V središču / Kulturni boj skozi finance

Vrnimo se najprej v oktober 2023, v čas, ko je Slovenija gostovala na Frankfurtskem knjižnem sejmu, najpomembnejšem knjižnem sejmu na svetu. Ko je sejem zapiral vrata, njegov direktor Jürgen Boos ni mogel skriti navdušenja, kako so se stvari razpletle. Slovensko gostovanje, sicer prestižna reč za vsako izbrano državo, ki lahko pomaga pri preboju domače književnosti v svet, se je še leto prej zdelo povsem zavoženo; organizatorji sejma so se celo poigravali z mislijo, da bi bilo našo predstavitev najbolje odpovedati. A zgodil se je preobrat. In na koncu so bili s slovensko predstavitvijo, s programom z 250 dogodki in s paviljonom, zadovoljni vsi – organizatorji, obiskovalci, založniki in slovenski književniki, ki so se tam predstavili. Tudi mediji so slovenskemu gostovanju namenili precej pozornosti, med drugim zaradi Ljubljanskega manifesta o branju na višji ravni, ki ga je na daljavo podprla celo literarna superzvezda Margaret Atwood. Še en ključni moment je dodal govor Slavoja Žižka na slovesnosti ob odprtju, ki je dosegel tudi največje svetovne medije.

Kulturni boj s pomočjo rezov je lahko zapakiran tudi v na videz razumske odločitve (ne nujno z resničnim ozadjem), a v resnici je ideološki.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je ob zaključku dogodka kot ključno izpostavil še nekaj: dobro delo Javne agencije za knjigo (JAK), in to pod obema direktoricama v tem procesu – pod nekdanjo Renato Zamida, kateri gre največ zaslug, da si je Slovenija gostovanje sploh izborila (v času njenega predhodnika Aleša Novaka je kot vodja mednarodnih projektov pripravila vsebinski elaborat kandidature), in sedanjo Katjo Stergar, ki ji je s kuratorjem programa slovenske predstavitve Miho Kovačem in majhno, a učinkovito ekipo v kratkem času, pičlem letu, pravzaprav uspel čudež.

JAK je v času priprav na gostovanje v Frankfurtu sicer imela še dva druga direktorja. V obdobju med obema direktoricama jo je krajši čas kot v. d. direktorja vodil Sebastijan Eržen, za njim pa 16 mesecev, vse do odstopa, kot direktor s polnimi pooblastili Dimitrij Rupel. A ne enega ne drugega Jürgen Boos ni omenil. To ni bilo naključje, saj so bile v tistem obdobju priprave na gostovanje v Frankfurtu porazne.

Zgodba je znana. Bil je čas tretje Janševe vlade in minister SDS za kulturo Vasko Simoniti je bil sredi serijske menjave vodstev nacionalnih kulturnih ustanov, kar je poželo veliko pozornosti, saj so bili novi direktorji v številnih primerih manj kompetentni od prejšnjih. Tako je bilo tudi na JAK, od koder je morala predčasno oditi Renata Zamida, ki je bila že več let vpeta v priprave na Frankfurt, imela je načrt, stike in pogled, precej širši od zgolj promocije literature, ni pa se hotela podrediti vplivnim založniškim lobijem, povezanim s takratno vlado. Predvsem založnik Mitja Čander, ki je bil na predlog tedanje vlade imenovan za člana sveta JAK, naj bi imel drugačne poglede, kako izpeljati predstavitev Slovenije in kdo bi pri tem sodeloval.

Simoniti se je takrat odločil, da mora direktorica oditi, vodenje pa je najprej predal Erženu, revizorju, tedaj članu sveta JAK, ki na področju knjige prej ni deloval. Nato ga je predal Ruplu, dolgoletnemu kariernemu politiku, ki so ga vpoklicali iz pokoja, da bi se mu zahvalili za lojalnost stranki SDS. Rupel je avtor več knjig, sistemsko pa se z njimi nikoli ni ukvarjal, kar je priznaval tudi sam. In nalogi ni bil kos. Frankfurtu ni bil kos. To je bil čas, ko bi bilo treba intenzivno delati ne le na predstavitvi, temveč še bolj na zavezah, ki jih je Slovenija zapisala v svoji kandidaturi – da bo predstavitev izkoristila za izboljšanje prepoznavnosti in ugleda slovenske knjižne ustvarjalnosti, da bo poskrbela za boljšo prodajo slovenskih knjig na tujih trgih. A v ključnem trenutku, ko bi moral dati v najvišjo prestavo, se to ni zgodilo. Delo je skorajda zastalo.

