Kaj najslavnejši nogometni sodnik najbolj zavida Sloveniji

Pred finalom svetovnega nogometnega prvenstva poobjavljamo intervju, ki ga je za posebno številko Mladine leta 2018 s slavnim nogometnim sodnikom Pierluigijem Collino pripravil Staš Zgonik. 

Takratni ekskluzivni pogovor, ki ponuja zanimiv vpogled v ozadje sodniških odločitev in odnosov z nogometaši, tokrat na spletu objavljamo prvič.

Pierluigi Collina je za Mladino leta 2018 spregovoril tudi o ravni poznavanja igre, ki jo zahtevajo od sodnikov na najvišjem nivoju tekmovanja. Sodniki morajo natančno poznati taktiko vsakega moštva, ki mu sodijo, pa tudi posebnosti vsakega od igralcev v moštvu. 

Collina odgovarja tudi na vprašanja v zvezi z uvajanjem videotehnologije v nogomet, predstavi svoje mnenje o nekaterih spremembah pravil igre, izvedeli pa boste tudi, kaj najbolj zavida Sloveniji.

Intervju: Pierluigi Collina

Najslavnejši nogometni sodnik v zgodovini

Piše in sprašuje: Staš Zgonik

Fotografije: Miha Kosmač

(Prvič objavljeno v posebni številki Mladine INTERVJU 2018)

Bogate sponzorske pogodbe. Vsesplošna prepoznavnost. Podpisovanje avtogramov. Podoba na naslovnici videoigre. Vse to je za najboljše svetovne nogometaše nekaj vsakdanjega. Ko gre za nogometnega sodnika, pa v zgodovini obstaja en sam tak primer.

Pierluigi Collina je danes 58-letni nekdanji nogometni sodnik, ki je močno zaznamoval dogajanje na nogometnih zelenicah na prelomu tisočletja. Za vrhunec njegove sodniške kariere veljata sojenje v finalu Lige prvakov leta 1999, ko je Manchester United v sodnikovem podaljšku zaostanek 0 : 1 proti Bayernu spremenil v zmago z 2 : 1, in pa sojenje v finalu svetovnega prvenstva, v katerem so Brazilci z 2 : 0 premagali Nemce. Večina soglaša, da ni bil samo najprepoznavnejši, ampak tudi najboljši nogometni sodnik vseh časov.

Danes Collina, ki se je sodniško upokojil leta 2005, bdi nad delom sodnikov pri Evropski nogometni zvezi UEFA in svetovni nogometni zvezi FIFA. Njegove naloge so izobraževanje in priprava sodnikov na tekme ter določanje, kateri sodnik bo sodil na katerem od srečanj. Posameznih sodniških odločitev zato, razumljivo, ni želel javno komentirati.

Z njim smo se pogovarjali maja v Lyonu, na dan finalne tekme Lige Europa med Marseillem in Atleticom iz Madrida.

Gospod Collina, za koga boste navijali na svetovnem nogometnem prvenstvu? Italije tokrat ni med sodelujočimi.

Kot vedno, ko sem vpleten v tekmovanje, podpiram svojo ekipo – sodnike. Vsi sodniki trdo delajo, da bi bili izbrani za sojenje na takšnem velikem tekmovanju, in podobno kot športniki si vsi želijo, da bi na tekmovanju ostali do konca. Navijal bom torej za 33. moštvo turnirja.

Bi sploh lahko spremljali nogometno tekmo kot navaden navijač?

To je bilo morda mogoče v času, ko sem bil še aktiven sodnik in me ni toliko zanimalo, kaj počno drugi sodniki. Odkar pa sem prevzel naloge, ki jih imam pri UEFI in s tem FIFI (Svetovna nogometna zveza; op. a.), sem na neki način vpleten v prav vsako tekmo. Morda se lahko malenkost bolj sprostim na prijateljskih srečanjih, ko gre za uradna tekmovanja, pa ni časa za zabavo.

Kaj natančno je vaša naloga? Na kaj ste pozorni med spremljanjem nogometne tekme?

Med tekmo si navadno skušam ustvariti splošen vtis o dogajanju na igrišču, po tekmi pa je čas za podrobnejšo analizo, denimo natančno pregledovanje posnetkov in spornih situacij.

