Žive meje / N'toko: Štirikrat ne fašistom!

Referendum je morda še zadnji institut parlamentarne demokracije, ki se ga oblasti dejansko bojijo. Ni jih več strah interpelacij, obstrukcij, afer, protestov, ovadb … Ko imaš enkrat 46 glasov, se vse to preživi. Trmasto sediš na svojem stolčku in zlepa ali zgrda potiskaš naprej zakone. Dejansko te pri vladanju lahko ovira samo še referendum. Ne le da ti uspešna referendumska kampanja nasprotnikov sesuje zakonske predloge, ampak te hkrati prikaže kot šibkega, nepopularnega, nevrednega oblasti … Referendumi so zato tudi prvorazredno orožje za opozicijske stranke in njihove satelite, oblasti pa se jih vedno poskušajo otresti. Z razlogom vsakih nekaj let še skrčijo nabor vprašanj, o katerih je dopustno odločati, zbiranje overjenih podpisov za razpis referenduma pa je praktično nemogoče težka naloga, ki jo zmorejo le res močne (in po navadi strankarsko podprte) organizacije.

Tako se je z leti ideja množičnega demokratičnega soodločanja čedalje bolj podrejala dnevnim parlamentarnim bojem. Kljub temu se od časa do časa kaki civilnodružbeni pobudi uspe prebiti skozi sito birokratskih ovir in prisiliti oblasti, da se morajo dejansko soočiti z grozljivo prikaznijo množične ljudske volje. Iz kočljivega položaja se vladajoči nato poskušajo izviti z obupanimi političnimi manevri. Prejšnja vlada se je zatekla k nikoli prej preizkušenemu bojkotu referenduma proti izrednim pokojninam za umetnike, župan Zoran Janković pa je ob uspešno zbranih podpisih za referendum proti odloku o parkirninah poskušal preprečiti glasovanje, tako da je odlok kar umaknil! Toda kot vedno si je najizvirnejši protiudarec civilnodružbeni opoziciji zamislila vlada Janeza Janše, ko so njeni nasprotniki zbrali dovolj podpisov za referendum proti politični policiji: če referenduma že ne more preprečiti, ga lahko nevtralizira z mnoštvom dodatnih tem.

Tako je vlada prejšnji teden napovedala, da bo na dan glasovanja naše glasovnice okrasila s še tremi dodatnimi vprašanji: svojim volivcem bo ponudila priložnost, da se znesejo nad tujci, nad prejemniki socialne podpore in nad javno radiotelevizijo. Evo vam praznika demokracije! Hoteli ste ponovitev tistega referenduma o vodah, hoteli ste veliko ljudsko nezaupnico vladi, zdaj pa boste morali gledati, kako se vaša pobuda utaplja v gnojnici razrednega sovraštva in rasizma! Janša se je iz izkušnje z referendumom Nike Kovač leta 2021 naučil, da se lahko ljudske pobude hitro razširijo v vsesplošno protivladno mobilizacijo, ki ji volilni postopki dajejo izredno legitimnost. Z novo metodo referendumskega zasipavanja se takšna institucionalizirana gonja proti vladi ne more več ponoviti. Vsaki uspešni kampanji zgolj pripojiš nekaj lastnih populističnih bombic in je njen naboj tako rekoč izničen.

Ta poteza pomeni precejšno strateško preizkušnjo za pobudnike kampanje proti politični policiji. Njihov referendum ni več zgolj njihov, ampak vključuje teme, ki jih sami niti po naključju ne bi želeli preizkušati na glasovanju. Še pred tednom so lahko v razpravah suvereno potolkli nasprotnike, zdaj bodo potisnjeni v razprave o temah, pri katerih niti najmanj ne morejo računati na splošen konsenz. Še pred tednom so si želeli čim večje udeležbe, zdaj bodo trepetali, da ne bo 11. oktobra na glasovanje prišlo preveč podpornikov vlade. Kaj storiti ob tej potezi, ki kampanjo spreminja v poligon za obračunavanje z manjšinami in revnimi? Naj se borijo na vseh frontah hkrati in tvegajo, da s tem izgubijo svoje osnovno sporočilo? Naj se zatečejo k bojkotu vladnih referendumskih vprašanj in tvegajo premajhno udeležbo?

Na srečo se v tem vladnem poskusu populizma skriva tudi priložnost. Vprašati se je treba, ali so ta štiri vprašanja, ki se nam obetajo na glasovnicah, res brez skupnega imenovalca. V resnici so precej bolj povezana, kot se zdi. Kaj drugega so politična policija, prisilno delo, odvzem pravic tujcem in uničenje javne RTV kot pa štirje stebri fašizma? To so zakonski temelji, ki si jih postavljajo lopovi, šarlatani, prevaranti in mafijci, da si bodo dokončno podredili delovne ljudi – jih med sabo sprli, jih nadzorovali, jih oropali dostojanstva in držali v informacijski temi. To so ukrepi, s katerimi javno znani davčni utajevalci in izkoriščevalci delavcev varujejo svoje riti, da bodo lahko mirno naprej plenili državo in njene prebivalce. Kampanja proti politični policiji zato z dodatkom vladnih populizmov nikakor ne izgublja rdeče niti, ampak jo šele zares dobiva: zdaj je jasno, da bo to referendum proti fašistom.

Ko bo vladna stran razlagala o potratnosti RTV, o migrantski okupaciji, o brezdelnežih, ki prihajajo po socialno pomoč z luksuznimi avti, se z njo ni treba spuščati v razprave … Dobro vemo, da te ne peljejo nikamor. Dovolj bo, da pobudniki referenduma pokažejo Janšev, Logarjev, Vrtovčev, Stevanovićev obraz in vprašajo ljudstvo: ali zaupate tem ljudem, da vam preoblikujejo državo? Ali nam niso v zadnjih mesecih dovolj nazorno povedali, kdo so? Ali nam niso dovolj jasno pokazali, s kakšno ihto sovražijo delavce, s kakšno lahkoto nam lažejo, s kakšnim pohlepom demontirajo javne sisteme in jih po koščkih delijo svojim prijateljem? Ali bomo znova padli na njihove finte in se jim pustili, da nas obrnejo z nekaj populističnimi floskulami? Ta referendum je pomembna priložnost, da se v enem zamahu zavrnejo vse temeljne ideje fašistov, ki jih imajo ti za samoumevne. Je priložnost, da se zavrnejo sovraštvo, nadzor in razkroj, s katerimi nam poskušajo vladati. Pred to priložnostjo nikakor ne smemo bežati – zaupati je treba, da ljudje znajo presoditi, kdaj jih kdo nateguje. Štirikrat ne fašistom!