Intervju / »Naše upanje je, da nas bo, pripadnikov napadenih manjšin, kmalu za debelo večino«

Koalicija strank, združenih okoli SDS, je začela odločno, pri tem pa se ne ozira kaj dosti na temeljna demokratična pravila igre, na zakonodajne in ustavne omejitve in okvire. Zakoni, zakonski popravki in reformni posegi se pišejo v tajnosti, sprejemajo pa na izrednih sejah po nujnem postopku. Posamezni poslanci v postopek vlagajo zakone, ki strežejo njihovim osebnim kapricam, spet drugi se oklepajo položaja, čeprav bi že zdavnaj morali oditi. Medtem se opozicija še privaja na opozicijsko vlogo, boj za temeljne človekove in demokratične pravice pa bije civilna družba. O vsem tem smo spregovorili s pravnico in ugledno predstavnico civilne družbe dr. Barbaro Rajgelj.

Želiva spregovoriti o nespoštovanju in izigravanju osnovnih pravil igre demokratičnega procesa pod novo koalicijo. Lahko začneva kar pri Resnici in njenem poslancu Borisu Mijiču, ki je uničil življenje svojim delavcem, potem pa zadolženo podjetje podaril zloglasnemu Roku Snežiču. Ta se norčuje, da bo podjetje podaril sokoordinatorju Levice Luki Mescu, medtem pa Snežičeva osebna prijateljica Petra Grah Lazar vodi kabinet notranjega ministra. Prav posmehujejo se ljudstvu …

Saj ta posmeh ljudstvu se samo stopnjuje, Rok Snežič se tej državi posmehuje že kakšnih petnajst let. In za to odgovornost nosi marsikdo, od odvetnikov, ki takšno osebo zastopajo v zlorabljajočih sodnih postopkih proti novinarjem, do sodišč, ki jim ne uspe niti pospešiti postopkov, kaj šele sankcionirati vlaganja takšnih tožb. Velika težava so tudi mediji, ki so Snežiču vedno na voljo, tokrat mu je neposredni prenos za norčevanje iz javnosti brezplačno zagotovila POP TV. Pozabiti ne gre niti podpore, ki jo uživa pri zdajšnjem predsedniku vlade; ta z relativiziranjem nepoštenega poslovanja izkazuje podporo pobalinskemu kršenju pravic delavcev. Ljudje, kot je Snežič, niso niti klovni niti nedotakljivi geniji, njihova moč izhaja iz poznavanja zakonskih meja ter hoje po robu, predvsem pa iz tega, da vejo, od koga za svoje početje potrebujejo dovoljenje. Samo upamo lahko, da bo javni pritisk tokrat tako močan, da se jim bodo botri odpovedali, institucije pa začele delati.

Zdi se, kot da država nima mehanizmov, s katerimi bi takšno ravnanje, od neplačevanja delavcev do izogibanja plačevanju prispevkov in davkov, sankcionirala, javnost pa lahko to tako ali tako le opazuje.

Sama se kot pravnica sprašujem, kakšne so v takšnih primerih pravne možnosti ukrepanja – glede neplačevanja obveznosti in tudi prenosa pogodb in odgovornosti na druge osebe. Je ta posmeh lahko tudi kazniv? Gre lahko za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev ali za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov? Je pogodba o prenosu podjetja sploh veljavna, če je njen namen popolnoma nekaj drugega kot tisto, čemur je namenjena?

Sicer pa poslanec Mijič v tem sploh ni osamljen. Ustanavljanje podjetij, neplačevanje delavcev, zapiranje podjetij in odpiranje novih in vse to nezakonito ravnanje naprej v nedogled, to je že sestavni del svobodne gospodarske pobude.

