Naslovna tema / Muzej voščenih lutk

Če bi hoteli razumeti slovensko zgodovino druge polovice 20. stoletja, bi lahko posegli po zgodovinskih knjigah, če bi jo hoteli zares videti, pa bi morali odpreti arhiv Joca Žnidaršiča (poleg seveda legendarnega Mladininega mojstra fotografije Toneta Stojka). Tudi Žnidaršič, legendarni fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije pri časopisu Delo, je v objektiv zabeležil malodane vse pomembne dogodke ob koncu osemdesetih let, ko se je začela rojevati samostojna država: spremljal je afero JBTZ, množična zborovanja, prve demokratične volitve, plebiscit, razglasitev samostojnosti in vojno za Slovenijo. Obenem je bil pobudnik in avtor ene najbolj prepoznavnih podob tega obdobja. Na njegovo pobudo je 12. junija 1991 skupina gorskih reševalcev na zasneženem vrhu Triglava razvila belo-modro-rdečo zastavo, takrat še brez slovenskega grba, kar je Žnidaršič ovekovečil za slavnostno številko Dela ob razglasitvi samostojnosti. Fotografija in sam dogodek sta postala pomembna simbola slovenske osamosvojitve, pa tudi predmet političnega prisvajanja in zlorab.

Eno očitnejših zlorab si je lansko leto privoščila SDS, ko je Žnidaršičevo fotografijo uporabila za plakatno akcijo s sloganom »Vzemi državo nazaj. Tvoja je.«, ne da bi za to pridobila dovoljenje Muzeja novejše in sodobne zgodovine (danes spet Muzeja novejše zgodovine) kot imetnika materialnih avtorskih pravic za fotografijo ali dovoljenje zakonitih dedičev. Pri tem je fotografijo predelala, jo prezrcarila in na trobojnico dodala slovenski grb. Podobno zlorabo pa si je pred kratkim privoščil tudi Jelko Kacin, v času osamosvajanja minister za informiranje, danes predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve. Ta je v številnih javnih nastopih ob praznovanju 35-letnice države zasluge za akcijo pripisal kar bistroumnosti takratnega državnega vrha, pomembno, pravzaprav odločilno vlogo Delovega fotografa pa zamolčal. Kot bi se ta – ob snemalni ekipi TV Slovenija in fotografu Slovenskih novic Mirku Kunšiču, ki sta prav tako dokumentirala dogodek – znašel tam malodane po naključju.

Samostojni muzej sam po sebi ni sporen; ključno je, kdo oblikuje njegovo pripoved in ali nastanek države umešča v širši zgodovinski kontekst.

Stranki SDS bi lahko dobronamerno pripisali zgolj nepoznavanje avtorskega prava, Kacinu pa nekoliko površno obujanje spominov. A takšne zlorabe nazorno kažejo, kako si del političnih akterjev prisvaja osamosvojitev in osrednje zasluge zanjo. Večletni proces demokratizacije in osamosvajanja se tako zožuje na nekaj imen iz vrha Demosa, akterji pa se delijo na »prave osamosvojitelje« in tiste, ki naj bi bili novi državi premalo naklonjeni. V ta okvir spada tudi ponovna ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Samostojni muzej sam po sebi ni sporen; ključno je, kdo oblikuje njegovo pripoved in ali nastanek države umešča v širši zgodovinski kontekst.

Osamosvojitvene skomine

Na tem mestu velja nekoliko osvežiti spomin. Muzej je prvič ustanovila tretja vlada Janeza Janše in zanj predvidela prostore nekdanje vojašnice na Poljanski cesti 40 v Ljubljani, kjer danes domuje Arhiv Republike Slovenije. Ker so bili prostori takrat še v slabem stanju in potrebni prenove, je muzej začasno deloval v najetih prostorih hiše na Jamovi cesti 25, kjer je poleg njega posloval tudi salon za oblikovanje obrvi, in tam do zaprtja pripravil dve začasni razstavi. Zadnja, posvečena spominu na Jožeta Pučnika, se je raztezala na štirih informacijskih panojih ob hiši in v dveh majhnih sobah, kjer so si obiskovalci lahko med drugim ogledali Pučnikovo spričevalo ter videoprojekcije, ki so opisovale njegovo življenje in delo. Morda najbolj nenavaden del razstave pa je bila »umetniška instalacija«, ki jo je zasnoval takratni direktor muzeja Željko Oset. Ta je dal po stropu muzeja napeljati rdeče vrvice, ki naj bi ponazarjale Pučnikovo ožilje, vozli na njih pa zdravstvene težave, zaradi katerih je moral prestati tri srčne obvode.