Ste lahko konkretnejši?

Med tekmo lahko na primer opazim, da se je sodnik odločil zelo dobro ali da je storil napako. Kasnejša analiza pa mi omogoči razumeti, zakaj se je odločil tako. Konec koncev je to moja osrednja naloga – razumeti dejavnike, ki privedejo do sodniških odločitev.

Kako ocenjujete sodnike? Preštevate njihove napačne odločitve?

Njihove ocene so odvisne od tega, kako delajo. Skušam ravnati enako, kot ravnajo trenerji z igralci. Vsi delajo napake. Če sem prepričan, da se je napaka zgodila sicer zelo zanesljivemu sodniku, ki se redno izkaže, lahko samo sprejmem dejstvo, da se napake občasno dogajajo tudi najboljšim.

Če pa se napake kopičijo ...

Povsem enako kot pri nogometaših – če gre za trenutek slabosti, se to pač zgodi. Če pa se napake dogajajo vedno znova, je morda upravičen sklep, da ta sodnik pač ni dorasel ravni tekmovanja. Gre za vprašanje poznavanja zmožnosti vsakega posameznika.

Kaj so po vašem mnenju lastnosti, ki so temeljni pogoj za dobrega sodnika?

Zagotovo se med najboljše sodnike ni mogoče prebiti brez nadarjenosti, tako kot to velja denimo za najboljše pianiste.

Vse se sicer začne z iskanjem primernih kandidatov. Ko izbereš nabor obetavnih sodnikov, pa je treba vložiti veliko dela v ustrezno pripravo. Treba jih je pripraviti na vsako moštvo, ki mu bodo sodili, in na različne posameznike znotraj moštva. Ključna naloga sodnikov je pravilna interpretacija dogajanja na igrišču. Prav tako ključna je konsistentna interpretacija znotraj celotne skupine sodnikov. Sodobni nogomet je tako močan, hiter in intenziven, da morajo biti vsi sodniki vrhunsko telesno pripravljeni. To ne pomeni samo, da morajo pri teku dohajati igralce, ključno je, da kljub telesni izčrpanosti ohranijo lucidnost, potrebno za hipne odločitve. Pri UEFI temu posvečamo veliko pozornosti, za vsakega sodnika izdelamo natančno prilagojen program vadbe.

Kako natančno morajo sodniki poznati ekipe, ki jim sodijo?

Predvidevanje, kako se bo igra razvila, je ključnega pomena. Zanašamo se na nogometne trenerje, ki skušajo analizirati taktiko obeh moštev, da bi imeli sodniki čim boljše možnosti za pravilno predvidevanje razvoja dogodkov na igrišču.

Lahko navedete kakšen primer?

Glede na različne taktike, ki jih uporabljajo ekipe, je lahko razvoj dogodkov na igrišču iz enake začetne situacije popolnoma različen. Na primer: kako se ekipa brani pri prostih strelih v kazenski prostor – ali igra consko obrambo ali brani mož na moža. Morebitni incidenti, ki se lahko zgodijo, so pri različnih taktikah lahko popolnoma različni. Ne gre samo za glavne sodnike, pripravljeni morajo biti tudi stranski sodniki. Poznavanje taktike, s katero obrambni igralci napadalce lovijo v prepovedane položaje, jim zelo pomaga pri ustreznem postavljanju.

Prav tako morajo sodniki poznati posebnosti igralcev v vsakem od moštev. Recimo: navadno ne bi pričakovali, da se bo po metu iz avta takoj zgodilo kaj pomembnega. Potem pa se pojavi Christian Fuchs, kapetan avstrijske reprezentance, ki lahko žogo vrže 40 metrov daleč. Ne pričakuješ nič posebnega, žoga pa se nenadoma znajde sredi kazenskega prostora. In sodnik ne more reči, da tega pač ni pričakoval. Na tej ravni tekmovanja moraš poznati igralca, poznati njegov način izvajanja avta in predvideti razvoj dogodkov. To je raven poznavanja nogometa, ki jo zahtevamo od svojih sodnikov.