To je res. Zloraba pravic je pogosta, a ji slovenska pravna kultura ni kos. V zakonodaji imamo institute, ki prepovedujejo zlorabo pravice. Ker pravna pravila nikoli ne morejo predvideti vseh situacij in ujeti vse inovativnosti najbolj brezsramnih igralcev, obstajajo pravna načela, ki bi jih teoretiki morali razvijati, sodniki pa uporabiti, ko je delovanje nekoga takšno, da mu po črki zakona ni mogoče nič očitati, se pa globoko upira občutku za prav in narobe. V gospodarskem pravu, na primer, poznamo spregled pravne osebnosti, ki na neki način korigira izum »kapitalističnega« prava s konca 19. stoletja, to je omejeno odgovornost lastnikov podjetij. Če lastnik družbo zlorabi za to, da doseže prepovedani cilj ali oškoduje upnike, lahko odgovarja z vsem svojim premoženjem. A primerov, ko bi sodišče v korist upnikov spregledalo pravno osebnost, je pri nas res malo, saj so standardi dokazovanja zelo zahtevni. Omejeno odgovornost lastnikov smo postavili na oltar gospodarskega poslovanja, čeprav je občutku za pravičnost veliko bližje ureditev, kjer vsak človek plača svoje dolgove. V pravni praksi žal prisegamo na ureditev, kjer so lastniki podjetij lahko neomejeno bogati, niso pa neomejeno odgovorni. Seveda težko začnemo pri kapitalu, če pravice zlorablja celo država. Kar trenutno počneta poslanec Mijič in ministrica Fridl Jarc, ni nič drugega kot načrtna zloraba pravic in uničevanje ljudi, ki se jim v enem primeru reče delavci v gradbeništvu, v drugem pa v kulturi. Podlo in nezaslišano.

Predsednik vlade s svojim relativiziranjem nepoštenega poslovanja izkazuje podporo pobalinskemu kršenju pravic delavcev.

Saj pričakovali bi točno to, da bo to vrglo senco na vlado, še posebej, ker bodo poslancu Mijiču omogočili, da ostane na položaju vsaj šest mesecev, da ne bodo potrebne nadomestne volitve; tako koalicija ne bo izgubila enega poslanskega glasu. Ampak kaj pa, če je delu volilne baze všeč ta odnos – mi smo frajerji, požvižgamo se na pravila, lahko delamo, kar hočemo?

Da, to je nevarnost za naslednje volitve. Lahko si mislimo ali upamo, da je taka politična opcija, kot je Resnica s svojim predsednikom Zoranom Stevanovićem na čelu, muha enodnevnica. A kaj, če se bo delu ljudi politika v prihodnjih letih tako priskutila, da se bodo od nje dodatno oddaljili, delu pa bo ta šov postal všeč? Vsekakor je eden redkih dobrih izidov teh volitev ta, da so levoliberalne stranke razumele, da jim volivci ne bi nikoli odpustili, če bi oblikovale koalicijo s tako stranko, takim vodjem in pod takimi pogoji, pod katerimi je v koalicijo z Resnico šla desnica. Zato po volitvah levoliberalna vlada nikoli ni bila realna možnost. Vsekakor si moramo v prihodnjih štirih letih v civilni družbi prizadevati za dostojno politično razpravo, potrebujemo znanje, vztrajnost, grajenje skupnosti, razumno uporabo referendumskih postopkov, vlaganje pravnih sredstev in sodelovanje z mednarodnimi organizacijami. Tudi zato, da se politični prostor očisti neodgovornosti, posmeha in poniževanja.

Zdaj je v postopku že v tajnosti spisan zakon o organu StKOK, ki v bistvu prinaša le politično imenovanje tožilcev in pregon bolj razvpitih zadev mimo preiskovalnega sodišča, in to že od začetka prihodnjega leta. Kako gledate na to?

