Drsenje v desno

"Sicer je res, da so bile izključevalne ideje, ki se danes vse bolj radikalizirajo in uresničujejo v zakonodaji in politikah, že takrat del političnih programov in političnih ideologij, a se jih je običajno izrekalo relativno previdno. Seveda so bile tudi izjeme, ki pa so naletele na glasen, a artikuliran odziv. Z uveljavljanjem izključevalnih politik to niso več izjeme. Nasprotno, zmagujejo. In z njimi tudi grobi, žaljivi, vulgarni, sovražni govor ter zavestno, brezsramno laganje."

"Težko bi opredelila točko preloma. To drsenje v desno je bilo proces, ki so ga izrazito pospešili že v naslednjem mandatu, tudi z vulgarizacijo parlamentarne razprave, celo s sovražnim govorom. Politična desnica si je to lahko privoščila, ker ni bilo nobenega projekta, primerljivega z osamosvojitvijo, ki je zaznamovala politiko v prvem mandatu. Takrat je bila desnica relativno previdna, poskušala se je izogibati ukrepom in izjavam, ki bi povzročili nemir med ljudmi in ogrozili njihovo podporo na plebiscitu. Niso si smeli privoščiti tega, kar počnejo zdaj. Niso smeli odkrito zagovarjati demontaže vsega, kar velja za temelje demokracije, ker bi bil odpor prevelik." 

(Metka Mencin, psihologinja in poslanka od leta 1990 do 1992, o tem, kdaj se je politično okolje začelo nagibati ne naprej, ampak nazaj in vedno bolj v desno; v intervjuju za Dnevnikov Objektiv)