Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Kaj je danes Nato?

Zoran Stevanović, predsednik DZ, je dobro vodljiv politični klovn, pritlehen slovenski Trump, ki ga nihče več ne jemlje resno. Tičimo v začetni fazi Janševe gradnje nove republike, sredi sistematične revolucije težko dojemljivih tipov in čudaških družbenih sprememb. Stevanovićeva domislica glede referenduma o Natu v času odmevnega srečanja zavezništva v Ankari sredi julija 2026 spada v ta koš. Obravnava relevanten problem, toda bolj kot abotna provokacija in ne rešitev. Za slovensko politično oblast, z desne še posebej, pa tudi z leve, sta članstvi v EU in Natu vezni temelj naše suverenosti, varnosti in razvoja. Slovenija je prizadevna članica EU, manj pa Nata, čeprav smo v oba kluba stopili z ljudsko voljo. Obe mednarodni instituciji sta danes v resni krizi, njun obstoj ni samoumeven, povezanost tudi ne. Obstoječa vlada in parlamentarna večina sta izrazito naklonjeni Natu, verjetnost izstopa je tudi z referendumom in mimo formalnih zapletov izjemno majhna. Stevanovićeva domislica pa ima kljub temu svojo vznemirjajočo ceno. Janša pa je, kot vemo, zamerljiv plačnik.

Stevanovićevi argumenti so ekonomske narave. Za orožje imamo denar, pravi, za naše ljudi pa ne, če stremimo k miru, potem ne smemo podpirati oboroževanja. Toda finančni vidiki, pravijo apologeti Nata, niso osrednji problem. Če je Nato politična, kolektivna obrambna zveza, potem politična zaveza določa vojaško, financiranje zgolj omogoča izpolnjevanje obeh. Ekonomika zato ni izhodišče, temveč konec procesa. Toda prav ZDA in Nato že desetletje gradijo svoje zahteve na višini obrambnih izdatkov, zaradi orožarskega biznisa. Stare zahteve glede dveh odstotkov BDP so lani podvojili na pet odstotkov, 3,5 za neposredno vojaško in 1,5 za širšo družbeno odpornost. In tega v Ankari ni nihče več problematiziral. Novo težišče Nata je krepitev razrahljane politične enotnosti in bojne koherentnosti proti osrednjemu sovražniku – Rusiji. Toda ozadje je spet ekonomsko. Proizvodnja orožja postaja nov vzvod gospodarske rasti in razvoja. Bruseljska administracija 800 razvojnih milijard, namenjenih krepitvi konkurenčnosti, dejansko preusmerja v vojaško industrijo. EU se pripravlja na vojno, projekt ReArm pa je njen nagrobnik.

EU ima do Nata ambivalenten odnos, podpira članstvo in sodelovanje, toda hkrati želi razvijati evropsko vojsko. Natova kolektivna obramba je hkrati klasičen primer javne dobrine, kjer imajo različne koristi vse članice, nekatere pa prispevajo manj, kot pričakujejo drugi. To je bistvo igre prostega jezdeca, ki je bil desetletje del strategije evropskih članic v razmerju do ZDA. Slovenija torej ni posebnost, temveč bolj pravilo evropskega obnašanja, čeprav smo spet na repu obrambnih izdatkov glede na BDP. Asimetričnost zavezništva je sistemska lastnost Nata, decentralizacija in avtonomija vojaških zmogljivosti članic pa tudi. Toda zakaj bi plačevali več, če v EU ne znajo opredeliti, kdo in kako nas ogroža. So to Rusi kot vodilna jedrska sila, morda ZDA s tehnološko prevlado ali pa Kitajska kot sistemski konkurent Zahoda? Smiselnega odgovora EU nima.

Velesile zadnja desetletja niso dobile nobene vojne, ZDA jo pravkar izgubljajo v Iranu, hibridne grožnje pa ne potrebujejo tankov in raket. Če so največji izzivi EU ekonomske in tehnološke, demografske in podnebne narave, zakaj torej potrebujemo povečanje vojaških izdatkov in zmogljivosti? Strateško avtonomijo bo EU prej dobila z nadzorom kritičnih surovin in tehnologij, umetne inteligence in finančnih sistemov, oboroževanje ni njena konkurenčna prednost, prej razvojna slabost. Varnostne dileme prihodnosti ne rešuje vrnitev starih travm. Odpiranje »ruskega vprašanja« z vojno proti EU je enako travmatično kot vzpon »nemškega vprašanja« s svojim hitrim oboroževanjem. Evropska varnostna dilema z vojaškim odvračanjem Rusije odpira problem velike Nemčije sredi krize in vzpona radikalne desnice. Bojte se Nemcev, ne Rusov, pravi stara alzaška modrost.

Slovenska dilema je najprej obseg obrambnih izdatkov glede na smiselnost Nata in presoje naše ogroženosti. Nas vojaško ogrožajo sosednje države, članice Nata, morda Rusija ali oddaljena Kitajska? Leta 1974 na Cipru se v spopadu dveh članic Nato ni odzval, slavni peti člen so aktivirali leta 2001 v ZDA za kasnejše pokritje protiterorističnih vojn. Kakšno ceno smo pripravljeni plačati Natu, če ne vemo, kdo in kako nas dejansko ogroža in kaj bo storil Nato? Sta naša verodostojnost in klubska vstopnica v tej praznini vredni 3,5 milijarde evrov na leto? Sta lahko naša alternativa položaj Avstrije, Švice, Irske, Malte, Cipra, ki dajejo za obrambo ob podobnih tveganjih dober odstotek BDP? Smo za preskok iz nacionalne k luknjičavi zavezniški obrambi pripravljeni plačati dva odstotka več? Vprašanja brez ustreznih odgovorov!

Dokler je varnost ideološka naracija, Nato ostaja drag politični projekt. Oboroževanje ne prinaša blaginje in miru, kvečjemu povečuje tveganja vojn. Troje je jasno. Slovenijo lahko neposredno ogrožajo predvsem članice EU in Nata. Članstvo v Natu ni porok miru in suverenosti. Lastna vojska pa je smiselna kot del ljudskega odpora. Optimalna obrambna politika je zato lahko kombinacija prostega jezdeca v Natu, drugačne domače vojske in varnosti kot gospodarske odpornosti. Za verodostojnost v neverodostojnem klubu pa imamo na srečo našega Zorana S.