Tu gre predvsem za preimenovanje specializiranega državnega tožilstva, krajše SDT, v specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala, krajše StKOK, tako da ne gre za nič posebej novega. Stroka priznava, da so nekatere novosti koristne, na primer enoten katalog kaznivih dejanj, ki jih bodo obravnavali specializirani policisti, tožilci in sodniki. A to so minorne pridobitve v primerjavi z nevarnostmi, ki jih slutim, četudi nisem strokovnjakinja za kazensko pravo. Prva stvar je postopek priprave in sprejemanja zakona, ki je korumpiran že sam po sebi. Minister ne želi razkriti, kdo je sodeloval pri pripravi zakona, po njegovih javnih nastopih pa je več kot očitno, da ne razume vseh razsežnosti kazenskega postopka in misli, da njegov entuziazem in nekaj pogovorov z neimenovanimi strokovnjaki lahko nadomesti resno sociološko, ekonomsko in pravno raziskavo korupcije in dolgotrajnih kazenskih postopkov. Poleg tega se takšen zakon ne more sprejemati po nujnem postopku. Tudi v vsebinskem smislu se mi zdi predlog zmes naivnosti in amaterizma s primesmi močne želje po politizaciji tožilstva. Če je to, v kar se je pri nas izrodila parlamentarna preiskava, mogoče poimenovati politična policija, je zakon o StKOK mogoče poimenovati zakon o političnem tožilstvu. Doslej je za imenovanje tožilcev veljalo, da je državnotožilski svet po opravljenem postopku ministru predložil svoje mnenje o prijavljenih kandidatih in jih razvrstil glede na primernost. Če se minister z razvrstitvijo ni strinjal, je imel zgolj »odložilni veto«, saj je mnenje lahko vrnil državnotožilskemu svetu, ta pa je mnenje lahko potrdil z dvotretjinsko večino. Potem minister ni mogel več nasprotovati in je predlog moral poslati vladi, ta pa je tožilca imenovala. Po novem minister pri oblikovanju predloga za imenovanje na mnenje ni več vezan, torej ima proste roke pri izbiri kateregakoli prijavljenega kandidata, ki izpolnjuje pogoje za zasedbo tožilskega mesta.

Kadrovsko presojo, ki jo opravi strokovni in heterogeno sestavljeni organ, nadomešča diskrecija pravosodnega ministra.

Da. Gre za slabljenje državnotožilskega sveta, ki je heterogen, kolegijski organ. Nekateri zagovorniki te spremembe precej jasno povejo, da je zmanjševanje pristojnosti državnotožilskega sveta posledica nezadovoljstva sedanje oblasti s personalno sestavo sveta, zlasti z njegovim predsednikom. Ko se kompleksni družbeni podsistemi ukrojijo po personalni všečnosti politični oblasti, je po mojem mnenju čas za alarm in za opazovanje, katere institucije še pridejo na vrsto. Na primer, bivši ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič s podobno argumentacijo sugerira reformo ustavnega sodišča. Seveda pa se hkrati strinjam s kolegico, vrhunsko pravnico, da so postopki imenovanja pri nas zelo zaprti in da splošna in strokovna javnost ter mediji nimajo vpogleda v prijave, programe, načrte, življenjepise. To se je pokazalo tudi pri zadnjih imenovanjih ustavnih sodnikov, kjer je predsednica odpravila dobro prakso javnih predstavitev kandidatov, ki jo je uvedel predsednik Borut Pahor.

Politično imenovanje tožilcev s hkratno uvedbo tožilske preiskave in izključitvijo sodišča pri preiskavi korupcije pa lahko pomeni hude zlorabe, tudi pregon političnih nasprotnikov v opoziciji in v civilni družbi.

Če hočemo vedeti, kaj je v ozadju vseh teh zakonodajnih sprememb, od parlamentarne preiskave naprej, je treba poslušati poslanca SDS Žana Mahniča. Pred dnevi je v parlamentu povedal, da imamo na ustavnem sodišču »osem levakov in enega normalnega«. Ob utemeljevanju teze, da politika potrebuje parlamentarno preiskavo, ker pravosodni sistem ne deluje, pa je kar poimensko našteval »politične aktivistke« iz specializiranega državnega tožilstva. Pri tem je nehote potrdil tudi, da nova oblast želi parlamentarno preiskavo zlorabljati za obračune, za katere pravosodje nima posluha. Verjamem, da ima v celotni verigi igralcev kdo resen namen zagotoviti učinkovitejši pregon korupcije, vsekakor pa se med temi prizadevanji skozi stranska vrata na tožilstvo plazi politika. Tam je namreč vedno vprašanje, koga bodo preiskovali, pa tudi, koga ne bodo. Na tej točki je nujno, da se v razpravo vključijo kazenski pravniki, ki morajo odgovoriti na vprašanje, ali je sploh skladno z ustavo, da imamo za zelo podobna kazniva dejanja dva različna preiskovalna postopka, in če je, ali je v kazenski postopek, ki v osnovi vključuje sodno preiskavo, mogoče s pol stavka integrirati tožilsko preiskavo. Hitenje lahko naredi veliko več škode kot koristi; zdaj hitimo, potem bodo zadeve padale pred ustavnim sodiščem. Si tega želimo? Morda, ker bo to nov dokaz o tem, da pravosodje ne deluje.

