Teden / Igranje s simboli

Ena prvih potez kulturne ministrice Ignacije Fridl Jarc je bila, da je dala izpred ministrstva odstraniti mavrično zastavo, ki jo je v mesecu ponosa izobesila njena predhodnica Asta Vrečko. Kot so pojasnili na ministrstvu, »podpora posameznim družbenim ali političnim gibanjem ni naloga državnih simbolov in državnih ustanov« – te bi morale ostati čim bolj nevtralne. A tudi ministričino dejanje ni bilo nevtralno. Bilo je dejanje simbolnega izbrisa. Podobno, kot je bila simbolno nasilna odločitev vlade, da samo nekaj minut po imenovanju s pročelja vladne palače odstrani palestinsko zastavo.

Neznosno zagato, katere zastave smejo viseti na pročeljih javnih institucij in katere ne, si sedaj prizadevajo »rešiti« v Resnici. Stranka je v zakonodajni postopek vložila novelo zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije. Z njo bi prepovedali izobešanje zastav tujih držav – to bi pomenilo, da bi poleg palestinske morali s pročelja vladne palače odstraniti še ukrajinsko zastavo –, razen ob protokolarnih dogodkih, prepovedali pa bi tudi izobešanje vseh drugih zastav, kot je denimo mavrična. S tem naj bi, je podobno kot kulturna ministrica pojasnil predsednik stranke in predsednik državnega zbora Zoran Stevanović, zagotovili »nevtralnost uradnih institucij in državniških funkcij«.

Z enako utemeljitvijo so minulo poletje nastopili nemški konservativci. Julia Klöckner, predsednica Bundestaga, je prepovedala izobešanje mavrične zastave na poslopju nemškega parlamenta. Kancler Friedrich Merz jo je pri tem podprl, češ da Bundestag »vendarle ni cirkus«, na katerem bi se lahko izobešala katerakoli zastava. Špansko vrhovno sodišče je isto vprašanje razumelo drugače. Decembra 2024 je presodilo, da izobešanje mavrične zastave na javnih institucijah ni nujno kršitev nevtralnosti, saj ta zastava opozarja na vrednote, ki naj bi jih demokratična država tako ali tako varovala: enakost, dostojanstvo, nediskriminacijo.

Seveda gre pri vsem skupaj predvsem za zganjanje moralne panike in odvračanje pozornosti. A obenem tudi za nekaj precej bolj temeljnega. Desnica želi nacionalne simbole, kot so zastava, grb in himna, predstaviti kakor edine zares nevtralne, vse druge pa kot vsiljive, ideološke in tuje. A na omenjenih simbolih ni prav nič nevtralnega.

Kot bi dejal Roland Barthes, mit nastane takrat, ko se nekaj političnega začne kazati kot naravno. Prav to se dogaja z nacionalnimi simboli: ker so ves čas tu, na šolah, uradih, proslavah in državnih slovesnostih, jih dojemamo kot nekaj samoumevnega, čeprav gre za politične znake z močnim ideološkim pomenom. Te pa je mogoče vedno znova prilagajati, preoblikovati in polniti s pomeni, usklajenimi s trenutnimi potrebami oblasti.

Desnica pripadnost nacionalnim simbolom nenehno utrjuje in brani. Uporablja jih kot dokaz pripadnosti in obenem kot orožje proti vsem, ki naj bi to pripadnost domnevno ogrožali – spolnim manjšinam, tujcem ali preprosto vsem, ki ne pritrjujejo njenemu videnju naroda. Hkrati se isti simboli, ki naj bi bili tako sveti in nedotakljivi, po potrebi lahko povsem mirno spreminjajo. Premier Janez Janša je v imenu nevtralnosti državnih institucij takoj podprl predlog Resnice, sočasno pa predlagal, da bi morali himni po novem ploskati in da bi morala ta poleg sedme kitice Zdravljice obsegati še drugo: »Komú najpred veselo / zdravljico, bratje, čmò zapét’! / Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, kar nas je / sinóv sloveče matere!« Če je mavrična zastava za državno institucijo preveč »ideološka«, kako naj bi bila potem razširitev himne z verzom o krščanskem Bogu zgled nevtralnosti? Seveda ne gre za potrebo po nevtralnosti, temveč za pravico oblasti, da sama določa, kateri simboli smejo veljati za skupne in katere bi bilo treba preganjati. In s simboli vred tudi ljudi, ki se v njih prepoznajo.