Kulturniška / Videli boste hudiča

Francoskemu elektrošokerju Žalujoči, v katerem skuša mlada junakinja preživeti brutalni patriarhalni mrak 19. stoletja, se je doma, v Franciji, zgodilo to, kar se je v Avstraliji zgodilo socialnim omrežjem – mladini do 16. leta so ga prepovedali. Kaj zdaj, mladina do 16. leta? Logično – v Ljutomer! Grossmann – 22. festival fantastičnega filma in vina – bo Žalujoče, ki jih je režiral Quarxx (ha!), mirno, elegantno, kultivirano prikazal, z incestom, trepanacijo in kanibalizmom vred. V Ljutomeru, na Grossmannu, kjer bo, kot vedno, velika gneča (sodobni biseri, kot so Afriški kung fu naciji 2, pasji šoker Priden kuža in španski triler Luger, klasike, kot so Nema priča in Divje ženske otoka Wongo, rockumentarci, Punk pod komunističnim režimom, gostovanje kraljice B-filmov Caroline Munro ipd.), so takšne »izprijenosti« nekaj povsem normalnega, vsakdanjega, že kar ljubezenski prizori.

Žalujoči bodo kakopak tekmovali za hudega mačka, Grossmannovega oskarja – tako kot baskovska folklorna grozljivka Noč (Paul Urkijo Alijo), polna diaboličnih nočnih bitij, antibitij in nebitij, inkvizicijskega pandemonija, grand guignola zgodovine in transgresivnega »levitacijskega« seksa (noč je božji laissez-faire), japonski liminalni šoker Nikoli po temi (Dave Boyle), ki gori tako počasi kot pošiljanje duhov v onostranstvo (pričakujte paranormalni

medij, morbidno atmosfero in strašljivo, zalezovalsko, vsepovsodno, a igrivo nadnaravno silo), norveško asketsko, depresivno, že kar transcendentalno Svitanje (Patrik Syversen), v katerem tri žalujoče sestre, ki jih v gozdni koči terorizira in travmatizira »tujec«, Bergmanu dolgujejo toliko kot Nabokovu in Hanekeju, toliko kot Lovecraftu, in srbski jezni, besni, morasti mentalni, psihološki, ideološki giallo splatter Karmadonna, ki ga je režiral Aleksandar Radivojević, koscenarist v številnih državah prepovedanega Srbskega filma, in v katerem vsepovsodni in vsemogočni moški – Gautama, alias Siddharta, alias Buda (Sergej Trifunović), avtoritarni remiks Boga, Velikega brata, Simona iz igrice Simon Says, Kreatorja (vseh) vsebin in neoliberalne nevidne roke trga – noseči ženski (Jelena Đokić) zapove masakriranje skorumpiranih policajev, pohlepnih direktorjev in influencerjev. Če naloge – vigilantske vloge Paula Kerseyja – ne bo izpolnila, ji bo »abortiral« otroka.

Ni sreče brez nasilja. Ljudje se v družbi na robu živčnega zloma hitro prelevijo v eksekutorje. Demokracija je le motnja. Maščevanje je priročnejše. Resničnostni šovi – norišnice – so le spektakli socialnega, političnega in kulturnega nihilizma. Mizoginija je nekaj junaškega in mesijanskega. Smrt je perverzija. Karmadonna je cinična, sarkastična, groteskna, spiralna obdukcija Vučićeve Srbije, ali če hočete – odvratnih izprijenosti Vučićevega režima, okej, Vučićevega toksičnega porniča, v katerem trinajstletniki svoje mlajše sestre prostituirajo za dvakrat hitrejši internet. Ne metaforično.