Amaterska postavitev je nehote razkrila širšo težavo projekta. Muzej je bil ustanovljen z velikimi besedami o ohranjanju spomina na nastanek države, vendar brez osnovnih razmer, ki bi jih pričakovali od resne nacionalne muzejske ustanove: zavod ob ustanovitvi ni imel primernih prostorov, lastne zbirke, stalne postavitve niti celovite strokovne ekipe. Na čelo muzeja je bil imenovan Oset, sicer zgodovinar, ki pred tem ni imel izkušenj z vodenjem takšne ustanove. Janševa vlada se je projekta lotila očitno neresno, lahko bi zapisali celo malomarno, in brez širše javne ali strokovne razprave.

Vlada Roberta Goloba je januarja 2023 samostojni muzej ukinila in ga skupaj z Muzejem novejše zgodovine združila v nov javni zavod, Muzej novejše in sodobne zgodovine. Direktorsko mesto je ob tem izgubil tudi Jože Dežman, ki ga je na čelo dotedanjega Muzeja novejše zgodovine v času prejšnje Janševe vlade imenoval minister Vasko Simoniti.

Avtoritarne oblasti lahko z nadzorom nad muzeji, šolskimi programi, proslavami in spomeniki povzdignejo svojo podobo preteklosti v navidezno samoumevno resnico.

Odziv desne opozicije je bil srdit. Ukinitev muzeja je postala povod za interpelacijo vlade, ki jo je vložila SDS. V Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, domoljubno-veteranskem društvu, ustanovljenem leta 2010 na pobudo Janeza Janše, Lojzeta Peterleta, Igorja Bavčarja in Toneta Krkoviča, pa so sprejeli »akcijski načrt v obrambo osamosvojitve Slovenije in njenih vrednot«. Njegov osrednji dogodek je bilo zborovanje na Trgu republike, ki so ga pripravili prav v času parlamentarne razprave o interpelaciji. Na zborovanju je nastopil tudi Janša, ki je ukinitev muzeja označil za »nič drugega kot skrito spuščanje slovenske zastave in dvigovanje tiste stare« ter jo pripisal politiki ljudi, ki jim Slovenija po njegovih besedah nikoli ni bila »intimna opcija«. Obstoj muzeja so na desnici tako povzdignili v nekakšen preizkus iskrenega domoljubja, njegova ponovna ustanovitev pa je postala tudi ena od jasnih političnih zavez SDS pred volitvami.

Četrta Janševa vlada s kulturno ministrico Ignacijo Fridl Jarc na čelu zato ni dolgo odlašala in muzej ponovno vzpostavila na svoji četrti redni seji, 23. junija, tik pred dnevom državnosti. Odločitev je zavila v praznovanje 35-letnice države, jo predstavila kot popravo »krivice« prejšnje oblasti in obstoječi Muzej novejše in sodobne zgodovine preprosto znova razdelila – na Muzej novejše zgodovine in samostojni Muzej slovenske osamosvojitve. Pozneje je vlada za vršilca dolžnosti direktorja novega muzeja imenovala Jožeta Dežmana in za sedež zavoda določila Metelkovo 6, stavbo v lasti ministrstva za kulturo, v kateri že vrsto let delujejo neodvisne kulturne, umetniške in raziskovalne organizacije. Muzej tam za zdaj ne bo dobil razstavnih prostorov, temveč samo tri pisarne, v katerih naj bi šele začeli snovati njegovo vsebino, zbirko in prihodnjo infrastrukturo.

Tudi v ZDA želi trenutna oblast določiti, ali je naloga nacionalnega muzeja kritično prikazovanje preteklosti – ali predvsem utrjevanje »domoljubja«.