Zelo pomembna je tudi sposobnost delovanja v moštvu. Sam sem košarkarski navdušenec. Rodil sem se v Bologni, ki v Italiji velja za košarkarsko mesto. Zelo zavidam Sloveniji, ker je njenim košarkarjem uspelo osvojiti naslov evropskih prvakov. Michael Jordan, ki velja za najbolj nadarjenega igralca v zgodovini igre, je nekoč dejal, da nadarjenost lahko zmaguje na tekmah, le moštvo pa lahko osvaja prvenstva. To vsekakor velja tudi za nogometne sodnike.

Kako določite sodnika za sojenje v finalu tekmovanja? Ali čast pripade tistemu, ki se mu na prejšnjih tekmah pripeti najmanj napak?

Vsekakor mora sodnik spadati med najboljše, a so v igri tudi drugi dejavniki. Zelo pomembna je denimo njegova nacionalnost. Sam sem moral na sojenje v finalu Lige prvakov čakati vse do leta 1999. Med letoma 1991 in 1998 je namreč v finalu vedno igrala italijanska ekipa. Enako se zadnja leta dogaja španskim sodnikom.

Odločitev o delegiranju nekega sodnika za sojenje finalnega srečanja ni stvar, ki bi jo sprejeli na hitro. Treba je načrtovati vnaprej. O finalu je treba začeti razmišljati veliko pred četrtfinalnimi obračuni. In najboljšega kandidata je treba na neki način zaščititi. Lahko si najboljši sodnik na svetu, pa te napačna odločitev na kateri od predhodnih tekem vseeno stane sojenja v finalu.

Zaščititi? Kako?

Na primer tako, da jim dodelite »lažje« tekme v predhodnih krogih tekmovanja. Vsi sodniki si sicer želijo biti delegirani na najzahtevnejše tekme. Spomnim se svetovnega prvenstva leta 2002. Veljal sem za enega izmed kandidatov za sojenje v finalu. Ko so nam dodelili sojenje prvih tekem, smo si vsi želeli soditi na tekmi Anglija : Argentina, ki sem jo tudi sodil. Seveda je delegiranje na tako tekmo pomenilo, da mi odgovorni zelo zaupajo, hkrati pa je pomenilo tudi tveganje. Če se ti na taki tekmi pripeti napaka, je lahko svetovnega prvenstva zate konec. Zato je morda bolje, če ti za začetek dodelijo nekoliko lažjo tekmo.

Na sojenje v finalu Lige prvakov sem čakal vse do leta 1999. Med letoma 1991 in 1998 je namreč v finalu vedno igrala italijanska ekipa. Enako se zadnja leta dogaja španskim sodnikom.

Koliko časa potrebuje sodnik, da se ustrezno pripravi na tekmo?

V Ligi prvakov sodnike navadno o tem, katero tekmo smo jim dodelili, zaupno obvestimo pet dni vnaprej, da imajo dovolj časa za pripravo. Javno pa ime sodnika praviloma objavimo 48 ur pred začetkom. Edini izjemi sta finala Lige prvakov in Lige Europa, kjer imena sodnikov objavimo veliko prej.

FIFA bo na svetovnem prvenstvu uporabljala tehnologijo VAR, pregledovanje spornih situacij s počasnimi posnetki. Tehnologija bo torej preizkušena na največjem svetovnem odru. Zakaj je UEFA do nje še vedno nezaupljiva?

Ne gre za vprašanje nezaupanja, gre za vprašanje ustrezne pripravljenosti. FIFA se je začela pripravljati pred dvema letoma in pol. Odločitev o uporabi na svetovnem prvenstvu je IFAB (ustanova s sedežem v Švici, ki je varuh pravil nogometne igre) sprejel marca. Pri uporabi tehnologije VAR na svetovnem prvenstvu torej ne gre za poskus, četudi je splošno prepričanje morda drugačno. Počakati moramo, kako se bo zadeva izkazala. Potem pa moramo biti pripravljeni na naslednje korake.

Česa se pravzaprav bojite?

VAR za zdaj uporablja le peščica tekmovanj v Evropi. In priprava na tekme domačega prvenstva je drugačna kot pri tekmah Lige prvakov. Ne samo z vidika sodnikov. Pomislite denimo na televizijske hiše. Na državnih prvenstvih praviloma vse tekme prenaša en ponudnik, pri Ligi prvakov jih je veliko več. VAR je vsekakor tehnologija, ki lahko pomaga preprečiti primere, ko napačna sodniška odločitev usodno vpliva na končni izid. A na uvedbo se moramo ustrezno pripraviti.

