Fenomen / Tiha voda bregove dere

Predlani je švedski časnik Dagens Nyheter razkril nenavadno zgodbo Johana Röhra, glasbenika, za katerega švedska javnost do tedaj ni niti slišala, a ima na vodilni pretočni platformi Spotify več poslušalstva kot Abba, Michael Jackson ali Elton John. Röhr je hiperproduktivna tovarna glasbe na dveh nogah, ki tako imenovano funkcionalno glasbo – torej glasbo, namenjeno točno določenim funkcijam, predvsem sproščanju – pod več kot 650 psevdonimi kleplje kot po tekočem traku, z dobrimi 2700 skladbami pa je na platformi Spotify do leta 2024 naštel več kot 15 milijard pretokov. Zelo podoben fenomen je potihoma vzniknil tudi pri nas.

Nevidni velikan

Mladi ljubljanski glasbenik, ki želi ostati neimenovan, pod različnimi umetniškimi imeni (med njimi so denimo Calmly, Brainy, Feed Your Soul, Little Teddy, Barky, Raspo, Mindly in Purry) ustvarja ambientalno glasbo, namenjeno boljšemu spancu, produktivnejšemu učenju, meditaciji in podobno. Ustvarja celo glasbo, namenjeno pomirjanju otrok, psov in mačk. Zunaj dosega oči javnosti in brez zbujanja medijske pozornosti je ustvaril pravi ambientalni imperij: zgolj v zadnjih 12 mesecih je z osmimi omenjenimi projekti (po podatkih analitičnega orodja Viberate) zbral več kot pet milijard pretokov avtorskih skladb, kar je znatno več kot vsa slovenska glasbena industrija skupaj. To so podatki, ki jim tisti o pretokih celo najpopularnejših slovenskih izvajalcev, na primer Senidah, Laibacha in skupine Joker Out, ne sežejo niti do gležnjev.

Njegov najuspešnejši projekt Calmly, pri katerem avtor, kot pravi opis projekta, v ustvarjanje glasbe »integrira znanstvena spoznanja o spanju, naravnem ritmu spanja in psihoakustiki, s čimer nastajajo pomirjujoče zvočne krajine za spanje,« ima zgolj na platformi Spotify, kjer si je pridobil naziv najbolj priljubljenega ustvarjalca glasbe za spanje, skoraj 1,2 milijona mesečnih poslušalcev. Calmlyjeva najbolj poslušana skladba na platformi, dvominutna minimalistična skladba Floating In Space, v kateri se nekaj preprostih molovskih akordov počasi prepleta z mehkim synthovskim zvokom, je zbrala že več kot sto milijonov predvajanj.

Poleg funkcionalne glasbe, namenjene točno določeni rabi, ustvarja tudi pakete semplov za glasbene producente in z imenom Raspo podpisuje otožne trap beate – »žalostne beate za žalostne ljudi« –, ki jih lahko raperji za plačilo uporabljajo kot instrumentalno podlago za svoje skladbe, Raspo pa pri končnem izdelku obdrži del avtorskih pravic. Na njegove beate so med drugim skočili raperji, kot so Powfu, Dax, Sik World, Ali Gatie, Ollie, Ivan B, Jony in Babi, nekatera od teh sodelovanj pa so se znašla tudi na Billboardovi lestvici.

Mladi ljubljanski glasbenik je v zadnjih 12 mesecih zbral več kot pet milijard pretokov avtorskih skladb, kar je znatno več kot celotna slovenska glasbena industrija skupaj.

Časnik Finance ga je nedavno okronal za »Luko Dončića slovenske glasbene industrije« in poudaril, da je glasbenik v zadnjem letu na Spotifyu zbral le štirikrat manj pretokov kot aktualna kraljica popa Taylor Swift. Razkril je tudi izjemne finančne uspehe njegovih podjetij, o katerih na željo glasbenika ne bomo pisali, prav tako ga ne bomo imenovali z osebnim imenom, temveč s psevdonimom Raspo, saj ceni zasebnost in se ne želi medijsko izpostavljati. To je bil tudi pogoj, da je privolil v ekskluzivni intervju za Mladino, v katerem je razpravljal predvsem o radikalnih premikih v glasbeni industriji, na temelju katerih je diskretno zacvetela njegova skrivnostna, a vesoljno uspešna kariera.