Rupel je pod ministrico Asto Vrečko, potem ko je ta javno povedala, da njenega zaupanja nima, protestno odstopil, vajeti JAK pa je prevzela Katja Stergar, zaposlena iz hiše. Po najboljših močeh je začela reševati, kar je bilo še mogoče. Takrat je bilo že jasno, da so zaveze Slovenije, dane ob kandidaturi, že skoraj izgubljene in da se ta zamujena priložnost ne bo povrnila nikoli več. A še vedno je bilo mogoče v enem samem letu poskrbeti vsaj za dostojno izpeljano promocijo dogodka v Nemčiji ter knjižni program na samem sejmu. In ta del je potem res uspel. Če citiramo direktorja Frankfurtskega knjižnega sejma, bil je »izvrsten«.

Zakaj smo v spomin priklicali vse te že davno minule dogodke? Ker ministrstvo za kulturo znova vodi stranka SDS in ker je ministrica te stranke Ignacija Fridl Jarc, med letoma 2020 in 2022 sicer Simonitijeva državna sekretarka, v nedavnem intervjuju za časnik Delo med drugim spregovorila tudi o JAK. Ob tem je pokazala presenetljivo veliko nezaupanja v agencijo, ki jo še vedno vodi Katja Stergar. Tako je ministrica napovedala, da bo treba najprej opraviti natančne analize delovanja agencije, med drugim analizo uspešnosti ob predstavitvi Slovenije v Frankfurtu. »Ali je po tem nastopu slovenska književnost bolj odmevna in prevajana v širšem evropskem in svetovnem prostoru?« je z vprašanjem utemeljila analizo ministrica.

Nič ni narobe z analizami, pa vendar se po izrečenem ni bilo mogoče znebiti občutka, da ne gre za to. Zakaj namreč nova ministrica žuga s »projektom Frankfurt«, ko pa je znano, da je prav 

sedanje vodstvo JAK takrat po najboljših močeh reševalo projekt, ki ga je prej skoraj povsem zavozil direktor iz vrst SDS?

Zato je pomembno tudi, kaj je ministrica dejala v nadaljevanju. Pregledali bodo finance JAK. Preverili bodo, ali je število zaposlenih, ki se je zadnja leta povečalo, upravičeno. »Vsak evro več, ki ga porabimo za birokracijo, pomeni evro manj za slovensko knjigo, slovenski film, slovensko ustvarjalnost, predstavitev naše kulturne dediščine. Kar zadeva finance, bom zelo dosledna.« Na tem mestu je urednik Delove kulture ministrico vprašal: ali je na mizi tudi ukinitev JAK? »Kot sem poudarila, je najprej treba opraviti temeljite analize. Iz lastne izkušnje, kot urednica Slovenske matice, sem spoznavala, da se postopki na agenciji birokratizirajo, namesto da bi se v digitalni dobi poenostavljali. Prav tako agencija ni dosegla glavnega cilja, zaradi katerega je bila ustanovljena, to je dvig bralne pismenosti in prodaje knjig na Slovenskem. Povprašajte založnike, v kakšnem položaju je slovenska knjiga, odkar imamo agencijo,« je odgovorila ministrica. Možnosti ukinitve agencije ni zanikala.

Zakaj nova ministrica žuga s »projektom Frankfurt«, ko pa je prav sedanje vodstvo JAK po najboljših močeh reševalo projekt, ki ga je prej zavozil SDS-ov direktor Rupel?

Odgovori ministrice so poskrbeli za precej razburjenja. Celo veliki kritiki preteklih potez danes namreč priznavajo, da JAK pod Katjo Stergar deluje dobro. Odkar je to vlogo leta 2009 prevzela od ministrstva za kulturo, agencija skrbi predvsem za razdeljevanje javnih sredstev med vse delujoče na področju knjige, od založb do avtorjev (in ne

za prodajo knjig, to je delo založb in knjigarn). To pomeni, da brez nje v Sloveniji ne bi bilo kakovostnih literarnih objav, ne bi bilo prevodov teh del v druge jezike in ne promocije slovenskih književnikov v tujini. Seveda bi agencija lahko delovala še bolje, manj birokratsko; vsaka ustanova bi lahko. A že danes deluje bolje kot nekoč, k čemur so pripomogle tudi prepotrebne kadrovske okrepitve. Se spomnimo kakšne afere, povezane s to ustanovo, odkar jo vodi Katja Stergar? Ne, ker je ni bilo. Že res, da z razdelitvijo javnih sredstev, brez katere založništvo v državi s tako majhnim jezikom ne bi moglo preživeti, vsi niso vedno zadovoljni. A to ne pomeni, da je JAK kot institucija problematična in da bi bilo treba razmišljati o ukinitvi. Nasprotno, takšno ustanovo nam marsikdo v tujini zavida. In ne manj – nameniti bi ji bilo treba kvečjemu več sredstev, tudi za podporo prebijanju slovenske književnosti zunaj naših meja.

