V središču / Neznosna lahkost vladanja

Referendumi so eden izmed temeljev demokracije, teoretično je njihov namen neposreden vpliv volivcev na oblast in zakonodajo, praktično pa jih za dosego ciljev izkoriščajo politične stranke. V dolgi zgodovini slovenskega parlamentarizma je le peščica referendumov izvirala iz državljanskih pobud. Eden izmed takšnih je bil referendum o zakonu o vodah.

Podobno kot v Sloveniji je tudi drugod. Ustavni mehanizem moči ljudstva je še najočitneje zlorabljal prejšnji predsednik madžarske vlade Viktor Orbán. Volivce je nagovarjal na dva načina. Prvi je bil »mehkejši« – po pošti jim je pošiljal različne ankete in na podlagi prirejene metodologije utemeljeval svoje politike. Enako metodo je Janez Janša uporabil leta 2020, ko je stranka SDS gospodinjstvom poslala anketo s sugestivnimi vprašanji, anketirancem pa obljubila nagrade. Druga, »trša«, institucionalna rešitev so pravi referendumi. Orbán je sredi begunske krize leta 2016 razpisal referendum o evropskih migrantskih kvotah. Referendumskega odločanja se ni udeležilo dovolj ljudi, da bi dosegli zahtevani kvorum, a ker je velika večina udeležencev kvote zavrnila, je Orbán izid referenduma uporabil za politični napad na Bruselj. Podobno je bilo leta 2022, ko je v času parlamentarnih volitev izpeljal referendum o »varnosti madžarskih otrok«, ki naj bi jih ogrožala skupnost LGBTQ+. Zahtevani kvorum znova ni bil dosežen, a politično je referendum dosegel namen – z izmišljeno grožnjo in zlorabo je Orbán mobiliziral svoje volivce in zmagal na parlamentarnih volitvah.

Kaj pa njegov prijatelj Janez Janša? Tik pred parlamentarnimi počitnicami so poslanci vladne koalicije in stranke Resnica vložili predlog razpisa treh posvetovalnih referendumov. Volivce bi povprašali o obveznem plačevanju RTV-prispevka, o volilni pravici tujih državljanov, o upravičenosti socialnih pomoči. »Vlada igra kar precej umazano igro,« je v intervjuju za Mladino o predlaganih referendumih dejala pravnica Barbara Rajgelj. »Nikoli doslej se tudi še ni zgodilo, da bi se glede istega vprašanja sočasno zbiralo 40 tisoč podpisov za zakonodajni referendum in izvajala kampanja za posvetovalnega. Pri čemer ljudje za zakonodajnega na stojnicah v soncu, dežju in vetru dneve in dneve zbirajo podpise, posvetovalnega pa oblast vsili s pritiskom na glasovalni stroj. Tudi to je svojevrstno norčevanje iz ljudi.« Popolnoma jasno je, da gre za politično taktiko. Omenjeni trije posvetovalni referendumi naj bi bili, takšen je načrt vladne strani, 11. oktobra, natančno na tisti dan torej, ko bo na vrsti že poprej razpisani zakonodajni referendum o zakonu o parlamentarnih preiskavah.

Namen manevra je jasen – vladna stran želi na volišče privabiti svoje volivce, tiste, ki jim gre v nos javna televizija, tiste, ki ne marajo tujcev, in tiste, ki mislijo, da so prejemniki socialne pomoči zajedavci in lenuhi.

Socialna pomoč Živimo v državi, kjer zmagujejo politične parole, kakršna je »Moč ljudem«. Z vidika pomena demokracije velja, da so referendumi dragocen politični proces. V izhodišču z njimi ni nič narobe, niti to ne, da bodo na isti dan. A kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. Predlagana posvetovalna referendumska vprašanja so, prosto po Orbánovem zgledu, manipulativna, hujskaška, večinoma pa so zamisli, ki stojijo za njimi, s stališča ustavne zakonitosti težko izvedljive. Pretiravamo? Je politika res le še igra pretvarjanja in prevar, ne pa delo v skupno dobro?

Pri nas zmagujejo nesmiselne politične floskule, češ da revni izkoriščajo socialno pomoč, pri čemer le redkokdo pomisli, da država hkrati znižuje davke bogatim, kaznovati pa želi revne.

