Portret / Tijana Todorović

Tijana Todorović (1984) je vsestranska ustvarjalka in neutrudna raziskovalka, za katero sta telo in podoba vselej politična. Iz rodne Podgorice jo je pot pripeljala v Ljubljano, kjer je sprva delovala v svetu mode, nato pa svoje zanimanje za oblačila in telo prenesla na gledališki oder. Danes deluje predvsem kot kostumografinja in scenografinja, ki v uprizoritvenih procesih raziskuje teme, povezane s spolom, spolnostjo, identiteto in družbenimi normami.

Podoba jo je fascinirala že od nekdaj. Zanimalo jo je, kako jo kot žensko vidi družba in kako lahko s svojo podobo to predstavo potrdi ali pa ji nasprotuje; kaj s tem, ko smo videti tako ali drugače, pravzaprav sporočamo in sprožamo v okolici. Zato se je pri osemnajstih preselila v Ljubljano in vpisala študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF), kjer je nazadnje tudi doktorirala. Svoje kolekcije je med drugim predstavljala na londonskem in beograjskem tednu mode ter v Črni gori nekaj časa predavala na Fakulteti za oblikovanje oblačil, sčasoma pa je spoznala, da je modni svet – in s tem izkoriščanje delovne sile in okolja, hitra moda in prekomerna potrošnja – dolgoročno ne izpolnjuje.

Že med študijem pa je začela sodelovati pri zaključnih gledaliških produkcijah Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in počasi odkrivati kostumografijo. Potem pa se je zgodilo eno tistih usodnih srečanj. Na nekem dogodku sta se seznanili s prodorno gledališko režiserko Tjašo Črnigoj in ugotovili, da o marsičem podobno razmišljata. Reži-

serka jo je povabila, da bi ustvarila kostumografijo za uprizoritev Gilgalovanje po motivih Epa o Gilgamešu v Gledališču Glej, nato še za otroško predstavo Smrčuljčica v SNG Nova Gorica – in prva sodelovanja so se spontano razvila v plodovito partnerstvo, ki pogosto skupaj raziskuje in snuje koncepte uprizoritev, v zadnjih nekaj letih pa nam je dalo še številne aktualne, relevantne, pomembne uprizoritve.

Denimo Spolno vzgojo II, večkrat nagrajeno serijo petih predavanj-performansov o seksualnem užitku žensk v koprodukciji Zavoda Maska, Slovenskega mladinskega gledališča in Mesta žensk. To so bili Diagnoza, Consetire, Zmožnost, Igre in Borba, ki so obravnavali vaginizem in boleče spolne odnose, soglasen seks, spolnost žensk s hendikepom, nekonvencionalne spolne prakse ter prizadevanja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji. Prav v procesu Borbe se ji je izkristaliziralo, kako zelo je žensko telo politično vprašanje. »Ženska ne more biti zares obravnavana kot človek, če nima pravice odločati o lastnem telesu,« pravi. Ob tem se zaveda, da se v času političnih sprememb in nevarnih družbenih premikov pravice najprej začnejo krčiti na področjih, ki zadevajo ženske, LGBTQ+ skupnost in druge marginalizirane skupine. Te na videz samoumevne pravice so tako ves čas ogrožene, zato se ji zdi pomembno, da se zanje zavzemamo znova in znova.

Potem so tu še druge nagrajene uprizoritve, predstavljene na številnih domačih in mednarodnih festivalih, kot so Punce – v sodelovanju z reškim kolektivom Igralke –, ki temeljijo na zgodbah žensk treh različnih generacij, njihovega odraščanja in prvih spolnih izkušenj. Pa 55. člen, poklon akterkam boja za 55. člen slovenske ustave, zapovedi o svobodnem odločanju o rojstvu otrok (Slovensko mladinsko gledališče), in Tekst telesa, z Grumovo nagrado nagrajeno besedilo Anje Novak - Anjute, ki je zaživelo na odru Prešernovega gledališča Kranj.

Snovalno in dokumentarno gledališče sta ji blizu, saj ji ponujata neskončno igranje z vizualnimi znaki, simboli in branjem podob, kar pa se ji v gledališču in performativni umetnosti pogosto zdi premalo izkoriščeno. »Vizualni jezik je velikokrat podrejen zgolj estetskemu učinku. Sama pa sem prepričana, da scenografija, kostumografija in drugi elementi nosijo pomene in odpirajo vprašanja, pri čemer je pomembno, da z zgodbo ne tekmujejo, pač pa se vanjo brezšivno zlijejo in jo podprejo ter izrazijo tisto, česar z besedami ni mogoče povedati.« Četudi se sama izraža predvsem z vizualnim jezikom, občasno svoje misli pretaka tudi na papir. Za črnogorski Objektiv, prilogo časopisa Pobjeda, redno piše uvodno kolumno. »Ne glede na vse ljudje še vedno berejo, zato se mi vedno zdi pomembno zavzeti neko stališče. Mislim, da apolitične teme ne obstajajo.«

* Za pomoč pri nastajanju fotografije se zahvaljujemo ekipi Anselme v Ljubljani