Ali so ministričine besede torej napoved predčasnega rušenja direktorice 

Katje Stergar, in če so, zakaj? Ker ne ustreza lobijem, ki so nekoč že imeli vpliv na JAK in jim je prejšnja ministrica Asta Vrečko v kulturi močno spodrezala krila, zdaj pa se spet krepijo? Ali gre nemara za napoved morebitne ukinitve agencije in njene ponovne vzpostavitve pod novim imenom zgolj zato, da bi dobila drugega direktorja? Gre za napoved vrnitve pristojnosti, ki jih ima JAK, nazaj na ministrstvo za kulturo, kar bi bila, kot se strinjajo delujoči na področju knjige, najslabša rešitev izmed vseh, saj bi se politični vpliv na razdeljevanje sredstev lahko izrazito povečal? Morda gre za kombinacijo vsega. Ali pa ministrica le preverja odziv javnosti na njena razmišljanja na to temo in še na številne druge.

V intervjuju za Delo je bilo namreč še kar nekaj bombic, ki delujoče v kulturnem sektorju skrbijo. Ministrica se je dotaknila vseh področij in iz njenih izjav veje predvsem nezaupanje do vseh delujočih v kulturi, predvsem do tistih, ki so za delovanje v javnem interesu sofinancirani z javnimi sredstvi – od javnega servisa RTV Slovenija, ki naj, tako ministrica, svojo finančno stisko reši sama v okviru obstoječega (zaradi dolgoletne zamrznitve mesečnega prispevka večno prenizkega) proračuna. Ministrstvo je nedavno zavrnilo izplačilo dodatnih sredstev za glasbeno produkcijo, češ da za to ni zakonske podlage, kar naj bi, kot napovedujejo, sicer skušali urediti, medtem pa je že v pripravi precej usodnejši udarec – s stranko SDS povezana Resnica je napovedala, da bi že septembra lahko izpeljali potrebno proceduro za ukinitev RTV-prispevka. Nevladne organizacije pa bi SDS najraje povsem odrezala od javnega sofinanciranja, čeprav pomembno soustvarjajo kulturni prostor.

Ministrica slednjega sicer ni izjavila. Izjavila pa je, da bi morale nevladne organizacije del proračuna pridobivati od članarin. A tudi za Slovensko matico, kjer je ministrica delovala, preden je prevzela vodenje kulturnega resorja, so bila in so še vedno ključna predvsem javna sredstva. »Medtem je društvo Slovenska matica, ki ga je vodila od leta 2022, leta 2025 zbralo 5950 evrov članarin in prejelo 313.228,14 evra iz državnega proračuna. Leta 2024 je zbralo 3030 evrov članarin in prejelo 260.471,97 evra javnih sredstev,« je te dni opozoril Goran Forbici, direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS. Ob tem je bil leta 2017 sprejet še poseben zakon o Slovenski matici, tako da bi bila »ministričina« organizacija v primeru drastičnih rezov v nevladni sektor iz njih izvzeta.

Ministričina izjemna zaskrbljenost ob porabi javnih sredstev najverjetneje

nakazuje, kje bo, predvsem v prihodnjih letih, potekala glavnina kulturnega boja stranke SDS na področju kulture. V proračunu in skozi proračun za kulturo. Gotovo ni v interesu ministrice, da bi se ta zniževal, vedno pa ga je mogoče razdeliti drugače, zlasti pri t. i. mehkih vsebinah, pri programih in projektih. Kulturni boj na prvi pogled morda ne bo tako zelo prostaški kot v času ministra Simonitija – katerega sedanja ministrica, kot je povedala za Delo, izjemno ceni in se je od njega veliko naučila –, lahko pa bi bil predvsem boj, povezan z odločitvami o javnem sofinanciranju. Boj s pomočjo rezov, ki bodo lahko zapakirani tudi v na videz razumske odločitve (ne nujno z resničnim ozadjem), a bodo v resnici ideološki.