Kot so pojasnili v službi za odnose z javnostmi ministrstva za kulturo, gre pri tem zgolj za začasno rešitev, končna lokacija muzeja pa še ni določena. Ministrstvo smo vprašali tudi o predvidenih stroških in časovnici investicij. »V fazi priprav za vzpostavitev muzeja in načrtovanja njegovega delovanja natančnih odgovorov na ta vprašanja še nimamo,« so pojasnili, »postopki pa tečejo v skladu z veljavnimi proračunskimi postopki. Ko bodo posamezni elementi dokončno opredeljeni, bodo tudi javno predstavljeni.« Ministrica je ob ponovni ustanovitvi muzeja sicer napovedala, da je letos za muzej predvidenih 150 tisoč evrov proračunskih sredstev, v prihodnjem letu 300 tisoč, v naslednjih letih pa »skladno z gradnjo tudi kakšna večja sredstva za investicijo«.

Takšno postopno vzpostavljanje zavoda samo po sebi ni nujno problematično. Pomenljivejša je izbira njegovega začasnega sedeža. Težko si je zamisliti nazornejšo provokacijo: muzej se bo naselil na Metelkovo 6, prav v stavbo, iz katere je prejšnja Janševa vlada poskušala izseliti neodvisne kulturne organizacije, povezane s tradicijo civilne družbe, ki je pomagala tlakovati pot osamosvojitvi.

Obenem ponovna vzpostavitev muzeja sproža številne strokovne pomisleke. Vlada je v prenovljenem ustanovitvenem sklepu Muzeja novejše zgodovine določila, da mora ta novemu muzeju v 30 dneh od ustanovitve, torej do 24. julija, izročiti zbirke in inventarizirane predmete, povezane z obdobjem slovenske osamosvojitve. Tri stanovske organizacije – Skupnost muzejev Slovenije, Slovensko muzejsko društvo in slovenski odbor Mednarodnega muzejskega sveta – so v skupnem odzivu opozorile, da bi administrativno določena delitev že oblikovanih zbirk lahko pretrgala povezave med predmeti, dokumentacijo, raziskavami in pričevanji darovalcev. Če se vrnemo na začetek: kaj bi takšna delitev pomenila denimo za obsežen fotografski fond Joca Žnidaršiča, ki ga hrani muzej? Podobno vprašanje se odpira pri zbirkah drugih fotoreporterjev, ki so dokumentirali vsakdanje življenje, kulturo in politiko socialistične Jugoslavije, pa tudi demokratizacijo, osamosvojitev in prva leta nove države.

»Vsakršno izločanje predmetov iz zbirk, ki ga ne predlaga muzej oziroma skrbniki zbirk, lahko pomeni izgubo njihove celovitosti in v nekaterih primerih tudi pomembnih informacij,« je povedala direktorica Muzeja novejše zgodovine Nataša Robežnik. Prenos bi po njenih besedah osiromašil zbirke, otežil celovito predstavljanje obdobja in posegel v strokovno avtonomijo muzeja. »Razdruževanje zbirk zmanjšuje njihovo interpretativno, raziskovalno in razstavno vrednost ter posega v temeljno muzeološko načelo ohranjanja njihove celovitosti.«

Stanovske organizacije so posebej opozorile na tridesetdnevni rok, ki je bil po njihovi oceni glede na zahtevnost postopkov neizvedljiv. V enem mesecu bi bilo treba pregledati zbirke, določiti gradivo za prenos, urediti dokumentacijo, oceniti konservatorsko stanje predmetov ter zagotoviti njihov varen prevoz in ponovno inventarizacijo. Novi muzej ob tem nima ne razstavnih prostorov ne ustreznih depojev za hranjenje občutljivega gradiva, med drugim fotografij in filmskih negativov.

Tudi po izteku roka zato ostaja nejasno, kaj bo dejansko preneseno. Kot je minuli ponedeljek pojasnila Nataša Robežnik, usklajevanja še potekajo. Novemu muzeju naj bi za zdaj postopoma predali predvsem gradivo, ki je že pripadalo njegovi prvotni različici, usoda predmetov, že desetletja vključenih v zbirke Muzeja novejše zgodovine, pa še ni določena. Jože Dežman na vprašanja o predaji gradiva, prihodnjih prostorih in načrtih muzeja ni želel odgovoriti; dejal je le, da »vsi postopki tečejo«.

