Mar še ni povedal dovolj?

Spoštovano uredništvo tednika Mladina.

Dovolite mi, da odgovorim na nekatere očitke, ki jih je novinarka Monika Weiss zapisala v članku z naslovom »Mar še ni povedal dovolj?« v številki 30 (31.07.2026). Dolžan sem odgovoriti na očitke, ki se nanašajo na konferenco »Miti in resnice o varovanju okolja«, pri kateri tudi sam sodelujem kot član organizacijskega odbora.

Novinarka ga. Weiss nam očita, da smo na konferenco povabili nekatere predavatelje, ki so kritični do problema podnebnih sprememb. Izraža pa tudi začudenje, kako je mogoče, da so povabljeni predavatelji povezani z desno politično opcijo, na kar jo je opozoril nek »šokirani okoljski znanstvenik«, ki je po vsej verjetnosti bolj nagnjen k levi politični opciji.

Res je, da smo tudi člani organizacijskega odbora vsak po svoje precej kritični do vprašanja podnebnih sprememb, vendar se močno trudimo, da bi bila konferenca odprta za sodelovanje vseh, ki jim ni vseeno za probleme okolja in ki bi želeli pri konferenci sodelovati. Že samo dejstvo, da je novinarko na našo konferenco opozoril nekdo z leve politične opcije, bi ji moralo dati misliti, da vabila na konferenco nismo poslali samo »desničarjem«. Če bi le pokukala v zbornike prejšnjih konferenc v arhivih na spletni strani konference, bi lahko videla, da so na dosedanjih konferencah sodelovali predavatelji različnih mnenj in različnih političnih prepričanj, največ pa je bilo strokovnjakov, ki se niso opredeljevali do politike in so svoje kritike podali izključno v okvirih svoje stroke. Tudi letos smo poleg javnega vabila vsem poslali še nekaj manj kot 300 vabil na osebne naslove in naslove različnih institucij. Zato tega plitvega očitka o politični motiviranosti ali obarvanosti ne morem sprejeti.

Kritičnost do vprašanja podnebnih sprememb (pravzaprav kritičnosti do katerega koli strokovnega vprašanja) je po našem mnenju samo dobrodošla. Verjetno se vsi strinjamo, da stanje našega okolja ni ravno idealno in ostaja mnogo nerešenih problemov. Pri reševanju tako zapletenih problemov pa je nujna široka znanstvena in strokovna razprava. Politika je v zadnjih desetletjih ta vprašanja reševala pretežno pod pritiskom raznih aktivističnih skupin, redkeje pa

na podlagi temeljite in široke strokovne presoje. Rezultati niso ravno spodbudni. Trgovanje s kuponi za izpuste toplogrednih plinov v ozračje se je izkazalo koristno samo za trgovce na borzi, vsi ostali smo bili zaradi tega oškodovani z višjimi cenami energentov in posledično višjimi cenami vseh izdelkov in storitev. Podobno se je zgodilo tudi s sistemom subvencij za nakupe električnih vozil in postavitvijo solarnih panelov, s tem so se okoristili le bogatejši, vsi ostali pa smo zaradi tega imeli večje stroške in višje davke. A tudi to bi morda vzeli v zakup, če bi šlo za spodbujanje razvoja domače industrije, pa temu žal ni tako, saj večina podjetij, ki se s tem ukvarjajo, kupujejo solarne panele na Kitajskem, torej gre večina denarja njim. In to so samo nekateri najbolj očitni primeri slabo domišljenih ukrepov. Upam, da je vsakomur, tudi tistim z leve politične opcije, jasno, da ti ukrepi ne predstavljajo ravno zgled družbene pravičnosti.

Maja letos pa smo – na presenečenje vseh, ki se s to problematiko podrobneje ukvarjamo – lahko prebrali novico, da Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) v svojem prihodnjem poročilu ne bo več obravnaval razvpitega scenarija RCP-8.5, oziroma po novi nomenklaturi iz zadnjega poročila AR6 SSP5-8.5, kot najbolj verjetnega scenarija prihodnjega razvoja (BAU, business as usual). Ta scenarij po novem predstavlja zgolj malo verjetni mejni scenarij. Namreč, po tem scenariju je bilo predvideno, da se bodo do leta 2100 letni izpusti toplogrednih plinov potrojili in bi posledično globalna povprečna temperatura zrasla za 4 do 6 (v povprečju 5) stopinj Celzija nad temperaturo iz predindustrijske dobe.

Čeprav so vsi ti pred kakšnimi 20 leti objavljeni scenariji takoj doživeli ostre kritike strokovne javnosti, so vse do sedaj veljali kot osnova za politično načrtovanje prihodnjega razvoja. Zlasti omenjeni RCP-8.5 je bil ves čas temelj za vse nadaljnje strokovne projekcije, podlaga za medijsko vzbujanje strahu in aktivistične pritiske na politiko, naj vendarle ostro ukrepa, ter tudi upravičilo za dejansko uveljavljene ukrepe, ki naj bi vodili k omejevanju izpustov in prilagajanju na pričakovane velike podnebne spremembe.

Po novem naj bi vloga BAU scenarija pripadla milejšemu SSP3-7.0, po katerem naj bi se do leta 2100 izpusti le podvojili in bi po predvidevanjih temperatura zrasla za okoli 2,5-3 stopinje Celzija. A tudi to je sedaj že pod vprašanjem, saj sedanji izpusti ne dosegajo niti do spodnje meje območja nezanesljivosti tega scenarija. Vpričo dejstev, da celotna Evropska industrija doživlja težke čase, delno zaradi visokih davkov in stroškov dela, delno zaradi hude konkurence s strani Kitajske in nekaterih drugih daljnovzhodnih držav, delno pa zaradi vojn, ki dražijo energente na svetovnem trgu, nenazadnje tudi zaradi negativnih demografskih trendov v številnih državah sveta, bo po vsej verjetnosti nujno ponovno ovrednotiti nekatere razvojne načrte.

Ko je v 80tih letih prejšnjega stoletja Gro Harlem Brundtland, ki je vodila komisijo Združenih narodov, postregla s sintagmo »trajnostnega razvoja«, je bil poudarek na razvoju, zlasti manj razvitih držav, ki bi jih bilo nujno potegniti iz revščine. Danes je beseda »razvoj« bolj podobna psovki, kot trajnostni cilj pa se nam ponuja »odrast« (ang. Degrowth), torej ekonomsko nazadovanje. Prizadevanja razvitih držav pa gredo v smeri plačevanja manj razvitim na ime pomoči razvoju, vendar so ta plačila pogojena z nakupi zelenih tehnologij od razvitih, kar ima za posledico mnogo počasnejši razvoj manj razvitih in nadaljevanje njihove energetske in ekonomske revščine, ter posledično sili manj razvite države, da postanejo lahek plen razvitih, ki lahko za smešno nizke cene še naprej izkoriščajo njihova naravna bogastva.

Več kot očitno je, da je dosedanjo razvojno politiko potrebno postaviti na povsem drugačne temelje. Zato v organizacijskem odboru konference upamo, da bodo strokovne predstavitve in razprave postregle z nekaterimi novimi vidiki in novimi smernicami razvoja, ki bi jih naša vlada ter morda tudi Evropska komisija upoštevale in ponudile ustreznejše zakone na glasovanje v parlamentu.

Izkoriščam priložnost, da novinarko go. Weiss ter tudi vse zainteresirane povabim na našo konferenco, da lahko iz prve roke vidijo in slišijo naše strokovne kritike in predloge.

S spoštovanjem.