Žal prisegamo na ureditev, kjer so lastniki podjetij lahko neomejeno bogati, niso pa neomejeno odgovorni.

To hitenje z zakonodajo je posebna težava. Rednih sej v državnem zboru sploh ni, so samo še izredne, vsi zakoni gredo v obravnavo po nujnem postopku in so poleg tega napisani v tajnosti in brez sodelovanja strokovne in zainteresirane javnosti, poleg tega poslanci vlagajo zakone, s katerimi strežejo svojim kapricam in podobno.

Spoštovanje zakonodajnega postopka se že več let zmanjšuje, vsaj zadnje tri ali celo štiri mandate. V času epidemije prejšnja Janševa vlada sploh ni uporabljala zakonodajnega postopka, ampak je vladala kar z odloki. Tudi Golobova vlada je zakonodajni postopek maltretirala do nerazpoznavnosti, v civilni družbi smo opozarjali, da demokracija pade, ko pade zakonodajni postopek. Kdor ima dober namen, vsebine ne poškoduje z izbiro histeričnega postopka. Pri Pravni mreži za varstvo demokracije smo pripravili analizo zakonodajnih postopkov zadnjih let. Naredila sta jo Peter Podržaj in Kaja Gajšek in kaže, da se v zadnjih letih čas sprejemanja zakonodaje zelo krči in da je glavnina zakonov sprejeta v manj kot treh mesecih. Oblastnikom ni jasno, da demokracija zahteva potrpljenje. Seveda je potrebna učinkovitost in jasen mora biti cilj, a pri tem je treba spoštovati pravila vsaj minimalne vključenosti strokovne in splošne javnosti ter opozicije.

Koalicija je začela odločno, interventni omnibusni zakon, slabitev moči sindikatov, zloraba parlamentarne preiskave, odvzem volilne pravice tujcem iz tretjih držav. Drugo vprašanje pa je, kaj dela opozicija. Zdi se, kot da je v šoku in da delo trenutno namesto nje opravlja ravno civilna družba …

Gotovo so v opoziciji še v nekakšnem šoku, ker so bili po mojem prepričani, da bodo še štiri leta na oblasti. Za številne od njih je to tudi edini znani način delovanja v politiki, saj še nikoli niso bili v opoziciji. In ne vem, ali se zgolj ne znajdejo v tej vlogi, morda si nekateri v njej niti ne želijo biti. Upam, da se čim prej otresejo šoka in začnejo opravljati svojo vlogo, pri čemer se morajo zavedati, da je parlament pomembno mesto delovanja opozicije, ni pa edino. Glede civilne družbe pa se strinjam, da je pri nas zelo aktivna. In če kdo računa na to, da se bo utrudila, je tudi treba vedeti, da civilna družba ni homogena kepa ljudi, ampak so to vsi ljudje, za katere je v nekem trenutku nekaj pomembno. Civilna družba ima tako rekoč neomejen potencial. In bolj ko bo oblast nedemokratična, več ljudi se bo pripravljeno izpostaviti. Ob JEK 2 se bodo zagotovo aktivirali okoljska gibanja, tehniki, ekonomisti, mislim, da je čas, da se še dodatno povežejo delavci v kulturi in da jih pri tem solidarnostno podprejo vsi delavci v javnem sektorju. Nemogoče je živeti v državi, kjer v javnem zavodu delavec v kulturi decembra poleg plače prejme še božičnico, čez pol leta pa je to domnevni razlog, da se samostojnim kulturnikom odvzamejo delovne štipendije, ki so edini dohodek, ki ga imajo in nanj računajo, kar jih pahne na eksistenčni rob. V tem trenutku lahko predlagam zgolj oblikovanje sklada za ljudi na robu preživetja, v katerega tisti, ki lahko, nakažemo svojo božičnico. Nerealizirane potenciale za delanje dobrega za širšo skupnost vidim še na univerzi, ne nazadnje pa tudi v gospodarstvu.