Umetnost ali storitev?

Z dobo spletnega pretakanja vsebin se je pojavilo popolnoma novo, skoraj nevidno polje glasbene industrije, na katerem lahko anonimni glasbeniki z ustvarjanjem preproste ambientalne glasbe dosežejo vrtoglavo število poslušalcev in si račune napolnijo s pravim bogastvom, ne da bi jih ošvrknili žarometi. To se je zgodilo tudi zato, ker ogromno ljudi glasbe ne dojema več izrecno kot umetnost, temveč zlasti kot storitev: kot nemotečo zvočno kuliso, s katero predvsem zapolnijo tišino in se z njo pomirijo.

To seveda ne pomeni, da je funkcionalna glasba a priori zgolj utilitarni proizvod brez umetniških ambicij. Raspo se pri ustvarjanju funkcionalnih skladb že v zasnovi zaveda njihovega posebnega namena. »To je lahko spanje, koncentracija, meditacija, sproščanje ali pomirjanje otroka oziroma domače živali. V tem smislu je glasba tudi storitev, vendar to ne pomeni, da je brez umetniške vrednosti,« pravi. »Tudi znotraj določenega namena je veliko prostora za občutek, harmonijo in ustvarjalnost.« Po avtorjevem mnenju se torej funkcija in umetniška vrednost ne izključujeta. »Filmska glasba ima prav tako jasno funkcijo, saj podpira zgodbo in čustva v filmu, pa jo še vedno dojemamo kot umetnost. Podobno je pri ambientalni glasbi. Lahko je ustvarjena z nekim namenom, hkrati pa je še vedno plod ustvarjalnih odločitev, glasbenega znanja in osebnega občutka producenta,« trdi. »Razlika je predvsem v tem, da pri funkcionalni glasbi ustvarjalec ni vedno v ospredju. Pomembnejše je poslušalčevo doživljanje.«

Način, na katerega se produkcijsko loti ustvarjanja funkcionalne glasbe, naj bi usmerjala tudi znanstvena dognanja. »Pomembni so namen poslušanja, dolžina skladbe, dinamika, frekvenčno ravnovesje in to, ali glasba poslušalca moti ali mu pomaga,« pravi Raspo. »Glasbo ustvarjam na podlagi raziskav o binavralnih ritmih [tudi stereofonskih ritmih, op. p.] in njihovem mogočem vplivu na zbranost, sproščanje in spanje.« To pomeni, da se pri ustvarjanju ne opira zgolj na intuicijo, glasbeno teorijo ali estetske preference, temveč tudi na spoznanja s področij, kot so psihoakustika, nevroznanost in somnologija (veda o spanju).

Onkraj zvezdništva

Poslušalcem funkcionalne glasbe načeloma ni mar za izvajalčev obraz, blagovno znamko ali identiteto. Kot opaža Raspo, »v popularni glasbi poslušalec pogosto spremlja tudi izvajalčevo osebnost, njegovo zgodbo, vizualno podobo in način življenja. Pri funkcionalni glasbi pa uporabnik najpogosteje želi rezultat. Želi glasbo za spanje, učenje, delo, meditacijo ali sproščanje. Pogosto zanj niti ni pomembno, kdo jo je ustvaril.« Po njegovem »takšen način dela glasbeniku omogoča, da več časa nameni ustvarjanju in razvoju glasbe, namesto da bi moral neprestano ustvarjati tudi javno podobo.« To se po svoje zdi osvobajajoče, saj lahko glasbeniki, kakršen je Raspo, s poslovnim modelom, ki ga omogočajo pretočne platforme in množično zanimanje za funkcionalno glasbo, kruh služijo, ne da bi bili izpostavljeni bremenom slave, denimo teženju paparacev, nenehnemu objavljanju selfijev, napornim turnejam, sklepanju zavezujočih kupčij z založbami velikankami ali snemanju videospotov in promocijskih fotografij.

