Kulturniška / Ljubljanska katarza

Že dolgo ni bil kakšen koncert pri nas tako težko pričakovan kot koncert udarne tričlanske severnoirske hiphop zasedbe Kneecap v ljubljanskem Kinu Šiška. Pravzaprav ne le eden. Ob marčni napovedi, da Kneecap prihaja tudi v našo prestolnico, so bile karte za torek, 14. julija, razprodane nemudoma. Tako organizatorjem ni preostalo drugega, kot da – seveda na veliko veselje oboževalk in oboževalcev – dodajo še enega, dan prej. Tudi ta je bil hitro razprodan. Provokativna in vse bolj priljubljena trojica iz severnoirske prestolnice Belfast ter njenega drugega največjega mesta Derry se je tako v Ljubljani znašla pred dvema zaporednima nabito polnima dvoranama.

Kneecap je fenomen. Trojica, ki jo sestavljajo Mo Chara s pravim imenom Liam Óg Ó hAnnaidh (nekakšen neformalni lider zasedbe), Móglaí Bap oziroma Naoise Ó Cairealláin ter DJ Próvaí s pravim imenom J. J. Ó Dochartaigh, je v nekaj letih iz lokalnih posebnežev prerasla v enega najvznemirljivejših in najbolj kontroverznih glasbenih kolektivov. Kolektivov, ki ga na največjih svetovnih glasbenih festivalih spremljajo množice, ki jih ne povezuje zgolj ljubezen do glasbe, temveč tudi do njihove kulturnopolitične zavesti in brezkompromisne protikolonialistične drže.

Kneecap je namreč veliko več kot hiphop skupina (bolje rečeno skupina, ki spretno prepleta hiphop, grime, drill, drum & bass, house in dubstep). Je glas generacije, ki se je naveličala zgodbe o tem, da je irščina jezik preteklosti, in jo je vzela nazaj v svoje roke. Trojica repa in poje v mešanici angleščine in irske gelščine, ki je v njenih komadih jezik ulice, zabav, klubov, drog, seksa, policije in politike. Jezik mladih, jezik prihodnosti. Je vulgarna, zabavna, absurdna in neukročena. Predvsem pa je živa. Kneecap jo meša z angleščino,

izumlja nove izraze in jo postavlja v kontekst sodobne mladinske kulture. S tem počne nekaj precej radikalnega: jeziku, ki je bil stoletja zatiran in potiskan na rob, vrača spontanost, suverenost, ostrino in naboj.

Kneecap je tudi eden najglasnejših in najbolj neomajnih glasov podpore Palestini v svetu glasbe. Njegova solidarnost ni oportunistična ali simbolična, temveč je postala sestavni del javnega delovanja. Trojica irsko zgodovinsko izkušnjo britanskega kolonializma in zatiranja neposredno povezuje z izraelskim rušenjem Palestine ter poudarja pomen mednarodne solidarnosti z ljudstvom, ki se sooča z okupacijo in nasiljem. Zaradi svojih stališč so se člani zasedbe že večkrat znašli pod močnim pritiskom, zahtevami po odpovedih koncertov in celo policijskih preiskav, vendar niso popustili. Prav nasprotno – bolj ko so jih poskušali utišati, glasnejši so postali. Njihovi koncerti so prepredeni s političnimi sporočili, ki niso dodatek k nastopu, ampak njegov sestavni del. Na platnih se pojavljajo gesla in podobe, med občinstvom plapolajo palestinske zastave, irska simbolika pa se prepleta z znaki solidarnosti s Palestino in Libanonom.

Kneecapova energija je namreč presneto zasvojljiva: ko vstopiš v njegov divji, nebrzdani svet, si želiš še.

Kneecap je torej že davno presegel severnoirske meje. Da je njegova priljubljenost pri nas v zadnjem letu skokovito narasla, je bilo mogoče začutiti že dolgo pred koncertom. Hajp, ki se je okrog koncertov ustvaril v tednih pred njunim začetkom, je bilo mogoče opaziti na družbenih omrežjih, pa tudi v urah pred koncertoma, ko so letni vrt Kina Šiška začeli preplavljati feni skupine. Na obeh koncertih je bilo, pričakovano, poleg Slovencev mogoče opaziti tudi obiskovalce iz sosednjih držav. Denimo par iz okolice Trsta, ki jima je Ljubljana precej bližje kot denimo Milano ali Firence, kjer bo skupina nastopala konec novembra. Pa dekle z Dunaja, ki nas opomni, da je bil Kneecapov koncert v avstrijski prestolnici septembra lani odpovedan, uradno zaradi varnostnih tveganj, neuradno zaradi pritiskov desničarskih politikov.