Na začetku se pomudimo pri vprašanju socialne pomoči. Vladajoča koalicija kani volivce povprašati, ali se strinjajo »s pogojevanjem pravice do denarne socialne pomoči z aktivnim vključevanjem delovno sposobnih upravičencev v družbeno koristna dela«. Zamisel je preprosta, če bi bil referendum uspešen, naj bi država pripravila zakonodajo, ki bi prejemnike socialne pomoči, predvsem tiste brez zdravstvenih ali kakršnihkoli drugih zadržkov, s kaznimi prisilila, da se vključijo v različna javna dela v korist skupnosti, sicer pa bi zaostrila pogoje za dostop do socialne pomoči. Ponudila naj bi jim dela pri urejanju javnih površin, pomoči pri organizaciji humanitarnih, kulturnih in drugih prireditev, pomoči organizacijam, ki delujejo v javnem interesu, pomoči ranljivim in podobno. Vladna stran je torej prepričana, da »socialni transferji ustvarjajo past dolgotrajne pasivnosti« in da je opravljanje »družbenokoristnega dela« pravilna pot do »socialne in delovne aktivacije«. Zapišimo preprosteje, prepričana je, da je med dolgotrajnimi prejemniki socialne pomoči množica takšnih, ki so se odločili za zlorabe in goljufije, to pa vpliva na občutek pravičnosti celotnega sistema. Ali kot je minuli teden na tiskovni konferenci dejala ministrica Mateja Ribič: »Trdno zagovarjam to, da zdrav in za delo sposoben človek potrebuje delo in ne socialne pomoči in da je socialna pomoč za tiste, ki ne zmorejo delati, in ne za tiste, ki nočejo delati.« Zgolj medklic – podoben sistem pogojevanja socialne pomoči z opravljanjem javnega dela so na Madžarskem uvedli leta 2010 in ga nato postopoma zaostrovali. Leta 2012 je tako začelo veljati pravilo, da mora brezposelni sprejeti vsako ponujeno delo, sicer izgubi nadomestilo. Sistem se je izkazal za neučinkovitega – tudi po mnenju evropske komisije – nekateri raziskovalci pa opozarjajo, da ustvarja sloj revnih zaposlenih, ujetih na delovnih mestih z nizko plačo.

Predlagana posvetovalna referendumska vprašanja so, prosto po Orbánovem zgledu, manipulativna, hujskaška, večinoma pa so zamisli, ki stojijo za njimi, s stališča ustavne zakonitosti težko izvedljive.

Stroka je do teh zamisli kritična. Anja Tekavčič, predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije, poudarja, da »Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije ter stroka socialnega dela z zaskrbljenostjo spremljata napovedane posege v sistem socialnih transferjev, saj razprava o denarni socialni pomoči vse bolj poteka skozi prizmo domnevnih zlorab, premalo pa skozi prizmo razumevanja kompleksnosti socialne izključenosti.« Večkratna socialna izključenost ni posledica le ene posameznikove napačne odločitve ali pomanjkanja volje do dela, gre za dolgotrajen proces, »v katerem se prepletajo revščina, nizka izobrazba, dolgotrajna brezposelnost, zdravstvene težave, duševne stiske, odvisnosti, izkušnje nasilja, neurejene stanovanjske razmere in pogosto medgeneracijski prenos prikrajšanosti«.

Povsem narobe je torej vse prejemnike denarne socialne pomoči obravnavati kot enotno skupino in izhajati iz predpostavke, da socialno pomoč prejemajo zgolj zato, ker se izogibajo delu in izkoriščajo socialno državo. »Posebej sporne so napovedi o pogojevanju denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom oziroma javnimi deli, formulacija tu ni jasna. Za zdaj tudi še ni jasno, na koga naj bi se ukrep nanašal, kakšna bodo merila, kakšna dela naj bi upravičenci opravljali in kako se bodo upoštevale njihove zdravstvene, socialne in zaposlitvene okoliščine. Ob takšnih spremembah se zato postavljajo resna strokovna in pravna vprašanja – ali bi ob uveljavitvi te ureditve lahko govorili tudi o prisilnem delu, ki je po ustavi izrecno prepovedano.« Javna dela so bila doslej namenjena socialnemu vključevanju in izboljšanju zaposlitvenih možnosti, »če pa bodo postala predvsem pogoj za ohranitev socialnega transferja, bodo izgubila vključujoči namen in lahko postanejo kaznovalni ukrep. Socialna pomoč ni nagrada za neaktivnost, ampak varovalka pred popolno socialno izključenostjo.«

