Dva leva / Vlado Miheljak: Lebensborn

Kot je povedal Janša, se jih je pred 31 leti na prvem strankinem taboru zbralo 12, naslednje leto nekaj čez 60, nato nekaj čez 200. Številka je s skromnih začetkov danes narasla na več kot 10.000, je povedal Janša in požel živahen aplavz.

»Peščica ljudi je to začela. ... Peščica ljudi se je spremenila v 100, nato v 1000, nato v 10.000 in 100.000, končno pa je bil dosežen prvi milijon. In potem se je to razvilo v dva milijona, nato v tri in štiri.«

Nekateri radi govorijo v številkah, ki niso namenjene argumentaciji in analizi, ampak ovinku okoli njiju. Denimo, Hitler je bil s številkami obseden. V svojem retoričnem arzenalu se je, kot izpostavlja Adorno, vedno samopredstavljal kot osamljeni volk, ki da je s pogumno peščico (enkrat sedem, drugič spet ducat) najzvestejših tovarišev, brez pomoči tiska, radia in »stricev iz ozadja«, naredil množično ljudsko gibanje.

Janšo, ki je, kot rad poudarja, prav tako začel iz nič, ta čas skrbi nataliteta, saj je demografska politika v središču programa vlade. A hkrati vidi v prišlekih, ne le beguncih, ampak celo priseljencih z urejenim stalnim bivališčem, ki pa niso (ali še niso) državljani, breme. Na že omenjenem zletu v Lepeni se je skliceval na uradne statistične podatke RS in navedel, da se na povprečni dan v Sloveniji rodi 46 otrok, umre 58 prebivalcev, iz tujine se jih priseli 85, iz Slovenije pa se jih izseli 61. In potem je patetično in dramatično zaključil: »To so številke, ki govorijo o trendih, o tem, kam gremo in kaj je lahko naša domovina v prihodnosti. ... Domovina smo ljudje. Če ni ljudi in če ni naroda, ki čuti svojo identiteto, tudi domovine dolgoročno ni.« Hja, ne vem. Zgodovina pozna poskuse reševanja demografskih primanjkljajev z vzrejo zadostnega, a pasemsko čistega populacijskega prirastka; denimo nacističnega z zloglasnim programom Lebensborn, ki pa se ni obnesel. No, lahko pa Slovenija v migracijski realnosti Evrope kot novega Babilona snuje nacijo onkraj rasnih, etničnih in religioznih določil. Karkoli si že mislimo o Francozih, Nemcih, Britancih, pa še zlasti Američanih, so oni to dejstvo že zdavnaj absolvirali. Kdor je gledal zadnje svetovno prvenstvo v nogometu, se je sam prepričal. Slovenija, ki je sicer zavezana podeljevanju aktivne volilne pravice

na lokalnih volitvah stalnim prebivalcem, ki so priseljeni iz dežel EU (ter Švice, Norveške, Islandije in Liechtensteina), pa odvzema dosedanjo pravico tistim, za katere bi morala biti najbolj zainteresirana. Ni problem, da so do nedavna imeli stalni prebivalci iz tretjih dežel (pretežno z območja bivše Jugoslavije) aktivno volilno pravico na lokalnih volitvah. Problem je (bil), da so jo slabo izkoriščali. Od ok. 100.000 jih je volilo neznatnih 7500. Argument, da tujcem s stalnim prebivališčem po spremembi zakona ostanejo nedotaknjene vse »ekonomske, socialne in osebnostne pravice«, odvzeta pa jim je zgolj politična pravica soodločanja na lokalni ravni, morda formalnopravno vzdrži, a je z vidika družbene integracije popolnoma zgrešen. In prav demografski podatki izkazujejo v presežnem številu novopriseljenih, kar se Janši zdi skrb zbujajoče, največjo priložnost. V Sloveniji ne bomo natalitete dvigovali dedki, babice, pa tudi Janša in nadškof ne, ampak mladi fertilni prebivalci. Sicer pa je bila etnična pregnetenost desetletja slovenska prednost, ne hiba. Podeljevanje volilne pravice in s tem odgovornosti za življenje v lokalnem okolju stalnim prebivalcem brez državljanstva, je najboljša naložba v družbeno integracijo in potencialno bodoče državljanstvo. Ker v Janševem moštvu bolj razumejo nogomet kot družbeno analizo, naj pogledajo, kdo so bili Katančevi junaki slovenske uvrstitve na SP v Južni Koreji leta 2002 in Kekovi v Južni Afriki 2010. Vsi ti zahovići, ačimovići, handanovići, novakovići in kar je še bilo junakov s pol strešice, ali »nečistega izvora«, so takrat Slovenijo spravili v evforično skandiranje »Kdor ne skače, ni Slovenc!«. In ko je Slovenija dosegla največji uspeh v ekipnih športih, zmago na evropskem prvenstvu v košarki leta 2017 v Istanbulu, sta bila »mešanca« Dragić in Dončić motor in duša ekipe. Ko pa so, samo štirinajst dni po veliki evropski zmagi mladih košarkarjev U20, prejšnjo nedeljo dodali zmago še mladci iz U18 in so pokal družno dvignili Stefan Joksimović (MVP prvenstva!), Lukas Bojović, Igor Stjepanović, Jusuf Karišik in Maks Ciperle, kot najbolj vroči igralci finala, nato pa so kot novi evropski prvaki zanosno zapeli še himno, so vstavili nov kamenček v mozaik slovenske nacije.

Ne, ob zadostni kulturni, religijski in etnični odprtosti družbe in države Slovenija ne bo izumrla, kot se boji Janša. Res pa ne bodo vsi videti, kot njegova – Pesnica bi cinično rekla – »tolstolična poslanca«. Tudi Kylian Mbappé, čigar oče Wilfrid je priseljen iz Kameruna, mama Fayza pa je alžirskega rodu, je drugačnega videza, kot je bil pokojni ultranacionalist Jean-Marie Le Pen. Pa sta oba Francoza.