Nejasno ostaja tudi, ali namerava muzej v nastajanju poseči še po zbirkah drugih ustanov. Gradivo o osamosvojitvi namreč hranijo tudi številne druge javne muzejske ustanove, na primer Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej narodne osvoboditve Maribor in Park vojaške zgodovine Pivka. V zbirki slednjega je od marca 2025 tudi uniforma Teritorialne obrambe iz leta 1991, ki jo je med vojno za Slovenijo nosil takratni obrambni minister Janša. Tja je prišla po nekoliko nenavadnem ovinku: Janša jo je novembra 2024 ponudil na dražbi, s katero je zbiral denar za plačilo približno 30 tisoč evrov pravdnih stroškov po neuspešni odškodninski tožbi, povezani z zadevo Patria. Kupil jo je podjetnik Mitja Škerjanc in jo nato podaril muzeju.

Pri muzeju ne gre za osamljen projekt. Janševe vlade so namreč v zadnjih dveh desetletjih postopoma gradile lastno infrastrukturo zgodovinskega spomina.

A zakaj bi se ustavili samo pri javnih zbirkah? Svojo zbirko osamosvojitvenega gradiva ima navsezadnje tudi zasebni muzej Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki ga je SDS ob odprtju slavnostno predstavljala kot dolgo pričakovani muzej slovenske osamosvojitve. Če bo novi državni muzej že iskal predmete, s katerimi bi zapolnil prihodnje razstavne prostore, bi mu lahko tudi tam kolegialno odstopili kakšen osamosvojitveni artefakt. Denimo originalno pištolo znamke Star z orožnim listom, ki je pripadala Jožetu Pučniku, ali kopijo sablje, kakršno je Krkovič nosil med poveljevanjem častni enoti Teritorialne obrambe na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti.

Gradnja mita

Muzeji ne hranijo le predmetov, temveč jim z izbiro gradiva, junakov in zamolčanih okoliščin določajo pomen. »Noben muzej ni nevtralen in nobena zgodba ni objektivna slika dogodka – še posebej, če je od njega minilo zgolj 35 let,« pravi zgodovinarka in muzeologinja Kaja Širok, nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine. Vendar iz tega ne sledi, da je vsaka interpretacija enako upravičena. »Sodobni muzejski standardi ne zahtevajo nevtralnosti v smislu odsotnosti interpretacije gradiva, temveč odgovorno, strokovno utemeljeno in vključujočo interpretacijo, ki omogoča večplastno razumevanje časa in ohranja kompleksnost dogodkov.« Takšno razumevanje muzejske odgovornosti povzema tudi Mednarodni muzejski svet, po smernicah katerega morajo muzeji zagotavljati verodostojnost predstavljenih informacij, ohranjati strokovno avtonomijo in se upirati političnim pritiskom.

Prav zato si avtoritarne in neliberalne oblasti pogosto prizadevajo nadzorovati muzeje, šolske programe, proslave in spomenike. Svojo podobo preteklosti lahko tako povzdignejo v navidezno samoumevno resnico, zapleten zgodovinski proces pa skrčijo na boj med »domoljubi« in »izdajalci« ter dejanja peščice izbranih mož.

Po sodobnejše primere oblasti, ki je skušala svojo legitimnost utrditi tudi z oblikovanjem muzejske pripovedi, ni treba prav daleč. Takšno politiko je z ustanavljanjem novih muzejev, prevzemanjem obstoječih kulturnih ustanov in postavljanjem politično zanesljivih ljudi na vodilna mesta do nedavnega vodil Viktor Orbán na Madžarskem. Po Fideszovem porazu na aprilskih volitvah pri prenovi madžarskega muzejskega sistema sodeluje tudi Zsolt Sári, muzejski strokovnjak in državni sekretar za javne zbirke in varstvo kulturne dediščine.

Muzej, ki bi prikazoval le junake, bi osamosvojitev utrjeval kot mit; muzej, ki bi vanjo vključil tudi zamolčane žrtve, pa bi jo lahko zares obravnaval kot zgodovino.