Se spomnite največje napake iz svoje sodniške kariere?

Vedno sem menil, da je razumevanje razlogov, zaradi katerih se ti je zgodila napaka, izjemno pomembno za preprečitev ponavljanja napak v prihodnje. Analiziranje in razumevanje razlogov za napako ti torej omogoči uspešno nadaljnje delo. Hkrati je sodnikova uspešnost zelo odvisna od njegove samozavesti. Zato res nima smisla znova in znova premlevati lastnih napak, saj to lahko načne tvojo samozavest. Na neki točki jih je treba preprosto pozabiti.

Evropski nogometni navijači se ob svetovnem prvenstvu pogosto jezijo nad sodniki, ki prihajajo iz bolj eksotičnih držav, češ da nimajo izkušenj z velikih tekem. Je s tega vidika po vašem mnenju kakovost sojenja na evropskem prvenstvu višja kot na svetovnem prvenstvu?

V Evropi se navijači iz večjih držav pogosto jezijo tudi, ko njihovim moštvom sodijo sodniki iz manjših držav. Prihajate iz Slovenije. Damir Skomina je izjemno nadarjen sodnik, prihaja pa iz države z le dvema milijonoma prebivalcev. Mislim, da sem s tem odgovoril na vaše vprašanje.

Se spomnite vseh tekem, na katerih ste sodili?

Ne. Pogosto jih zamešam, z leti je to vedno izraziteje.

Se spomnite edine uradne tekme, na kateri ste sodili v Sloveniji?

Vem, da je šlo za Maribor, ne vem pa točno, s kom je igral. Morda z Glasgow Rangersi ali Glasgow Celticom?

S carigrajskim Bešiktašem, v kvalifikacijah za Ligo prvakov. Med nogometnimi komentatorji je priljubljena misel, da je sodnik najboljši takrat, ko je na igrišču tako rekoč neviden. Se strinjate?

Ne. Vsekakor se sodnik ne sme namenoma izpostavljati. A kot vedno pravim, če na tekmi dosodiš tri enajstmetrovke, težko ostaneš neviden. Pomembno pa je samo to, ali so bile dosojene pravilno. Dobro je biti neviden. Dokler te ne potrebujejo.

Kaj sodniki počno med polčasom? Si ogledajo sporne situacije iz prvega dela?

Ne. V bistvu greš čim prej v garderobo in se preoblečeš v suho majico, še posebej v neugodnih vremenskih razmerah. Izmenjaš nekaj besed z drugimi sodniki v ekipi. Malenkostno se skušaš sprostiti, a ne preveč. Pomembno je ohraniti osredotočenost na tekmo.

Kako najpogosteje med tekmo potekajo pogovori med sodnikom in igralci? V televizijskem prenosu vedno vidimo, da se pogovarjate, nikoli pa ne slišimo pogovora.

Po pravici povedano ne gre za nič posebnega. Včasih skuša sodnik igralcu razložiti razloge za svojo odločitev in ga prepričati, da je bila ustrezna. Večinoma neuspešno. Igralci na drugi strani praviloma skušajo sodnika prepričati, da se je zmotil. Večinoma prav tako neuspešno. Veliko je igranja. So pa tudi lepi trenutki med ljudmi, ki se dobro poznajo. Vedno sem bil prepričan, da dobri odnosi med sodniki in igralci vsem pomagajo do boljšega nastopa. Gre za vprašanje medsebojnega poznavanja in zaupanja.

Kaj je najhujše, kar vam je kdaj zabrusil kak igralec? Je kakšnemu ušla zmerljivka?

Tudi to se je zgodilo. A zgodilo se je tudi, da je tak igralec kasneje prišel v sodniško garderobo in se opravičil za svoje besede. V žaru igre se pač pripetijo tudi takšne reči. Na spletu najdete fotografije s tekem, na katerih se smehljam, pa tudi fotografije, na katerih sem v popolnoma drugačnem razpoloženju. Obstaja fotografija mene in nekdanjega portugalskega nogometaša Paola Souse. Z njim sem bil v zelo dobrih odnosih, a na tej fotografiji je videti, kot da se pretepava. To je pač posledica čustev, ki so sestavni del tekme, ni pa to nujno tudi izkaz pomanjkanja spoštovanja. Vedno sem spoštoval vsakega igralca in vedno sem vse igralce obravnaval enako, ne glede na ime, nacionalnost ali starost.

