Uvodnik / Grega Repovž: Nedotakljivi svet

Primer poslanca Borisa Mijiča nam je zaradi neverjetne surovosti in odsotnosti kakršnekoli vesti in čustev dejansko odstrl zaveso v del slovenskega poslovnega sveta. Sveta, kjer velja, da kdor bolj goljufa, komur uspe »nategniti« več delavcev in vedno novih naivnih podizvajalcev in seveda državo, davčno upravo in javne zavode, ta je večji car, ta je večji maher. Namenoma uporabljamo te primitivne izraze – ker to so primitivni ljudje, ki se s tem svojim poslovanjem tako tudi hvalijo. A še preden nadaljujemo, moramo poudariti jasen zadržek: ni celoten slovenski poslovni svet takšen. Je pa dejansko prevelik del slovenskega poslovnega sveta prav takšen.

Vrniti se moramo dobro leto v preteklost, ko je novinar Mladine Peter Petrovčič odprl pomembno temo – o kateri tako ne poroča noben medij. Pisal je o slovenski računovodski panogi, ki v primerjavi z drugimi državami sploh ni regulirano področje. Dejansko gre za popoln divji zahod, ki pa ga nihče ne želi urediti.

Standardna klasifikacija dejavnosti je sistem, po katerem so v Sloveniji razporejene vse dejavnosti. Ta sistem vodi državna agencija za javne evidence. Zakaj je to pomembno? Standardna klasifikacija vsebuje razporeditev gospodarskih dejavnosti, od katerih so nekatere bolj, druge manj regulirane. To pomeni, da je za opravljanje neke dejavnosti treba izpolnjevati več ali manj pogojev, biti za delo bolj ali manj usposobljen. Seveda so dejavnosti, ki so povsem neregulirane in za njihovo registracijo ni treba izkazati nikakršnega predznanja. A mednje, presenetljivo, v Sloveniji spada tudi dejavnost z oznako N69.200, ki vključuje »računovodske, knjigovodske, revizijske dejavnosti in davčno svetovanje«.

V članku Petra Petrovčiča, ki je bil v Mladini objavljen 20. junija lani, je nastopil Franc Derganc, davčni svetovalec z več kot dvajsetletno prakso, ki je dolga leta predsedoval Zbornici davčnih svetovalcev Slovenije. In dolga leta je Derganc brez uspeha opozarjal, da je neurejenost tega področja motor slovenske sive ekonomije. »V Avstriji je ta poklic že 70 let reguliran; računovodje in davčni svetovalci so tam glavno orodje države, da se davki poberejo čim bolj pravilno in zberejo v proračunu.«

Saj je jasno: regulacija in ureditev računovodstva in davčnega svetovanja sta edini način za uspešen boj proti sivi ekonomiji in dejanski korupciji – ne tisti, o kateri govorijo politiki. In prav neurejeno stanje, ki je del slovenske tradicije in tudi tradicije celotnega območja bivše Jugoslavije, je temelj sive ekonomije in pa tudi goljufivih praks, kot je Mijičeva. Slovenija po obsegu sive ekonomije s kar 25 odstotki BDP spada med evropske države, ki imajo resne probleme, ta delež v Avstriji znaša le sedem odstotkov.

Po Dergančevem mnenju – ki ga je izrekel več kot leto dni pred današnjimi razkritji – so to tudi idealne razmere za delovanje organiziranih kriminalnih združb. »Kriminalne združbe lahko celo same v Sloveniji odprejo računovodski servis ali davčno svetovanje, ki potem oddaja obračune na slovensko davkarijo. Je z vidika mafije lahko še kaj lepšega? Ker je to področje pri nas neregulirano, je nemogoče izvajati tudi zakon o preprečevanju pranja denarja.« To so tudi razmere, v katerih je »zelo enostavno prati denar«. Derganc je opozoril, da se v Sloveniji velik delež vseh nepremičninskih transakcij izvede z gotovino; tako potekajo predvsem največje transakcije in tudi pranje denarja. »Če bi bil naš poklic reguliran, bi morali računovodje in davčni svetovalci preveriti vsako transakcijo, zato bi bilo to precej težje.« Če bi pri nas prevzeli avstrijski ali nemški sistem, »v medijih in na plakatih tudi ne bi bilo Roka Snežiča, ki dobesedno oglašuje selitev davkov v Bosno«.

Dergančeva opozorila so pred letom dni ostala brez odmeva. Ne, o tem se v Sloveniji ne govori. Ne govori se, ker je prepletenost celotne družbe s sivo ekonomijo tako velika, da je ta tema tabu. Nasprotno, nekateri mediji tako imenovano davčno optimizacijo in seveda s tem tudi sivo ekonomijo, ravbarsko poslovno okolje, v katerem denar izginja in se pojavlja, kujejo v nebo, zahtevajo dodatno deregulacijo, ves čas promovirajo prav davčne svetovalce, ki se profesionalno ukvarjajo s tem, radi jih vabijo kot goste v svoje studie.

Sploh še nismo prišli do najhujšega: pri vseh teh poslovno izredno vprašljivih ravnanjih, za katera vsi vemo, kaj je zadaj, vsi jih gledamo, namreč sodelujejo tudi notarji in odvetniki. Oboji se branijo, da delajo v korist svojih strank, da je država tista, ki mora poskrbeti za pravno varnost družbe in za pobiranje davkov. Se je odvetniška zbornica na primer oglasila in začela postopke zoper odvetnice in odvetnike, ki so v posnetkih družbe Black Cube razlagali, da dejansko delujejo kot nekakšni vmesni členi v koruptivnih praksah in sivi ekonomiji? Ki so dejansko ponujali lobistične storitve, čeprav sploh niso registrirani lobisti? In kaj nam pove o slovenski družbi, da se glede tega ni oglasil niti en odvetnik, ki bi zahteval več etike v svojem poklicu? Enako velja za notarje: ti mirno opravljajo čudne prepise podjetij in imenovanja novih direktorjev, čeprav točno vedo, da gre za manevre, s katerimi se bodo izigrali upniki in tudi sodišča.

Seveda niso vsi odvetniki, notarji in računovodje na sivi strani ekonomije, ne sodelujejo vsi v teh prestopkih. A žal tudi ne moremo zapisati, da gre za posamične pojave.