Med delodajalci vidite neizkoriščene zmogljivosti za upor proti desni oblasti?

Da. Kdaj se bo zbudila delodajalska stran in se jasno opredelila proti nemoralnemu ravnanju Mijiča, Snežiča in drugih? Sramotno je, da se niti GZS niti Združenju delodajalcev doslej ni uspelo odzvati, pod prejšnjo vlado pa sta se oba odzvala na vsak cent zvišanja cene goriv. Njuna pozicija je neetična in dejansko šibi vse delodajalce in gospodarstvo. Ljudje delodajalce vidijo le še kot interesno skupino, ki dela izključno za lastno korist. Enega večjega delodajalca ni bilo, ki bi imel pogum spregovoriti o zakonskem predlogu, po katerem delodajalec ne bo več obračunaval in nakazoval delavčeve članarine sindikatu. Ni ga bilo, ki bi rekel: »Ne gre za nikakršno administrativno oviro, saj se obračun zgodi s pritiskom na eno tipko, pustite nas pri miru in ne prenašajte svojih ideoloških vojn na delovna mesta.« Vsak pameten delodajalec želi imeti aktivne sindikate in dialog z delavci. Vsak konflikt, ki ga delodajalec ima z delavcem, četudi ga generira politika, za delodajalca pomeni izgubo v več pogledih. A očitno nimamo enega samega predstavnika gospodarstva, ki bi si to upal javno povedati. Prepričana pa sem, da se bo prej ali slej oblikovalo združenje etičnih podjetnikov – takih, ki verjamejo, da je tudi v podjetništvu na prvem mestu človek.

Civilna družba ima tako rekoč neomejen potencial. In bolj ko bo oblast nedemokratična, več ljudi se bo pripravljeno izpostaviti.

Pravite, da bolj ko bo vlada pritiskala na ljudi, več se jih bo uprlo. A po drugi strani smo v času prejšnje vlade Janeza Janše videli, da potem sčasoma ta upor pojenja, ljudje imajo svoje težave, svoje življenje in pogosto nimajo energije, da bi na daljši rok bili nenehen boj z državo.

Se strinjam, a optimizem mi vliva zbiranje podpisov za referendum o volilni pravici tujcev na lokalnih volitvah. To so popolnoma nove pobude. Enako se je nova skupnost oblikovala ob zbiranju podpisov za referendum o ljubljanskih parkiriščih. V civilni družbi trenutno cveti sto cvetov.

Je pa res, da je Slovenija majhna država in da je bazen civilnodružbenih organizacij omejen. Zakonodaje, ki posega v pravice ljudi, pa je ravno toliko kot v kaki veliki državi.

To je res, pa tudi vlada igra kar precej umazano igro. Recimo z napovedjo treh posvetovalnih referendumov, ki naj bi bili na isti dan kot referendum o zakonu o parlamentarni preiskavi. Rekla bi, da se ga oblast boji in v proces hoče vnesti zmešnjavo. Nikoli doslej se tudi še ni zgodilo, da bi se glede istega vprašanja sočasno zbiralo 40 tisoč podpisov za zakonodajni referendum in izvajala kampanja za posvetovalnega. Pri čemer ljudje za zakonodajnega na stojnicah v soncu, dežju in vetru dneve in dneve zbirajo podpise, posvetovalnega pa oblast vsili s pritiskom na glasovalni stroj. Tudi to je svojevrstno norčevanje iz ljudi.

Poleg tega je namen vlade precej očiten. Ne gre za posvetovalne referendume o širše pomembnih vprašanjih, pač pa o obrobnih temah, ki pa lahko v ljudeh sprožajo občutke sovražnosti in nestrpnosti.

