Kolumna / Janko Lorenci: Otrplost

Ne živimo več čisto normalno – ali pa smo že v novi normalnosti. Letos tičimo že v tretjem vročinskem valu, se zapiramo v hiše, se bojimo, da bodo klime ugasnile, ker so reke tako nizke, da zmanjkuje vode za hidroelektrarne in da bo morda treba ustaviti nuklearko. Povsod divjajo požari.

Na svetu jih je ta čas nekaj deset tisoč. Gorita tudi oba najbolj razvita dela sveta, Amerika in Evropa. Najbolj v ognju je Sredozemlje, kjer živimo tudi mi. Vročinskih valov je čedalje več, daljši so in vedno bolj vroči. Suše se spreminjajo: tudi če je pozimi in spomladi dovolj padavin, ekstremna vročina poleti izsuši reke, jezera, tla, rastlinje. Tudi Slovenija ni tako bogato vodnata, kot se je verjelo včasih.

Škoda zaradi planetarnega segrevanja je velikanska in vsestranska. Vročinski valovi povzročijo več smrti kot poplave, potresi in viharji skupaj. Suše uničujejo kmetijstvo, kuhajo prehransko krizo in mučijo energetiko. Obsežni deli sveta postajajo neprimerni za življenje in ustvarjajo vedno nove migrante. Podnebna kriza pritiska na gospodarstvo; z vročino se znižuje storilnost, povečuje število delovnih nesreč, zavarovalne premije pa marsikje postajajo previsoke za posameznike in podjetja; to bo sčasoma zamajalo finančni sektor, vso ekonomijo in celo kapitalizem.

Vse to se dogaja pri za 1,4 stopinje Celzija zvišani povprečni temperaturi. Ob sedanjih trendih se bo planet segrel za tri ali še več stopinj. To bo šele gorelo. Nacionalne ekološke katastrofe bodo postale pravilo, izognila se jim ne bo nobena država in noben, niti najbogatejši sloj.

Postopoma zapuščamo eno ekološko in življenjsko normalnost in vstopamo v novo, deloma neznano, a gotovo nevarno. To tvegano tranzicijo spremlja prav neverjetna negibnost, otrplost elit in ljudstva. Svet dobesedno počne prav nasprotno od tistega, kar bi moral: namesto miru se vojskujemo, namesto sodelovanja se množično oborožujemo in rušimo geopolitični red; zeleni prehod opuščamo, namesto da bi ga pospešili, družbe so bolj neenake kot v fevdalizmu.

Od kod ta osupljiva otrplost, ta fatalizem?

Podnebne spremembe so za zdaj še postopne in nanje se navajamo kot tista znamenita žaba, ki ne skoči iz počasi segrevane vode. Po poletju prideta jesen in zima, vse hudo se pozabi. Veliko je tudi iluzij, da bomo nekako že zvozili. In večina za zdaj še živi bolje in dlje kot generacije pred njo in se ne meni ali se noče meniti za to, da ta »napredek« zažira prihodnost.

Skratka, na množični ravni ni zavesti, strahu in stiske, ki bi eliti, ki določata utrip sveta – politiko in gospodarstvo – prisilili, da se lotita prilagajanja novemu stanju okolja, hkrati pa odpravljanja vzrokov podnebne (okoljske) krize. Ta vzrok je v osnovi surov neoliberalni kapitalizem, ureditev, ki muči družbe in uničuje okolje. Obe eliti, scela izrazito statusquojevski, sta daleč najbolj odgovorni za pogrezanje v ekocid. Če vemo, kam vodita svet, sta ledeno cinični in strahovito neodgovorni. Pa tudi neumni, ko mislita, da sta zaradi svoje moči varni; ko bo res hudo, bodo politike streljali in obešali, muski, brodnjaki in podobni globalni in lokalni mogotci pa bodo ostali brez dobičkov, in če jim bo sreča mila, zgolj nacionalizirani.

Otrplosti, vtikanja glave v pesek in ujetosti v mehke in trde prisile sistema bo konec, ko bodo ekološko pogojene stiske postale neznosne za večino. Če bo vse ostalo, kot je sedaj, je to neizogibno. Kdaj bo dosežena kritična točka in kakšen bo takrat razplet, pa ni jasno. Se bo človeštvo na lokalni in globalni ravni v skrajni sili naposled streznilo, zamenjalo nevzdržni sistem, sodelovalo, si pomagalo? Ali pa se bo sprožil neusmiljen boj za preživetje vseh proti vsem? Sedanje stanje duha vliva pesimizem.

Smo torej, kot menda vse velike, kompleksne civilizacije, obsojeni na postopno agonijo in propad? Nujno to ni, saj je še čas za zasilno zaviranje – za prilagajanje novemu stanju nature, predvsem pa za prenovo sistema, ki nas vleče v prepad. Pa se bo svet – torej tudi mi v Sloveniji – res zganil kolikor toliko pravočasno?

Normalno bi bilo, da bi se, saj zdaj res vidimo in na lastni koži čutimo te nore vročine, suše, poplave, požare. In vemo ali slutimo, da bo v prihodnje še bistveno bolj brutalno. To je stanje, v katerem bi se morala vsa anonimna in ogrožena večina, leva, desna in vmesna, zgroziti in razjeziti. Stanje okolja je eksistenčno vprašanje, vprašanje biti ali ne biti, nekaj, kar presega ideološko-politične delitve. Jezni bi morali biti nase, ki smo bolj ali manj voljni konzumenti in vzdrževalci sistema; zalivamo vrt kljub prepovedi, se preveč vozimo z letali, kupujemo zaradi kupovanja, volimo stranke, ki zagovarjajo nizke davke in trdijo, da za segrevanje planeta ni kriv človek. Kaj vse se bo moralo še zgoditi, da se bomo zgrozili, razjezili in kaj spremenili?

Še veliko bolj pa bi morali biti jezni na vse te voljene in nevoljene politike in velike lastnike, ki uničujejo zdravje in lepoto planeta, nam krajšajo življenje, našim in svojim potomcem pa kradejo prihodnost. To ni vodenje, to je zločin proti človeštvu.