjem po citrah in nevrotičnim udrihanjem po grškem buzukiju, na skrivni skladbi pa se je prvič preizkusil kot pevec, kar so slišali le redki izbranci, ki so izdajo kupili na kaseti.

Z dolgometražnim prvencem se je torej poklonil filozofiji absurda, z malo ploščo pa vlažnemu bukovemu gozdu, kamor nas je teleportiral tudi s pomočjo terenskih posnetkov, s katerimi od nekdaj bogati teksturo svoje produkcije. Kot pravi, ima obisk gozda nanj podobno terapevtski učinek kot branje eksistencialističnih klasik ali zankanje mrkih kitarskih riffov – vse to so zanj, ko gre za spopadanje z depresijo, plati istega kovanca. Navdih tudi sicer črpa iz narave, kar je tesno povezano z njegovo fascinacijo nad mitologijo predkrščanskih verskih tradicij, ki napajajo tudi ikonografijo in simboliko Stamorjeve glasbe. Tudi ime projekta si je izposodil iz zapisov Pavla Medveščka, zapisovalca ljudske dediščine, ki je veljal za največjega poznavalca posoških starovercev, na katere se Stamor pogosto sklicuje.