To je popolnoma drugače kot pri anonimnih ustvarjalcih, kakršna sta denimo glasbeni producent Burial in ulični umetnik Banksy, ki sta ravno okoli svoje skrivnostnosti in brezimnosti zgradila pravi kult osebnosti. Vprašanje, kdo sta v resnici, spodbuja nenehna ugibanja, teorije (zarote) in senzacionalistične razprave. Njuna anonimnost ni umik iz javnosti, temveč drugačna oblika prisotnosti v njej – postala je ključen del njune blagovne znamke. Pri ustvarjalcih funkcionalne glasbe pa je logika skoraj nasprotna: njihova anonimnost ni strategija, s katero bi zbujali pozornost, temveč način, kako se ji izognejo. Če bi bilo po njihovo, bi svoje nevidne imperije gradili v miru, zunaj dosega medijskih radarjev, a radovednost novinarjev, pa naj gre za Finance, švedski časopis Dagens Nyheter ali Mladino, je pri tako osupljivih zgodbah preprosto neizogibna. Morda je največji paradoks fenomena funkcionalne glasbe prav v tem, da je postala ena najbolj poslušanih oblik glasbe, sočasno pa ena najmanj opaženih. Njeni ustvarjalci ne tekmujejo za prostor na naslovnicah revij ali za množice oboževalcev, ki bi na stenah svojih sob obešali posterje z njihovo podobo, temveč za nekaj veliko bolj neoprijemljivega: za prostor pri vsakdanjih opravilih milijonov ljudi.

Nova pravila

Ustvarjalci funkcionalne glasbe so zavzeli nevidni segment glasbene industrije, ki cveti onkraj lestvic, medijskega pompa, kritiške obravnave in zvezdniškega blišča. »Še vedno gre za del glasbene industrije, saj uporabljamo iste distribucijske kanale, pretočne platforme in podobne produkcijske procese,« opaža Raspo. »Gre za poseben segment glasbene industrije, ne za popolnoma ločen trg.« Sam je ta neopaženi, a izjemno rodovitni teren začel odkrivati s premišljeno analizo podatkov o poslušanju in odzivih poslušalcev. »Opazil sem, da ljudje glasbe ne uporabljajo samo za aktivno poslušanje, temveč kot del vsakodnevne rutine,« pravi. »Nekoč je poslušalec glasbo večinoma izbiral glede na izvajalca, album ali žanr. Danes jo pogosto išče glede na trenutno aktivnost ali počutje. V iskalnik vpiše glasbo za spanje, glasbo za koncentracijo ali glasbo za zmanjševanje stresa.«

To je ključno: funkcionalna ambientalna glasba se je razbohotila predvsem na tako imenovanih mood playlistah, torej v kompilacijskih zbirkah skladb, ki lovijo neko razpoloženje. V dobi pretakanja nasploh radi prisluhnemo algoritemsko kuriranim predvajalnim seznamom, pa naj gre za pop, underground ali ambientalne zvočne kulise. Namesto da bi si od začetka do konca vrteli plošče, čedalje pogosteje poslušamo neskončne tokove skladb, ki jih algoritmi povezujejo glede na razpoloženje ali žanr, pri funkcionalni glasbi pa glede na točno določen namen ali dejavnost. Za uspeh ustvarjalcev funkcionalne glasbe je zato poznavanje (in prebrisano izkoriščanje) zakonitosti predvajalnih seznamov in algoritmov pretočnih platform morda še bolj ključno kot sama produkcija glasbe.

Burial in Banksy sta okoli brezimnosti zgradila kult osebnosti. Pri Raspu je logika nasprotna: njegova anonimnost ni strategija, s katero bi zbujal pozornost, temveč način, kako se ji izogne.