»V času Orbánovih vlad je bilo za izbiro vodstev madžarskih muzejev in kulturnih ustanov značilno, da so bila strokovna merila potisnjena v ozadje, politična lojalnost pa odkrito postavljena v ospredje,« pravi. Med odmevnejšimi primeri je bila razrešitev Gergelya Prőhleja z mesta direktorja Literarnega muzeja Petőfi leta 2018. Čeprav je bil nekdanji član Orbánove vlade, so ga provladni mediji in skrajna desnica napadli, ker je vrata muzeja odpiral liberalnim in do oblasti kritičnim pisateljem. Leta 2021 je oblast na čelo Madžarskega narodnega muzeja imenovala Lászla L. Simona, poslanca Fidesza in nekdanjega državnega sekretarja za kulturo, dve leti pozneje pa ga je razrešila zaradi razstave World Press Photo. Na njej je bila med drugim predstavljena skupnost gejev in transspolnih oseb s Filipinov, oblast pa je presodila, da je muzej s tem kršil »zakon o zaščiti otrok«, ki mladoletnim omejuje dostop do vsebin o istospolni usmerjenosti in spremembi spola. Ironično je, da je Simon za ta zakon kot poslanec glasoval tudi sam. Nasledil ga je Szilárd Demeter, eden najvplivnejših kulturnih funkcionarjev Orbánovega kroga.

Političnemu kadrovanju je sledila centralizacija: oblast je pod pretvezo večje učinkovitosti več osrednjih madžarskih muzejev in knjižnic združila pod politično imenovanim vodstvom, kar je oslabilo njihovo avtonomijo in spodbudilo odhod izkušenih zaposlenih. Posegala je tudi v zbirke, saj so predmete brez ustrezne strokovne utemeljitve premeščali v nemuzejske prostore in fundacije. Najhujša posledica takšnega upravljanja je bila izguba zaupanja, pravi Sári. »Ko so direktorji odvisni od politične volje, samocenzura namesto vlade opravi njeno delo. Ko se ustanove združujejo in zaposleni odpuščajo, z njimi skozi vrata odidejo deset-

letja znanja. Kadar se predmeti premeščajo brez dokumentacije, pa je celovitost zbirk ogrožena na načine, katerih pregledovanje in odpravljanje lahko trajata več let.«

Madžarska pri tem ni osamljen primer. Tudi v ZDA poskuša oblast vplivati na pripoved nacionalnih muzejev. Donald Trump je marca 2025 z izvršnim ukazom zahteval odstranitev »neprimerne, razdiralne ali protiameriške ideologije« iz programov Smithsoniana ter administraciji naročil, naj si pri kongresu prizadeva za omejitev financiranja razstav in programov, ki naj bi razvrednotili skupne ameriške vrednote. Smithsonian naj bi po njegovih predstavah znova postal ustanova, ki slavi ameriško zgodovino in dosežke ter pomeni simbol »ameriške veličine«. Ta mesec je pritisk še zaostril. Po večmesečnem pregledu, v katerem je njegova administracija vodstvo Smithsoniana obtožila ideološko pristranskega prikazovanja ameriške zgodovine, je dal na dostopih do Narodnega muzeja ameriške zgodovine postaviti table, ki naj bi obiskovalce opozarjale na domnevne netočnosti muzejskih postavitev. Tudi tam želi trenutna oblast določiti, ali je naloga nacionalnega muzeja kritično prikazovanje preteklosti – ali predvsem utrjevanje »domoljubja«.

Vrnimo se v Slovenijo. Ali se bo novi muzej približal opisanim primerom, bo odvisno od pogojev, pod katerimi bo nastajal, in svobode, ki jo bo pri njegovem oblikovanju imela stroka. »Nisem ’a priori’ proti novemu muzeju, v kolikor bo ustrezal sodobnim muzejskim kriterijem in standardom ter ponudil celovit, večplasten in čim bolj objektiven pogled na daljši proces slovenske narodne in politične emancipacije in demokratizacije. Predvsem pogled od ’spodaj’ in ne od ’zgoraj’,« pravi zgodovinar Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje in član strokovnega sveta Muzeja novejše zgodovine. »Vselej ko govorimo o tako imenovani polpreteklosti, ko je časovna distanca razmeroma majhna, ko so nekateri takratni akterji še vedno močni in vplivni ter ko gre posledično bolj za dnevnopolitično kot strokovno in zgodovinsko temo, namreč obstaja nevarnost, da si uradno interpretacijo tega obdobja prilasti ozek političnointeresni krog v skladu s svojimi ideološkimi ali povsem osebnimi pogledi, predstavami in cilji.«

