Desničarji po vsem svetu hvalijo gospodarsko politiko argentinskega predsednika Javierja Mileija. A koristi občutijo le redki, poleg tega mu nekateri očitajo korupcijo. / Kruh ali zdravila

Javier Milei po mnenju marsikoga velja za izjemo med latinskoameriškimi predsedniki in je tako rekoč veliki up. Svetovna desnica se mu klanja, izraelski premier Benjamin Netanjahu ga poveličuje kot superzvezdnika, Donald Trump ga šteje za prijatelja. Mednarodni finančni strokovnjaki hvalijo njegovo gospodarsko politiko. Na začetku leta so na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu libertarnega anarhokapitalista slavili kot vizionarja.

A vendarle se o tem, ali mu bo Argentino dejansko uspelo izvleči iz težav, odloča v zadnji sobi pekarne Martina Pinta v Merlu, predmestju Buenos Airesa.

V hali, polni strojev in pečic, pripravljajo testo, zraven pa je majhna prodajalna, kjer je mogoče kupiti sveže rogljičke in dišeč beli kruh. Ob devetih zjutraj je prodajalna samevala, le starejša ženska je pomolila glavo skozi vrata in vljudno vprašala, ali je ostalo kaj starega kruha. Pinto je prikimal in ji poleg tega podaril še sveže pečeni hlebec.

Nekoč je v pekarni vsak dan kupovala kruh, zdaj si ga ne more več privoščiti, ker ima prenizko pokojnino, je pojasnila. Odločiti se mora, ali bo kupila zdravila ali kruh. V pekarni se je oglasila na poti do lekarne.

Upokojenci in otroci so vedno veljali za najzvestejše kupce, je začel pripovedovati Pinto. »Danes pa samo še prosjačijo.« Cen v pekarni ni zvišal že deset mesecev, čeprav se je plin v zadnjih dveh letih podražil za skoraj 700 odstotkov. Elektrika je dražja za do 230 odstotkov. Milei je odpravil subvencije za te stroške, zato se številnim pekom sploh ne splača več delati, je poudaril Pinto, ki je tudi predsednik lokalne zveze pekov.

Poraba kruha v Argentini se je v preteklih dveh letih zmanjšala za približno 55 odstotkov in skoraj tri tisoč pekarn je moralo zapreti vrata, s tem je izginilo tudi 17 tisoč delovnih mest. Pinto je moral odpustiti sedem zaposlenih: »Nekaj jih zdaj vozi za Uber.«

Argentina je kmetijska država, pa je ravno hrana za marsikoga postala nedosegljiva. Predsednik Milei se ob vsaki priložnosti hvali, da je letno inflacijo spravil z več kot 200 odstotkov na približno 30 in odpravil proračunski primanjkljaj. Gospodarska rast naj bi letos dosegla 2,8 odstotka, napoveduje Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Levji delež rasti naj bi prispevali kmetijstvo, rudarstvo in energetska panoga – Milei upe stavi na veliko črpališče plina Vaca Muerta v Patagoniji na severu države. Vlada predvideva, da bodo prihodki od izvoza energentov iz Vaca Muerte prihodnje leto presegli 18 milijard dolarjev. V Andih bodo kopali litij in baker.

Težava je zgolj, da je razcvet omejen na panoge, v katerih je le malo novih zaposlitev. »Glavna težava ostaja izrazito neenakomerna sestava gospodarstva,« je na ekonomskem portalu Bloomberg Economics zapisala argentinska ekonomistka Jimena Zuniga. »Vse je osredotočeno na peščico konkurenčnih panog brez znamenj okrevanja v gospodarstvu nasploh.«

Od Mileijevega prevzema oblasti decembra 2023 je po podatkih državnega pokojninskega zavoda delo izgubilo približno 330 tisoč redno zaposlenih. Gospodarsko okrevanje se v vsakdanjem življenju večine prebivalcev ne pozna. Argentina trpi zaradi dvotirnega gospodarstva, je v reviji Americas Quarterly zapisal strokovnjak Martín Kanenguiser.