Na ponedeljkov večer je obiskovalce pred koncertom na letnem vrtu Kina Šiška dodobra ogrela didžejka Raketa, ki je nato poskrbela še za afterparty v spodnjem preddverju, v torek je za dobro vzdušje in vibracije skrbel Cannibal Se-Lecter. Med občinstvom v Katedrali Kina Šiška je bilo opaziti kar nekaj palestinskih zastav, kefij, balaklav v barvah irske trobojnice ter majic in dresov z logotipom zasedbe Kneecap. Njen nastop je bil napovedan ob pol deveti uri, kar je vzela precej resno in se na odru pojavila z le nekajminutno zamudo. Pravzaprav smo na platnu najprej ugledali zapis »Israel is committing genocide against the Palestinian and Lebanese people« (Izrael izvaja genocid nad palestinskim in libanonskim ljudstvom). Nato se je ob glasnih vzklikih na odru pojavila trojica ob spremljavi prvih taktov komada Éire go deo z njihovega najnovejšega albuma Fenian.

Turneja, v okviru katere se je Kneecap ustavil tudi v Ljubljani, je namreč namenjena promociji tega albuma. Naslov plošče je sicer pomenljiv. Izvirno oznaka za bojevnike v starodavnih irskih zgodbah je v sodobnem času prevzela drugačno konotacijo. »Fenian« je namreč žaljiv izraz za Irca, del širšega vzorca derogativnih poimenovanj, s katerimi kolonizatorjev jezik ponižuje in zaznamuje podrejene skupnosti. Toda Kneecap, v svoji klasični maniri, tovrstne izraze preobrača in si jih na novo prisvaja.

Koncertna dramaturgija ni temeljila zgolj na predstavljanju novega materiala. Kneecap je zelo spretno krmaril med komadi s plošče Fenian in starejšimi uspešnicami, kot so denimo Guilty Conscience, Get Your Brits Out in Better Way To Live, v katerem spevni refren odpoje Grian Chatten, frontmen prav tako priljubljene irske postpunk zasedbe Fontaines D.C. S tem je bilo poskrbljeno za tiste, ki so skupino odkrili šele v zadnjem času, in tudi za zvestejše občinstvo, ki je poglobljeno seznanjeno z njegovim repertoarjem. Novi komadi 

so se tako organsko prelivali v stare favorite, koncert pa je celoten večer deloval kot nekakšen pregled dosedanje poti – od belfastskih začetkov do globalnega fenomena, ki danes razprodaja dvorane tudi v Ljubljani. Mo Chara in Móglaí Bap sta dokazala, da sta spretna, natančna in komunikativna performerja, ki dobro znata na noge spraviti nabito polno dvorano. In če se je energija v dvorani le za hipec umirila, je izza svojega DJ-pulta že skočil karizmatični DJ Próvaí, ki je deloval tudi kot svojevrstni hypeman, in nas ponovno dvignil na noge. Deležni smo bili tudi njegovega skoka med občinstvo, Mo Chara pa je zaradi stopnic v dvorani prijazno svaril pred potencialnimi mosh piti in nas raje pozival k energičnemu skakanju.

Kot ponavadi je Kneecap tudi tokrat za konec prihranil svoja najudarnejša hita H.O.O.D. in THE RECAP, ki sta že dodobra razgreto občinstvo spravila v katarzo. H.O.O.D., po odzivu občinstva sodeč Kneecapov največji hit z ikoničnim verzom Tiocfaidh ár lá, get the Brits out lad! (Naš dan bo prišel, spravimo Britance ven, fant!) ter The recap, politično nabit banger, uperjen proti vodji britanskih konservativcev Kemi Badenoch, ki je skupini v preteklosti poskušala blokirati vladno subvencijo, sta občinstvo tako razživela, da je prizor še trojici narisal nasmešek na obraz. Ko so se prižgale luči (spremstvo banda je popolnoma prepotene prve vrste prijazno oskrbelo še s prepotrebnimi plastenkami vode), pa nam je bilo jasno, da je Kneecapu tudi v Ljubljani uspelo ustvariti občutek skupnosti, ki presega samo glasbo. Ostali smo potešeni, a obenem lačni še več. Njegova energija je namreč presneto zasvojljiva: ko vstopiš v njegov divji, nebrzdani svet, si želiš še. Še en komad, še en refren, še en večer. Fenomen Kneecap je oplazil tudi nas, bolje rečeno, močno nas je stresel, in člani zasedbe so obljubili, da se kmalu spet vrnejo. Držimo jih za besedo.