Zgodovinar Božo Repe pa muzej razume kot del več desetletij nastajajoče politike upravljanja zgodovinskega spomina. Po njegovem ne gre za osamljen projekt, temveč za del »mnogo širšega koncepta ideološkega inženiringa zgodovine in kulture«. Janševe vlade so namreč v zadnjih dveh desetletjih postopoma gradile lastno infrastrukturo zgodovinskega spomina. Prva je denimo ustanovila Študijski center za narodno spravo, ki odtlej zgodovino proučuje predvsem skozi oči domobranske resnice; v času druge je Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve podelila status društva v javnem interesu, kar mu je olajšalo dostop do javnih sredstev; tretja pa je ustanovila prvi samostojni muzej osamosvojitve. »V konkretnem primeru gre za prakso nekdanjih muzejev revolucije, ki pa je bila že v osemdesetih letih presežena,« je prepričan Repe. »Njegov glavni namen ne bo večplastno prikazovanje demokratične revolucije osemdesetih let ter kompleksnosti in protislovnosti osamosvojitve – z njenimi problematičnimi, temnimi stranmi vred –, pač pa glorifikacija nekaj osebnosti in zapovedana zgodovinska diskontinuiteta z narodnoosvobodilnim bojem in republiško državnostjo v nekdanji SFRJ, zaradi katerih je do osamosvojitve sploh lahko prišlo.«

Bo novi muzej predstavil osamosvojitev zgolj kot bleščeče zaporedje zmag in odločitev peščice državnikov ali tudi kot protisloven proces, ki je imel svoje poražence, zablode in temne plati? Bo v njem prostor za izbris prebivalcev iz registra stalnega prebivalstva, sporne orožarske posle v prvih letih države, spore znotraj osamosvojitvene koalicije ter neprijetna vprašanja o državljanstvu in odnosu do prebivalcev iz drugih jugoslovanskih republik? Bo ob heroizirani podobi Jožeta Pučnika kot »očeta naroda« predstavljen tudi njegov predplebiscitni govor v Ljutomeru, v katerem je dejal, da je treba dediščino jugoslovanske federacije na neljub način odpraviti, med to dediščino pa je štel tudi demografsko vprašanje, torej vprašanje državljanstva?

Kulturolog Mitja Velikonja je že leta 1995 zapisal, da analiza mitologije neke družbe pravzaprav pokaže, koliko je ta pripravljena kritično razpravljati o sebi, svojih svetinjah in mitskih tiradah, ne da bi se ob tem počutila ogroženo. Muzej, ki bi prikazoval le junake, zastave in slovesne trenutke, bi osamosvojitev utrjeval kot mit; muzej, ki bi vanjo vključil tudi protislovja, zamolčane žrtve in neprijetne odločitve, pa bi jo lahko zares obravnaval kot zgodovino.

Preteklost je mogoče prezrcaliti in iz nje odstraniti tiste, ki ne spadajo v želeno kompozicijo. A tako namesto muzeja osamosvojitve dobimo muzej voščenih lutk.

Enako pomembno je, kaj bo muzej sploh štel za dediščino osamosvojitve. Bo vanjo poleg plebiscitnih skrinjic, uniform in orožja vključil tudi mirovniška, ekološka in feministična gibanja, alternativno kulturo, študentske pobude, Radio Študent, Mladino ter številne druge prostore civilne družbe, ki so v osemdesetih letih pomagali ustvariti politični prostor demokratizacije? Bo ustrezno mesto namenil tudi tistim, ki jih SDS danes obravnava kot ideološke nasprotnike? Bodo v muzeju razstavljene tudi Diareje Tomaža Lavriča, politična satira in drugi kritični zapisi, ki »osamosvojiteljev« niso spreminjali v nedotakljive junake? In bo muzej priznal, da je bila prav svoboda takšne kritike eden ključnih dosežkov demokratizacije, katere zgodovino naj bi predstavljal?

Odgovori na ta vprašanja bodo pokazali, ali je Slovenija z novim javnim zavodom res dobila svoj muzej osamosvojitve – ali pa zgolj razstavni salon za večne zasluge peščice »osamosvojiteljev«. Če bo obveljalo slednje, lahko zgodovino doleti nekaj podobnega kot Žnidaršičevo fotografijo z začetka članka. Tudi preteklost je mogoče prezrcaliti in iz nje odstraniti tiste, ki ne spadajo v želeno kompozicijo. A tako namesto muzeja osamosvojitve dobimo kvečjemu muzej voščenih lutk: dvorano skrbno razporejenih junakov, zamrznjenih v najbolj laskavih pozah, z odločnimi pogledi proti zgodovinskemu obzorju in z napisi, ki so si jih napisali sami.