Prvi teden / Ministrica za okolje in teror

Eden od očitkov politično-ekonomski ureditvi, ki je bila na slovenskih tleh v rabi kakega pol stoletja do osamosvojitve na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je bil, da v njej ni bilo zaželeno prav na glas razglašati alternativne politične misli, še posebej ne kritike veljavne ureditve. Da so torej javno morali biti ljudje, predvsem zaposleni v državnih organih, »na liniji«, kot se temu pogovorno reče. Debela tri desetletja po osamosvojitvi vlada premiera Janeza Janše, ki se prišteva k peščici zares pravih osamosvojiteljev, postavlja zahteve zaposlenim, kako se smejo vesti v službi, kaj smejo govoriti in česa ne. Poglejmo primer ministrstva za okolje in prostor.

Ministrica za okolje in prostor Polona Rifelj iz kvote SDS je sredi meseca zaposlenim na ministrstvu poslala prijazno elektronsko pismo. Sporoča jim, da je njeno ministrstvo, kot vsa druga, »inštitucija javne uprave, katere temeljni vrednoti sta strokovnost in politična nepristranskost«. In da je naloga zaposlenih »izvajanje predpisov ter politik države in vlade«, pri čemer morajo »vsi zaposleni zagotavljati enako obravnavo vseh deležnikov, ne glede na svoja osebna prepričanja«.

Pismo se torej že začne čudno, a vse skupaj postane skrb zbujajoče ob ministričini naslednji misli. Poudarja namreč, da ima »vsak zaposleni pravico do svojih osebnih političnih, svetovnonazorskih in družbenih prepričanj ter njihovega izražanja v zasebnem življenju …« Ne bo pa ministrica tolerirala svobodne misli v delovnem času. »Službeni čas in prostori ministrstva,« nadaljuje Polona Rifelj pismo zaposlenim, »pa niso namenjeni izražanju ali promoviranju političnih, aktivističnih ali drugih ideoloških stališč.« Ta ministričina prepoved »vključuje tudi uporabo simbolov, sporočil ali drugih oblik izražanja, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot podporo posameznim političnim ali aktivističnim gibanjem ter bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti ministrstva ali povzročali nepotrebne delitve med zaposlenimi«. Vsem zaposlenim ministrica tudi polaga na srce, da pri opravljanju dela »dosledno spoštujete načela politične nevtralnosti, profesionalnosti in medsebojnega spoštovanja«.

In če je kdo morda pomislil, da gre za zlovešče, a prazne grožnje, se je zmotil. Ministrica misli resno. Napoveduje tudi pravno-formalne ukrepe, ki se z vidika ustave in pravice do svobode misli, politične, verske in siceršnje izbire, zdijo vsaj vprašljivi, če ne celo očitno protiustavni. »V prihodnje bosta načeli nepristranskosti in politične nevtralnosti vključeni tudi v vaše pogodbe o zaposlitvi, v interne akte, v prakse in poslovanje ministrstva …« pismo zaključuje ministrica za okolje in prostor.

Ko bo njena prepoved svobodne misli enkrat postala del pravnih aktov, pogodb o zaposlitvi in splošnih aktov ministrstva, bodo lahko kršitelje njene zapovedi doletele tudi disciplinske in delovnopravne sankcije, navsezadnje celo izguba zaposlitve. Seveda tiste, ki ne bodo »na liniji«. Katera pa je prava linija, zaposlenim na ministrstvu za okolje in prostor sploh ni treba posebej pojasnjevati. Zagotovo je to vsaj linija vladajoče koalicije. Pa tudi linija daleč največje verske skupnosti. Ministrica, ki prepoveduje rabo simbolov, sama enega – ki ga vsi poznamo – ves čas nosi na vidnem mestu, za vratom. Na vidno mesto ga je postavila tudi posebej za potrebe fotografiranja za uradno fotografijo, ki je objavljena na spletni strani ministrstva.