Nedotakljivi svet

Spoštovani Grega Repovž.

Redno in z veseljem prebiram vaše kolumne. V njih je na pronicljiv način predstavljeno tekoče stanje in zastavljen kritičen pogled na dogajanje.

Današnja, Nedotakljivi svet, pa po mojem prepričanju problema ne naslavlja na pravem »naslovu«.

Trditev, da bi reguliranje računovodskega poklica odpravila probleme opeharjenih delavcev in podizvajalcev in povišala davčno kulturo, po moji presoji enostavno ne zdrži, pa tudi ni izvedljivo. Da ne bi bil narobe razumljen, absolutno podpiram to, da bi računovodske in davčno-svetovalne storitve opravljali kvalificirani posamezniki, pravzaprav tudi sam precej pomagam pri tem v okviru izobraževanj, ki jih izvaja Slovenski inštitut za revizijo pa tudi druge organizacije (na primer Zbornica računovodskih servisov, Center za izobraževanje v pravosodju …) Vendar pa je treba upoštevati naslednje; zaradi skupnega evropskega trga in prostega pretoka med drugim tudi storitev, je problematično oziroma nemogoče vzpostavljati administrativne ovire v smislu izdajanja licenc za neregulirane poklice, kakršen je poklic računovodje. In nenazadnje, če je lahko direktor in družbenik družbe kdorkoli, za kar ne potrebuje nobene posebne izobrazbe in nobenega posebnega dovoljenja; za poslovanje družbe pa je odgovorno poslovodstvo, je potem nemogoče zahtevati, da bo omejitev postavljena na tem, kdo je lahko računovodja.

Drganc tudi nekoliko »počez« opleta, da je poklic reguliran v Avstriji in Nemčiji. Gre le za to, da je tam do neke mere reguliran poklic davčnega svetovalca (Steuerberater) ali pa revizorja (Wirtschaftsprüfer). Pri čemer je poklic revizorja seveda urejen tudi pri nas skladno z Zakonom o revidiranju, davčno svetovanje pa ni regulirano. V Avstriji in Nemčiji ima poklic davčnega svetovalca daljšo tradicijo in združenja in omejitve (oziroma regulativa) je bila uvedena pred nastankom oz. vstopom teh dveh držav v EU in so posledično tudi še lahko zadržali zatečeno stanje. Drganc sicer ne pove, in vprašanje, če se tudi zaveda, da regulacija zahtev pomeni tudi državni nadzor. Pri tem pa je vprašanje, kdo naj ta nadzor izvaja, saj je v javni upravi (zlasti MF) in na FURS kadra, ki bi res dobro in v podrobnosti poznal računovodsko problematiko, razmeroma malo in čedalje manj.

Ne nazadnje pa tudi ne pomeni avtomatično, da je računovodja kar odgovoren za vse. Če je vse normalno, celo ni priporočljivo, oziroma je prva temeljna kontrola, da so funkcije izvrševanja in evidentiranja med seboj ločene; torej računovodja, ki evidentira poslovanje, naj nima opravka s plačilnim prometom. V primerih, ko temu ni tako, lahko hitro pride tudi do kakšnih zlorab s strani oseb, ki jim je oboje poverjeno. Vendar je v tem primeru krivdo treba pripisati tistemu, ki je odločil, da bo ista oseba knjižila in plačevala (kjer je en od bolj eklatantnih primerov to, da so knjiženje in plačevanje poverili računovodkinji Fakultete za varnostne vede nekaj let nazaj). Prav tako to ne pomeni, da če se lastnik in/ali direktor družbe odloči, da delavcev ne bo plačeval, da ima računovodja na to kakšen bistven vpliv, ne glede na to kako je izobražen in ali ima kakšno »licenco« ali ne. Tudi ni noben pogoj, da bi bil računovodja, da bi izvajal prijave in odjave delavcev. V prispevku tudi ni izpostavljeno, da so mnogi računovodje izpostavljeni strahovitim pritiskom s strani lastnikov, kaj vse naj naredijo. Tisti, ki imajo srečo, da niso življenjsko odvisni od posameznega naročnika, vsaj lahko rečejo, da ne bodo; kako pa naj se obnaša na primer mamica samohranilka, ki je kot računovodja zaposlena v podjetju, kjer ima direktor »čudne ideje« … In pa tudi nobenega zagotovila ni, da bolj izobražena oseba ne bo izvajala problematičnih dejanj (o čemer nas na primer poučita primera dr. Šuštarja in mag. Bineta Kordeža; sicer noben od njiju ni računovodja, sta pa oba dobro podkovana v ekonomiji).

Tako da je žal ta kolumna po nepotrebnem zlila gnojnico na poklic, ki je v resnici izjemno zahteven in kjer verjamem da velika večina dela dobro in pošteno; za tiste, ki ne, pa ni razlog v tem, da opravljajo ta poklic, ampak osebnostne lastnosti. O tem bi se dalo kar precej razpravljati, dobro pa zadeve pojasni »diamant prevar«, ki sta ga kot dopolnitev »trikotnika prevar«, ki ga je razvid Donald R. Cressey razvila Wolfe in Hermanson (http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/kranjc1019-B.pdf).

Davčna in sicer poslovna kultura in »normalno« poslovno obnašanje, spoštovanje pravil in podobno so odvisne od splošne klime, splošne kulture, ne nazadnje pa tudi od višine davčne obremenitve, o čemer je večkrat pisal dr. Stanko Čokelc, priznani revizor in davčni svetovalec, ki se je s tem področjem precej intenzivno ukvarjal in ga raziskoval. Po drugi strani pa tudi velja, da smo v času Jugoslavije v okviru SDK imeli vzpostavljen sistem, ki je bistveno onemogočal opeharjenje delavcev, saj naslednja plača ni mogla biti izplačana, dokler niso bili plačani prispevki za prejšnjo, plačilne naloge in kontrolo pa je vršila prav SDK. A smo na neki točki ugotovili, da je to nazadnjaško in SDK razformirali. Del, ki se nanaša na poročanje, je spremenjen v AJPES.

Lep pozdrav.