Skozi to optiko moramo brati tudi izjavo ministrice za Delo, da so po primopredaji poslov v proračunu ministrstva nepričakovano odkrili primanjkljaj, ki je »veliko večji, kot smo pričakovali«. Štirje milijoni evrov naj bi manjkali za samozaposlene v kulturi. Sredstev naj bi bilo premalo celo za izplačilo zakonsko predpisanih obveznosti ministrstva. Zato naj trenutno ne bi bilo niti sredstev za delovanje novega Centra za sodobni ples, ki so ga na področju sodobnega plesa čakali desetletja ter ga je prejšnja vlada pred koncem mandata ustanovila v sodelovanju z mestnima občinama Celje in Nova Gorica.

Prejšnja ministrica Asta Vrečko pravi, da to ne drži. »Sredstev v proračunu je dovolj, saj gre za najvišji proračun za kulturo v zgodovini Slovenije v višini 282,3 milijona evrov za leto 2026 in 297,8 milijona evrov za leto 2027. V tem mandatu smo zvišali sredstva za kulturo za okoli 25 odstotkov v primerjavi s proračunom ministrstva, ko smo junija 2022 prevzeli ministrstvo. Ob tem pa so dodatno na voljo še sredstva iz drugih virov, evropska kohezijska sredstva in sredstva iz podnebnega sklada, ki smo jih prvič pridobili v prejšnjem mandatu.« Zato trditev nove ministrice razume »kot iskanje

morebitnega izgovora za proračunske reze v področja, za katera vemo, da stranki SDS niso blizu – ali da se želi ta denar porabiti za druge namene. Na primer za na hitro in brez strategije in strokovne analize ustanovljeni Muzej slovenske osamosvojitve.« Da je nova ministrica kot ustanovo, za katero naj sredstev ne bi bilo, navedla prav Center za sodobni ples, ne preseneča. SDS je podoben zavod enkrat namreč že ukinila, in sicer po po padcu Pahorjeve vlade. Čemu tolikšna averzija te politične stranke do te umetniške zvrsti, kjer si eno samo nacionalno kulturno ustanovo želijo že več desetletij, ni jasno. Tokrat pa center zagotovo vidijo tudi kot projekt Aste Vrečko. In nagajanje temu projektu bi bil lahko povračilni ukrep za umik samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki je bil sicer le lupina. Tega so rokohitrsko že povrnili, njegov sedež pa umestili v državni objekt na Metelkovi 6 v Ljubljani, ki je po nacionalnem programu za kulturo in pripadajočem akcijskem načrtu sicer namenjen izključno nevladnim organizacijam v kulturi.

Ali bodo sredstva za Muzej slovenske osamosvojitve pridobili tako, da jih bodo vzeli Centru za sodobni ples?

Bodo morale slednje objekt, če bo tam sčasoma zaživel novi muzej, zapustiti? In ali bodo sredstva zanj pridobili tako, da jih bodo vzeli Centru za sodobni ples? Kot pravi nekdanja ministrica Asta Vrečko, sredstva v proračunu zanj namreč vsekakor so: »V državnem proračunu je za zavod za sodobni ples v letu 2027 na proračunski postavki Umetniški programi v javnih zavodih zagotovljenih 602 tisoč evrov, sredstva so predvidena tudi za letošnje leto. Zavod ima svet, direktorja, prostore, in deluje. Poleg tega sredstva in podporo zagotavljata tudi soustanoviteljici, Mestna občina Celje in Mestna občina Nova Gorica, ki prispevata prostore, njihovo vzdrževanje ter financiranje dveh delovnih mest. Ob tem smo rezervirali tudi štiri milijone kohezijskih sredstev za obdobje 2026–2029, namenjenih kulturno-umetnostni vzgoji in zaposlovanju na področju sodobnega plesa, pri čemer je nosilec programa novi zavod za sodobni ples.« In če do ukinitve novega zavoda vseeno pride? Že druga morebitna ukinitev javnega zavoda za sodobni ples pod vlado Janeza Janše bi, kot pravi Asta Vrečko, »pomenila nepredstavljivo nazadovanje tega področja z nepopravljivo škodo. Sodobni ples, pa tudi samostojni delavci v kulturi, se vedno znova znajdejo med prvimi tarčami, ko SDS prevzame vodenje ministrstva za kulturo. To ni naključje, ampak ponavljajoč se vzorec njihovega odnosa do sodobne umetnosti. Namesto da bi jo razumeli kot pomemben del kulturnega razvoja Slovenije, jo obravnavajo skozi ideološko prizmo kot nekaj zavrženega, nepotrebnega in manj vrednega.«