Kulturniška / Z dvorišča v dvorano

Zvok padanja (In die Sonne schauen, 2025 Mascha Schilinski)

OCENA: ZA+

Gledanje v sonce.

William Faulkner je v Rekvijemu za nuno (1951) famozno zapisal: »Preteklost ni nikoli mrtva. Še celo preteklost ni.« Epski, sublimni bildungsroman Zvok padanja – kratka zgodovina ženskega boja proti podrejenosti, zaviti v religijo, patriarhalno represijo, tradicijo, »ljubečo« krutost, ruralne »kulturne posebnosti«, sanjsko logiko in ritualna kosila, med katerimi si lahko ženske ljubezen in solidarnost, pa tudi skrivne grozljivke o posilstvu, sterilizaciji in prostituciji le mežikajo – skuša to repliko doreči na kvazigotski kmetiji v nemškem Altmarku, kjer travme – in incestuozne fantazije in družinsko zardevanje in gon smrti in boj za emancipacijo – intonirajo štiri generacije žensk (Lea Drinda, Hanna Heckt, Lena Urzendowsky, Laeni Geiseler), ki se 20. stoletja – tako kot vsi Nemci – spominjajo strahoma. S tremo. Najbolj strašljivi so pač duhovi tega, kar ne obstaja več, a se deduje – kot prekletstvo. In kot gledanje v sonce. In kot občutek, da nikoli ne veš, kdaj v življenju si najsrečnejši. (Kinodvor)

Histerični (Hysteria, 2025 Mehmet Akif Büyükatalay)

Ocena: ZA

Sežig.

Nemški paranoidni triler Histerični se dogaja na snemanju filma o rasističnih, neonacističnih požigih stavb, v katerih živijo turški priseljenci, toda režiser (Serkan Kaya) sklene, da ga bo »provokativno« začinil s sežigom Korana, kar na setu povzroči kulturno vojno, tem bolj, ker prav posnetki sežiga Korana skrivnostno izginejo, tako da se film prelevi v kaotični, morbidni whodunit, nervozni giallo, v katerem so osumljeni vsi, od druge asistentke (Devrim Lingnau), sicer sidra tega filma, do statista (Mehdi Maskar), ki je sodeloval v tem prizoru. Film, ki bi se mu dobro podal Godardov dictum, da »nas gledanje filmov ne reši terorja snemanja filmov«, se poigra z rasističnimi predsodki, političnimi manipulacijami, ideološkimi fobijami in »vsemi« možnimi interpretacijami sežiga Korana, a še najbolj dekonstruira prav samo produkcijo evropskih »angažiranih« filmov, s katerimi si skuša Evropa pozersko očistiti vest. (Kinodvor)

Orli republike (Eagles of the Republic, 2025 Tarik Saleh)

Ocena: ZA

Film kot zarota.

»Odlično si odigral svojo vlogo,« pohvalijo egiptovskega megazvezdnika Georgea Fahmyja (Fares Fares), ležernega »faraona filmskih platen«, ki v novem filmu – po diktatu – igra »neustrašnega« egiptovskega diktatorja al-Sisija, toda Orli republike – spočetka farsični, na koncu mračni – ne poudarijo le, da so ljudje v diktaturi zreducirani na igranje vlog, da je humor njihov brechtovski način preživetja in da je propaganda nekaj nasilnega, ampak tudi pokaže, da sta film in avtoritarna politika ubijalski par. (Kinodvor)

Ljubezen, ki ostaja (Ástin sem eftir er, 2025 Hlynur Pálmason)

Ocena: ZA

Sveta družina.

Anna (Saga Garðarsdóttir) in Magnús (Sverrir Gudnason), umetnica in ribič, nista več poročena, trije otroci, ki hočejo, da bi bilo vse tako kot »prej«, pa jima ne pustijo, da bi se ločila (in ločili), zato jima skušajo na vsak način podtakniti ljubezen in zato v razpokah tega nelagodja in nedoslednostih te tesnobe – v kapricah te travmatične tranzicije, ki jo dopolnjujejo osupljive, šokantne strahote (nedaleč strmoglavi letalo) – najdejo nekaj tiste sreče, o kateri bodo čez dvajset ali trideset let govorili vsak po svoje. (Kinodvor)

Pozna slava (Late Fame, 2025 Kent Jones)

Ocena: ZADRŽAN+

Vrnitev potlačenega.

Eda Saxbergerja (Willem Dafoe), pesnika, ki je davno – leta 1979 – objavil pesniško zbirko Way Past Go ter potem obmolknil in pristal na pošti ( ja, kot Charles Bukowski), tako da ga je življenje preskočilo, na ulici ustavi mladenič, Wilson Meyers (Edmund Donovan), ki trdi, da je njegov fen in da so njegove pesmi mojstrovine. »Kot da so napisane včeraj – moderne in obenem ganljive.« Meyers je del Družbe za entuziazem, boemskega krožka mladih pretencioznih piscev, pesnikov, esejistov in vplivnežev, ki bi ga radi spoznali (in ki se kakor upirajo vulgarizaciji, monetizaciji ipd.), a se izkaže, da gre le za vzburjene razvajene otroke iz privilegiranih družin, ki si natikajo kostume mrtvih generacij (beatnikov, izgubljene generacije ipd.) in ki hočejo – skoraj v slogu Landisovega Kolesa sreče – imeti svojega outsiderja, svojega pozabljenega genija, svoje veliko odkritje, s pomočjo katerega bodo napihovali sebe in svojo »genialnost«. Na vsak način hočejo, da postane eden izmed njih. Na vsak način hočejo biti opaženi, pomembni, referenčni, oboževani, slavni. Pozna slava, posneta po romančku Arthurja Schnitzlerja, Freudovega doppelgängerja (model za krožek so bili avtorji dunajske moderne, Hugo von Hofmannsthal, Peter Altenberg, Stefan George ipd.), je farsa o banalnosti zlorabe, ki pa zlorabljenega navda z občutkom, da je parazit, a vendarle nekaj posebnega.