Tako, zagotovo pod nobeno oblastjo ne bomo imeli referenduma o postavitvi nove jedrske elektrarne, bomo pa pod to imeli referendume o tujcih, RTV in osebah, ki dobivajo socialno pomoč, torej v jeziku politične desnice »lenuhih«. Pred tem smo se na referendumu izrekali o kulturnikih, o istospolno usmerjenih, o izbrisanih in o samskih ženskah. Skratka, Janša vedno najde manjšino, priročno »pravo« žrtev. V tem smislu je zadnji branik teh manjšin ustavno sodišče, zato bomo v prihodnje, kot rečeno, zagotovo priča številnim poskusom njegove delegitimizacije. Naše upanje je tudi, da nas bo kmalu, pripadnikov napadenih manjšin, za debelo večino, bi pa bilo dobro, da nihče nikoli ne pozabi, da je bil na vrsti, tisti, ki še niso bili, pa lahko kaj kmalu pridejo na vrsto.

Dostop do ustavnega sodišča ni preprost, ljudje sami navadno zelo težko prepričajo ustavno sodišče, da o čem odloča, v to ga lahko v bistvu prisili le kak nadzorni organ – varuh človekovih pravic ali zagovornik načela enakosti. Če vlada slednjega ukine, s tem zapre še eno pot do ustavnega sodišča. Poleg tega je zdajšnja varuhinja Simona Drenik Bavdek dokaj hitro izgubila začetno vnemo. Na ustavno sodišče je vložila zahtevo za presojo še enega od zakonov Golobove vlade, potem pa nič več.

Kot vodja nadzorne institucije je bilo precej lahko biti dejaven zagovornik človekovih pravic pod vlado Roberta Goloba. Sicer te vlada ni kaj dosti upoštevala, ti pa tudi ni grozila z uničenjem organa ali tebe osebno. Pod sedanjo vlado pa se vsi, torej tudi vodje različnih institucij, dobro zavedajo, da je dno zelo globoko. Da se lahko spremeni zakonodaja in se organu odvzamejo pristojnosti, organu lahko vzamejo denar, ga združijo z drugim ali ga preoblikujejo, te osebno očrnijo. To sama dobro vem iz lastnih izkušenj, saj sem bila grobo napadena, ko se je Janši to zdelo potrebno.

Lahko pojasnite?

Naprtili so mi spolno nadlegovanje. Bilo je poleti 2023, ko je na dan prišlo poročilo evropske komisije o vladavini prava in je tule v Pritličju na to temo evropska komisija pripravila okroglo mizo. V tem poročilu je bila ocena, da so bili v času tretje Janševe vlade napadeni mediji in drugi kritični glasovi in da je Golobova vlada nekatere stvari vsaj nekoliko popravila. Poročilo torej ni bilo ugodno za desnico in dan pred okroglo mizo je NTA, ki je bila tiskovna agencija skrajno desnih rumenih jopičev, objavila ponarejeno kratko sporočilo nekega dekleta, da naj bi jo bila spolno nadlegovala v času, ko sem vodila Cafe Open. Naslednji dan je te smeti s fantazijskimi dodatki poobjavila Nova24, na družabnih omrežjih pa je vse skupaj s tipičnim dostavkom »Če je vse to res …« poobjavil Janez Janša. Potem sem tožila NTA oziroma Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, pa tudi Nova24TV. Društvo je prišlo na prvo obravnavo, potem pa se je samoukinilo, Nova24 pa je na sodišču izgubila in mi plačala nekaj tisoč evrov odškodnine. Nauk te zgodbe je, da ne izbirajo sredstev. In vsak, ki v Sloveniji pomoli glavo iz morja previdne tišine, ve, da jih lahko dobi po njej. Na takšne metode nikoli nisi dovolj pripravljen in proti njim tudi nikoli ne postaneš odporen.

Pod nobeno oblastjo ne bomo imeli referenduma o postavitvi nove jedrske elektrarne, bomo pa pod to imeli referendume o tujcih, RTV in osebah, ki dobivajo socialno pomoč.

Letošnja izvedba Festivala Grounded, ki ga pripravljate, se osredotoča na militarizacijo. Pod sedanjo vlado bo ta proces spet bolj prisoten tudi v Sloveniji, več javnih sredstev bo šlo za orožje, kar pomeni posebej veliko tveganje za korupcijo. Premieru Janezu Janši se ta očita vsaj iz dveh orožarskih poslov v preteklosti. Da nova zakonodaja ne bo prispevala k uspešnejšemu boju s korupcijo, se strinjajo vsi, ki o tem kaj vedo.