Milei se je predstavljal kot poštena alternativa »kasti«, kakor je zmerjal uveljavljene politike. Zdaj se razgalja, da korupcija cveti tudi pod njegovo taktirko.

Milei je argentinsko gospodarstvo, ki so ga pred tujo konkurenco varovale carine, odprl za uvoz. S tem želi povečati konkurenčnost podjetij. Hkrati je odpravil subvencije za energijo in promet, s čimer je na tisoče malih in srednje velikih podjetij spravil v stečaj. Po uradnih podatkih je od začetka njegovega mandata vrata zaprlo več kot 27 tisoč podjetij.

Argentinsko gospodarstvo je bilo desetletja zavarovano pred tujo konkurenco, zdaj pa doživlja drugo skrajnost. »Argentinska industrija potrebuje malo protekcionizma, če hočemo, da bo preživela,« je prepričan ekonomist in nekdanji namestnik ministra za gospodarstvo Fernando Morra.

Predsednik je rojakom večkrat obljubil, da se bo država po terapiji s šokom, ki ji jo je predpisal ob nastopu mandata, uvrstila med vodilne svetovne gospodarske sile. Libertarci po vsem svetu mu pritrjujejo, tudi nemški svobodni demokrati vzhičeno govorijo o domnevnem gospodarskem čudežu ob Riu de la Plata. Ekonomist Morra pa domovini napoveduje »latinskoamerikanizacijo«: »Vedno bolj postajamo podobni državam, kot je Peru, katerega gospodarstvo temelji na izkoriščanju in izvozu surovin.« To so države, za katere sta značilna izrazita neenakost in obsežno neformalno gospodarstvo.

V nasprotju z večino latinskoameriških držav ima Argentina močan srednji sloj – ki pa mu zdaj grozi, da se bo sesul. Zasebna poraba se je v prvi polovici leta zmanjšala za 1,7 odstotka, naložbe za 11,6 odstotka. Nazadovanje ne prizanaša niti Buenos Airesu: na ulici Florida, nakupovalni ulici s trgovinami z najdražjim blagom v prestolnici, so številne trgovine prazne. Na cestah zevajo udarne jame, pločniki so polni nevarnih ovir za pešce.

Zelo politizirana argentinska družba takšnega dogajanja skoraj zagotovo ne bo mirno prenašala. V zadnjih mesecih se je podpora Mileiju zmanjšala na približno 30 odstotkov. Na protestnem shodu proti krčenju proračunskih sredstev za državne univerze se je pred predsedniško palačo na trgu Plaza de Mayo zbralo več kot 200 tisoč protestnikov.

Alejandro Cacace je državni sekretar na ministrstvu za deregulacijo in Mileijeve zamisli o krčenju vloge države spreminja v odloke in uredbe. Na začetku leta je na srečanju ob prazniku svetih treh kraljev, ki so ga v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg pripravili nemški svobodni demokrati, zagovarjal predsednikovo »politiko motorne žage«. Vlada je odpustila 60 tisoč javnih uslužbencev, kar pomeni petino državnih uradnikov, se je v pogovoru za Spiegel pohvalil Cacace. »Imeli smo razbohoteno državo, ki se je vmešavala v vse. Danes imamo državo, ki spodbuja blaginjo in gospodarsko rast.«

Ni pa na primer povedal, da argentinska infrastruktura kliče po obnovi, država pa vanjo skoraj ne vlaga več. Magistralna cesta številka 3, ki povezuje Buenos Aires z Ognjeno zemljo in poteka skozi žitnico države, je po besedah ekonomista Morre razdejana. »Žito komaj še pride do pristanišč.« Najpomembnejša gospodarska združenja opozarjajo, da Argentina v infrastrukturo vlaga le dva odstotka bruto domačega proizvoda. Samo za obnovo vzpostavljenega cestnega omrežja bi bile potrebne naložbe v vrednosti poldrugega bilijona dolarjev. Milei je obljubil, da bo osvobodil ljudi, tako da bo razgradil državo. Morra pa opozarja: »Težava je, da s tem izginja tudi infrastruktura.«