Tudi Raspo je prepričan, da mora »sodobni ustvarjalec poleg produkcije razumeti še distribucijo, metapodatke, vedenje poslušalcev in načine, kako ljudje glasbo odkrivajo«. Poudarja, da je bilo »včasih pomembno predvsem, da si prišel do založbe ali radijske postaje, danes pa moraš razumeti digitalne platforme«. Nevidni velikan glasbene industrije se sočasno dobro zaveda, da se »algoritmi odzivajo predvsem na vedenje uporabnikov. Če poslušalci glasbo pogosto preskočijo ali se k njej ne vračajo, dolgoročno ne bo uspešna ne glede na optimizacijo,« zato je njegovo »osnovno pravilo, da najprej ustvariš nekaj, kar ljudje dejansko želijo poslušati. Šele nato pridejo na vrsto naslov, vizualna podoba, pozicioniranje na playlistah in distribucija.«

Komodifikacija avantgarde

Ambientalna glasba za sproščanje seveda ni vzniknila šele ob vzponu pretočnih platform, daleč od tega, a ko govorimo o največ pozornosti deležnih, kritiško čislanih presežkih tega žanra, pa naj bodo to denimo dela Briana Ena, Williama Basinskega ali Aphex Twina, nikakor ne gre za funkcionalno storitev, namenjeno brezglavemu sproščanju, temveč za kompleksno, zahtevno, zvočno bogato in eksperimentalno glasbo, ki nas lahko spravi v stanje blaženosti, pahne v globoko melanholijo ali celo v mini eksistencialno krizo. To je pogosto dokaj avantgardna glasba, ob kateri si intelektualci gladijo brado na napol praznem festivalu Sonica, ne pa glasba za množice, ki nabira več pretokov kot Abba. Takšna glasba je tudi nepredvidljiva, njen večplastni zvočni dizajn lahko z vsakim poslušanjem odpira nove razsežnosti, to pa ni najboljši recept za meditativno zvočno kuliso, ob kateri nas bo nežno posrkalo v globok spanec.

Funkcionalna glasba je po drugi strani namerno ustvarjena, da se uporabi za neki namen, navadno za sproščanje, zato v njej ni presenečenj, izrazitih dinamičnih preobratov ali kompozicijskih zasukov, ki bi želeli pritegniti poslušalčevo pozornost. Njena naloga ni, da bi zahtevala dejavno poslušanje, temveč da se skoraj neopazno zlije z okoljem in podpre neko dejavnost. Ne tekmuje za našo pozornost, temveč se ji načrtno umika. Kot pravi Raspo, »namen zelo vpliva na produkcijo. Pri glasbi za spanje se navadno izogibamo nenadnim spremembam, ostrim zvokom, preveliki dinamiki in elementom, ki bi pritegnili preveč pozornosti. Pri glasbi za koncentracijo pa mora biti dovolj stimulacije, da poslušalec ostane zbran, vendar ne toliko, da bi glasba postala moteča.« Pojasni, da »neki vzorci torej obstajajo, vendar jih ne dojemam kot stroge formule. Bolj gre za okvir, znotraj katerega še vedno ostane veliko prostora za ustvarjalnost.«

Glasbeni sladokusci bodo morda ob tem cinično vihali nos, češ da se žanr resne ambientalne glasbe tako skrči na najmanjši skupni imenovalec in se – oprostite marksističnoteoretskemu izrazu – komodificira ter s tem tudi razvrednoti. Podobno so pred leti vihali nos ob vzponu spletnih »beats to relax/study to« kompilacij lo-fi beatov, torej ob vzponu instrumentalnega hiphopa, namenjenega sproščanju in produktivnejšemu učenju. Toda ne glede na to, ali funkcionalno glasbo razumemo kot novo umetniško obliko ali kot simptom komodifikacije podzemnih žanrov elektronske glasbe, je jasno nekaj: gre za neškodljiv pojav, ki milijonom ljudi pomaga zaspati, se sprostiti, zbrati ali si vsaj za trenutek izboriti nekaj miru v vse bolj hrupnem svetu.