O korupciji težko in nerada govorim. V zvezi z njo imamo veliko občutkov in malo dejstev, tako kot za stanje v pravosodju nasploh, tudi v zvezi s korupcijo nimamo raziskav, ampak o njej govorimo na pamet, kadar in kakor se nam zdi. Tudi na globalni ravni je temeljni kazalnik korupcije indeks zaznave korupcije (CPI) in ne indeks dejanske korupcije. Tako da lahko samo še enkrat ponovim: potrebujemo raziskave. Velika težava, ki jo potrjujejo tudi analize, pa je zagotovo dostop do prava in pravice, z dolgotrajnostjo postopkov vred. Tu organi morajo narediti več in hitreje, pogrešam zavezanost skupnemu dobremu, nekaj malega žrtvovanja za stvar, ne zgolj, kot mi je enkrat pred leti odgovoril kolega, zakaj študira pravo: »Da bo ob štirih glava frej.« Dolžni smo drug drugemu, da ne gremo v petek ob enih domov. Da resno jemljemo svoje delo, s katerim soustvarjamo to državo, v kateri bodo živeli naši otroci.

Želite reči, da bi pravosodni in drugi državni organi morali več, bolje in pogumneje delati?

Nobena obtožnica ali sodba se ne napiše sama, napiše jo lahko le tožilec ali sodnik. In to ni enostavno delo, vsako jutro greš v rudnik, v katerem so gore dokumentov, tekstov, problemov in odgovornosti. Zato je zelo pomembno, kakšna je kadrovska zasedba, delovno okolje, medosebni odnosi. Opažam, da ti v številnih organizacijah niso najboljši, recimo vedno znova me preseneti, kako zelo so med sabo sprti vrhovni sodniki. Upam, da se zavedajo, da to ne vpliva zgolj nanje, ampak tudi na kakovost njihovega dela in njihove zamisli in rešitve, ki jih ponujajo slovenski javnosti. Potem so tu še različni uradniki, ki zelo veliko energije potrošijo za samozaščitne ukrepe, in če spremljamo stanje na ministrstvu za kulturo, je popolnoma razumljivo, zakaj. Ker je strah, da bo nova oblast iskala in tudi našla grešne kozle, upravičen, sledile pa bodo delovnopravne, lahko pa tudi kazenske sankcije.

Ker govoriva o zlorabah demokratičnih pravil igre, ne moreva mimo predsednika državnega sveta. Čeprav je navzkrižje interesov očitno in gre za nezdružljivost funkcij, Marko Lotrič še naprej hkrati predseduje državnemu svetu in v vladi soustvarja zakonodajo, katere korektiv naj bi državni svet bil.

Tudi to je posmeh ljudem, le da na nekoliko milejši način. Vsaka zakonodaja je napisana za dostojne ljudi in se sproti prilagaja za manj dostojne. Težava pa je, kadar so ravno ti, manj dostojni, v poziciji moči, da sprejemajo zakonodajo. V tem smislu bi civilna družba morala imeti pripravljene mehanizme, ukrepe in tudi zakonodajne predloge za trenutke, ko se ponudi priložnost, da svoje predloge za odpravo takšnih anomalij vloži v zakonodajni postopek. Takšne priložnosti se žal ne pojavijo pogosto. Po nastopu Golobove vlade je bilo okno priložnosti precej odprto, a ga po mojem mnenju nismo dovolj izkoristili. Pri tem mislim tudi na sistemske spremembe, recimo večjo dostopnost ustavnega sodišča.

Govorite o pobudi, da bi kvalificirana skupina ljudi lahko zbrala zahtevano število podpisov in vložila zahtevo za ustavno presojo posameznega zakona, o kateri bi ustavno sodišče moralo vsebinsko odločiti?

Da. Da bi tudi ljudje imeli možnost, da zberejo pet ali deset tisoč podpisov za zahtevo za presojo ustavnosti, ki bi jo potem ustavno sodišče moralo obravnavati. Da bi kaj takega sprejela in uzakonila sedanja koalicija, ni nobenih možnosti. A morda bo to storila katera v prihodnosti. Čas se še ni iztekel.