Kolumna / Janko Lorenci: Germania incognita

Nemčija je bila dolgo nekakšen steber evropske gospodarske, politične in vsakršne stabilnosti. Zdaj je negotova, nepredvidljiva, potencialno celo nevarna država.

Njeno gospodarstvo je še vedno tretje najmočnejše na svetu, a že tri leta v recesiji, hitrega okrevanja pa ni na vidiku. Nekdanja gospodarska dinamika in učinkovitost, ki sta dajali družbi občutek varnosti in celo identitete, je izpuhtela. Na izvozu temelječ model je v globoki krizi, avtomobilska industrija dobiva močne, zlasti kitajske tekmece in nekatere tovarne že predelujejo za proizvodnjo orožja. Vlaki niso točni, veliki infrastrukturni projekti zamujajo in se naglo dražijo, digitalizacija je počasna. Skratka, nič ne teče več tako zanesljivo, solidno in natančno kot nekoč, ko je bila Nemčija sinonim za take reči.

Gospodarske težave se prepletajo s političnimi. Razmerje političnih sil se temeljito spreminja. Najmočnejša stranka je postala skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) s slabimi 30 odstotki volilnih glasov, konservativce in socialdemokrate, povezane v veliko koalicijo, pa podpira le dobrih 20 in 15 odstotkov volivcev. Koalicijo, ki se medsebojno blokira, drži skupaj predvsem strah pred AfD. Kancler Merz je nepriljubljen in tarča kritik z vseh strani; za ene je preveč neoliberalen, za druge premalo. Napravil je tudi strateško napako, podobno Golobovi: napovedal je velike reforme za rešitev dolgo zanemarjenih dolgoročnih težav in hkrati obljubil hitre rezultate – misija nemogoče.

Na slabostih zmerne politike jaha AfD, teflonska stranka, ki ji očitno ne škodi nič, ne koketiranje s Putinom ne Trumpovo izsiljevanje in poniževanje Evrope. V dveh zveznih deželah na vzhodu Nemčije (Saška, Mecklenburg - Predpomorjanska) je tako močna, da se utegne na septembrskih volitvah sama povzpeti na oblast. To bi bil, čeprav gre za deželno raven, za Nemčijo pretres, prelom, šok. Šok, ki bi zbudil spomine na Hitlerjev vzpon na oblast, in to z volitvami.

Če bi skrajna desnica prišla na oblast v Nemčiji, bi to zaradi naše preteklosti imelo čisto drug pomen kot drugje, pravi kancler; skrajno desnico je treba poraziti, ne pa z njo sodelovati. Merz torej za zdaj spoštuje tako imenovani požarni zid – prepoved sklepanja zavezništev s skrajno desnico. A ima težave v lastni stranki – premier manjšinske vlade na Saškem, član kanclerjeve CDU, je Merza pozval, naj se začne s saško AfD pogovarjati, češ da je treba brati znamenja časa. Kancler naj torej podre požarni zid.

Septembrske volitve tako veljajo za kritični preizkus sposobnosti Merzeve vlade in odpornosti nemške demokracije.

Ta se zdi v resnih težavah. Robustna ekonomija, stabilna demokratična politika, trdna zasidranost v evro-ameriškem zavezništvu – vse to je zdaj načeto in razmajano: najmočnejša stranka je nacionalistična, nedemokratična, evroskeptična AfD, Trump pritiska na EU, hujska evropske skrajneže in je nezanesljiv vojaški zaveznik, gospodarstvo izgublja sapo. Zlasti to tudi psihološko maje vse drugo. Merz išče izhod iz te ekonomsko-geopolitične godlje predvsem v pospešenem oboroževanju.

Nemški vojaški izdatki so veliki (večji od ruskih) že zdaj, prihodnje leto pa bo država za orožje porabila toliko kot Francija in Anglija skupaj. Uradni namen vlade je, da postavi na noge najmočnejšo evropsko konvencionalno vojsko. To so osupljivi pospeški in cilji. Ženejo jih ukrajinska in zdaj še iranska vojna, nezanesljivi ameriški vojaški ščit, (pretiran) strah pred Rusijo in prepričanje, da se bo država tako izkopala iz gospodarske stagnacije. Namesto reform torej orožje.

To je sporna, dvorezna pot.

Dvomljivi so, najprej, gospodarski učinki pospešenega oboroževanja. Toliko bolj, ker bo zajeten delež vojaškega proračuna tako kot doslej porabljen za nakupe ameriškega orožja in torej ne bo prinesel tehnoloških inovacij, ki bi se prelivale v civilno sfero. Hitro oboroževanje ne vodi v ekonomsko okrevanje, ampak je bližnjica v militarizacijo, pravijo kritiki. Drugič, več topov v dolgotrajni recesiji, ki ji ni videti konca, nujno pomeni manj masla, torej krčenje socialne države. To bo povečalo neenakost in oslabilo socialno kohezijo – dodatna voda na mlin skrajne desnice. Skratka, tudi če bo do zob oborožena država varnejša navzven, bo bolj ogrožena navznoter.

Evropa je po drugi svetovni vojni svojo obrambo prepustila Ameriki. Tudi zato evropske države med seboj niso več tekmovale v oboroževanju. Zdaj se to tekmovanje po malem že obnavlja. To je slabo znamenje v času, ko se Evropa ne more več zanesti na ameriški vojaški dežnik, ko je Unija šibka in v marsičem razklana, ko se Nemčija pospešeno oborožuje, hkrati pa v njej nenehno narašča moč nacionalistične skrajne desnice. Tako ni čudno, da marsikje oživljajo stari strahovi pred to potentno in v zgodovini pogosto agresivno državo.

Prihodnost Nemčije je v bistvu neznanka. Če se bo AfD septembra dvignila na oblast na Saškem, bo to, kot rečeno, za Nemčijo šok. Na nacionalni ravni se tak vzpon ne sme ponoviti, sicer Evrope zadnjih desetletij ne bo več.