Ne bi rekel, da ima moj status karkoli opraviti z mojim obrazom. Če je izdelek slab, boste na embalažo hitro pozabili.

Kot ste že dejali, ste občasno na tekmah delovali zelo jezno, nekajkrat ste igralce celo močno odrinili od sebe. Bi rekli, da ste kdaj prestopili mejo primernega vedenja?

Če sodnikom predavam o primernem vedenju na igrišču in kateri od njih spomni na dogodke iz moje sodniške kariere, brez težav priznam, da moje ravnanje v tistem primeru ni bilo primerno. A v tistem trenutku, v žaru tekme, se mi je zdelo ustrezno. Ne zdi se mi, da sem prestopil meje dopustnega, hkrati pa teh dejanj zagotovo ne bi postavljal za zgled mladim sodnikom.

Bili ste prvi in do zdaj tudi edini sodniški superzvezdnik. Še danes tako rekoč vsi poznajo vaš obraz. Kdaj ste se zavedeli zvezdniškega statusa?

Ne bi rekel, da ima moj status karkoli opraviti z mojim obrazom. Vedno pravim, da je prepoznavna embalaža učinkovita le na kratki rok. Če je izdelek slab, boste na embalažo hitro pozabili. Ne gre torej za videz, gre za vprašanje nastopov na nogometnem igrišču. In ti se ne zgodijo po naključju.

Nikakor nisem želel namigovati, da ste zasloveli samo zaradi videza ...

Nekateri trdijo, da se imam za svoj status zahvaliti plešavosti. Morda res. Marketing je pomemben.

Ob kakšni priložnosti ste spoznali, da je vaša slava prestopila običajne okvire za nogometnega sodnika?

Zgodilo se je, ko me je vedno več ljudi prosilo za avtogram in skupno fotografijo. Zdelo se mi je neverjetno. Nogometaši, trenerji in sodniki – vsi se imamo za svoj status zahvaliti navijačem in njihovi strasti do nogometa. A ponavljam – to se ne zgodi po naključju.

Navijači ob gledanju tekem pogosto obupujejo ob očitni nameri ekipe, ki je v vodstvu, da bi z igro čim bolj zavlačevala. Tudi rumeni kartoni, ki jih sodniki občasno podelijo za res očitno zavlačevanje, te prakse ne preprečijo. Bi morali pravila zaostriti?

Menim, da se je položaj v zadnjem času precej popravil. Spomnim se, kakšni so bili konci tekem, ko sem bil še mlad sodnik. Zdravnik je v zadnjih minutah tekme na igrišče pritekel trikrat ali štirikrat. Danes se vsi zavedajo, da bo vsak vstop zdravnika na igrišče samodejno pomenil dodatno minuto igralnega časa. Morda bi morali biti konsistentnejši pri ocenjevanju dolžine »mrtvega« igralnega časa. Pri tem ne gre zgolj za čas, ki ga igralci kradejo načrtno. Verjetno se niste nikoli vprašali, koliko časa je izgubljenega za mete iz avta in proste strele, pa gre za sedem do osem minut v vsakem polčasu. To je ogromno.

Kaj menite o morebitnih spremembah nogometnih pravil? Gospod Čeferin je denimo v lanskem intervjuju omenjal potrebo po uvedbo dodatne menjave ob podaljških.

IFAB je to spremembo že odobril. Veljati začne v prihodnji sezoni. V preteklosti nam je že uspelo uvesti nekaj pomembnih sprememb. Na primer, spremenili smo pravilo tako imenovane trojne kazni, po katerem je bil obrambni igralec, ki je s prekrškom v kazenskem prostoru napadalcu preprečil čisto priložnost za zadetek, kaznovan z izključitvijo in kasnejšim suspenzom, nasprotna ekipa pa je dobila še enajstmetrovko. Trojna kazen za en sam prekršek ni bila pravična.