Med volilno kampanjo se je Milei predstavljal kot poštena alternativa »kasti«, kakor je zmerjal uveljavljene politike. Zdaj se razgalja, da korupcija cveti tudi pod njegovo taktirko. Pred kratkim je odstopil vodja kabineta in vladni tiskovni predstavnik Manuel Adorni, ker med drugim davčnim organom ni prijavil dela svojega premoženja. Milei je kljub razkritjem več mesecev zagovarjal svojega zaupnika.

Številne očitke o korupciji izreka Marcela Pagano, nekdanja novinarka in nekdanja poslanka Mileijeve stranke La Libertad Avanza (Svoboda napreduje). Nanjo se obračajo razočarani Mileijevi privrženci, ki razpolagajo s podatki o njegovih najtesnejših sodelavcih. »Med predvolilno kampanjo smo ljudem obljubljali, da bomo ravnali drugače,« je pojasnila. »Poskušam se boriti za iste ideale kot takrat, zato sem postala najpomembnejša žvižgačka te vlade.«

V odziv na očitke je Milei še zaostril napade na novinarje. Posamezne predstavnike medijev je označil za lažnivo smetje, zločince in plačane morilce z mikrofonom. Začasno je novinarjem celo prepovedal vstop v predsedniško palačo. »Vlada, ki se razglaša za liberalno in trdi, da brani svobodo, napada svobodo medijev,« je opozorila Paganova. V tem vidi nevarno napoved vse večje avtoritarnosti.

Morda se Milei tako občutljivo odziva tudi zato, ker očitki postajajo vse bolj osebni. Nedavno je ponovno dvignil prah škandal z začetka njegovega mandata: na predsedniškem položaju je javno promoviral kriptovaluto, to pa je na tisoče špekulantov spodbudilo k vlaganju. Kmalu zatem se je tečaj sesul in vlagatelji so izgubili več sto milijonov dolarjev. Marca je državno tožilstvo na telefonu nekega podjetnika odkrilo sporočila, ki kažejo, da je vlada morda prejela pet milijonov dolarjev za promocijo te kriptovalute. Milei očitke zavrača, vendar se zaupanje vanj vse bolj krha.

Najpozneje pred predsedniškimi volitvami leta 2027 bi izguba zaupanja utegnila vplivati tudi na finančni položaj države. Argentina je zadolžena za rekordnih približno 320 milijard dolarjev, država pa je odvisna od pomoči Mednarodnega denarnega sklada in Združenih držav Amerike. Milei se za to, da se argentinske javne finance niso potopile že pred lanskimi kongresnimi volitvami, lahko zahvali izključno ameriškemu predsedniku Trumpu, ki je zavezniku priskočil na pomoč z napovedjo o 20 milijard dolarjev vrednem finančnem svežnju. »Uspelo nam je stabilizirati makroekonomske razmere,« je zagotovil državni sekretar Cacace. »Toda vzpostavljanje zaupanja je dolgotrajno, skrha pa se lahko v enem samem dnevu.«

Milei mora makroekonomske uspehe do volitev prevesti v splošno gospodarsko okrevanje – potem bi, kot piše ekonomist Kanenguiser, pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto lahko še pravočasno vnovič povečal svoj politični kapital.

Pek Martin Pinto nima veliko upanja na spremembo smeri in se pripravlja na še hujše čase. Da bi omilil posledice visokih cen energije, je odpuščene delavce nadomestil z družinskimi člani in znova usposobil 105 let staro krušno peč, družinsko dediščino. »Drva so cenejša od elektrike in plina,« je pojasnil.

2026 (Der Spiegel)