Osebno sem zelo ponosen na še eno spremembo pravil, ki sem jo sam predlagal. Dolgo me je motilo, da kadar igralec nad nasprotnikom stori prekršek za rumeni karton in ga pri tem poškoduje, poškodovanca odnesejo z igrišča, igra pa se nadaljuje s številčno prednostjo za moštvo, ki je storilo prekršek. Zato sem predlagal, da bi bilo v takih primerih treba zagotoviti številčno uravnoteženost ekip. Po novem lahko tako poškodovanega igralca oskrbijo kar na igrišču, igra pa se nadaljuje, ko ga spravijo v red.

Kako gledate na možnost uvedbe drugega glavnega sodnika v igralnem polju?

To smo pred davnimi leti, ko sem bil še aktiven sodnik, preizkušali v Italiji. V spominu mi je ostala le bolečina na zadnji strani nog zaradi ritenskega teka. Bilo je zelo neudobno.

Zakaj?

Zamisel o dveh sodnikih v polju ne temelji na predpostavki, da si bosta igrišče pač razdelila na dva dela. Cilj je nenehen pregled nad igro z dveh različnih zornih kotov. En sodnik mora biti torej postavljen pred žogo in predvidevati razvoj igre, drugi mora igri slediti od zadaj. Sodnik, ki skuša predvideti razvoj igre, mora z očmi neprestano spremljati žogo, to pa pomeni, da mora teči nazaj. Boleča izkušnja.

Če sem prepričan, da se je napaka zgodila sicer zanesljivemu sodniku, ki redno dobro opravlja delo, lahko samo sprejmem dejstvo, da se napake dogajajo tudi najboljšim.

Za kako koristno se je izkazala uvedba dodatnih sodnikov za vrati?

Gre za vprašanje večjega nadzora nad tekmo. Po mojem mnenju njuna prisotnost pomaga preprečevati nedovoljeno ravnanje v kazenskem prostoru. Če se vozite v avtomobilu in vidite opozorilo o bližnjem policijskem nadzoru, boste upočasnili. Enako ravnajo nogometaši. Ker se zavedajo, da jih spremlja več oči, se manj zatekajo k nedovoljenim dejanjem.

Zakaj med sodniki še vedno tako izrazito prevladujejo moški?

Obstajajo različni razlogi. Vedno sem menil, da je samo nastop na igrišču tisto, kar bi moralo biti merilo za delegiranje sodnikov. Ko sem bil vodja sodniške komisije v Italiji, sem dve ženski imenoval za stranski sodnici v prvi ligi. Obstaja nemška sodnica, ki so ji redno dodeljevali sojenje na tekmah v pretekli sezoni nemške prve lige.

Nogomet je vsekakor igra, v kateri prevladujejo moški. Več moški si ogleda tekme, več moških novinarjev poroča z njih ... A če se pojavi sodnica, ki konstantno dobro sodi, ne vidim prav nobenega razloga, da ne bi dobila enake priložnosti kot njeni moški kolegi.

Koliko sodniških piščalk ste zamenjali v karieri?

Vedno sem skušal slediti rutini, to je pomenilo tudi, da sem želel vedno uporabljati iste pripomočke. Še posebej, kar se tiče piščalke in kovanca.

Kateri kovanec ste uporabljali?

Srebrni kovanec za pol dolarja. Za tem ni kakšne posebne zgodbe. Preprosto mi je bil všeč. Po metu kovanca na začetku tekme sem ga navadno izročil četrtemu sodniku v varstvo. Spomnim se, da je po neki tekmi četrti sodnik v garderobo prišel povsem skrušen, ker je kovanec izgubil. Takrat sem že spadal med najboljše sodnike, on pa je bil še zelo mlad. K sreči je kovanec našel oskrbnik igrišča in sem ga nekaj dni zatem dobil po pošti.

Kar se tiče piščalke, pa sem vrsto let uporabljal eno samo črno plastično piščalko. Ker mi je bilo neprijetno, če so se zobje dotikali plastike, sem si ustnik vedno ovil z belim trakom. Moja piščalka je bila znana po tej barvni kombinaciji. Podjetje, ki je proizvajalo te piščalke, je nato dejansko začelo prodajati modele z zaščitnim trakom na ustniku.

Še imate to piščalko? Ali je na ogled v kakšnem muzeju?

Ni v muzeju. Po moji hiši leži veliko spominov.