Bodimo konkretni. Kot kaže zadnje izmed mesečnih poročil o socialnih transferjih, ki jih redno objavlja resorno ministrstvo, je bilo pri nas do denarne socialne pomoči upravičenih 69.259 oseb, kar je najmanj v zadnjih osmih letih. Lani je bilo zanje skupno namenjenih 240 milijonov evrov, velik delež teh pa je dolgotrajno brezposelnih, med upravičenci so tudi otroci, invalidi in zaposlene osebe z nizkimi dohodki. Denarno socialno pomoč sicer dobijo posamezniki, »ki zase in za svoje družinske člane iz upravičenih razlogov ne morejo zagotoviti minimalnega dohodka za preživetje«. Tega transferja ne gre mešati z nadomestilom za brezposelnost, trenutno ga prejema okoli 14 tisoč ljudi, saj to ni denarna pomoč, pač pa pravica, ki izhaja iz zaposlitvenega statusa. »O kom torej govorijo, ko pozivajo k še večjemu zmanjševanju in pogojevanju socialnih pomoči?« se sprašuje profesor Srečo Dragoš, eden izmed največjih poznavalcev socialne politike pri nas. »To so štiri kategorije: ljudje, ki zaradi fizičnih ali duševnih ovir niso zmožni za delo, starejši iskalci zaposlitve tik pred upokojitvijo, ki na trgu dela niso več konkurenčni, osebe, ki jih ni mogoče uspešno prekvalificirati bodisi zaradi njihovih omejitev bodisi zaradi neobstoja ustreznih programov, ter ljudje, ujeti v dolgotrajno medgeneracijsko revščino, ki so delovno zmožnost izgubili ali pa je zaradi odraščanja v takšnih razmerah sploh niso mogli razviti. Vsem tem ne moreš preprosto ukazati, naj delajo.« Takšna zamisel torej ne bi prinesla ničesar dobrega za proračun, nasprotno, marsikoga bi lahko potisnila na skrajni rob družbe. »Še večji politični škandal pa je, da je ta ukrep zapisan v koalicijski pogodbi v okviru obljube, da bo oblast gradila takšno sproščeno Slovenijo, ki ne bo temeljila na predpisih, ampak na zdravem razumu. Prav to je kontekst, kjer ista pogodba napoveduje še večje pogojevanje socialnih transferjev z delom in uvedbo znižanja pomoči za 50 odstotkov. Nikoli doslej se ’zdrav razum’ neoliberalizma ni tako spravil na socialno državo kot tokrat.« Dragoš hkrati priznava, »da je takšna ideja politično všečna.

Starozavezna gesla, kot je Kdor ne dela, naj ne je, so ljudem blizu. Slovenska javnost je žal večinoma – to potrjujejo raziskave vrednot – neoliberalna. Pri nas zmagujejo nesmiselne politične floskule, češ da revni izkoriščajo socialno pomoč, pri čemer le redkokdo pomisli, da država hkrati znižuje davke bogatim, kaznovati pa želi revne.«

Cilj upravičuje sredstva

Druga dva vladna referenduma imata podobne težave. Tisti o volilni pravici tujcev na lokalnih volitvah je usmerjen proti manjšini, pri čemer ni jasno, ali je sploh mogoč. Koalicija je poseben zakon o omejevanju volilne pravice že sprejela, referendumska zakonodaja pa jasno določa, da lahko »državni zbor razpiše posvetovalni referendum, preden končno odloči o posameznem vprašanju«. V tem primeru ta pogoj ni izpolnjen, saj je zakon že sprejet. Hkrati glede istega zakona potekajo postopki za zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma, pri čemer morajo volivci 40 tisoč podpisov zbrati najkasneje do 5. oktobra, kar je samo šest dni pred domnevnim posvetovalnim referendumom. Da bo zmeda večja, se pojavljajo napovedi, da bo opozicija na ustavno sodišče vložila zahtevo za ustavno presojo spornega zakona, o vsebini katerega naj bi – seveda posredno – oktobra odločali volivci. Trenutno ni jasno, o čem bi lahko volivci odločili na voliščih in ali bi sploh lahko odločali.

Pravno je najbolj čist tretji predlagani posvetovalni referendum, ki govori o obveznem prispevku za javno televizijo. Tega je mogoče izpeljati. A ponujeno referendumsko vprašanje ni popolno. Volivce naj bi vprašali, ali »naj se ukine obvezno plačevanje prispevka«. Težava je v tem, da zdaj veljavni zakon o RTV Slovenija določa, da mora ustanoviteljica javnega zavoda, torej država Slovenija, »zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe«. Referendumsko vprašanje pa ne ponuja druge možnosti, ne govori o tem, da bi se lahko delovanje programa RTV financiralo neposredno iz proračuna ali kako drugače. RTV-prispevek zagotavlja politično neodvisnost javne medijske hiše, delež finančnega priliva iz prispevka pa je okoli 67 odstotkov prihodkov javnega medija. V parlamentarnem postopku je že predlog zakona, napisali so ga pri Resnici, odpravlja pa obvezno plačevanje RTV-prispevka in financiranje prenaša neposredno na proračun. Če bo to uresničeno, večjih finančnih sprememb ne bo, le da delovanja javnega

medija ne bodo plačevala gospodinjstva, pač pa davkoplačevalci, o višini financiranja pa bo vsako leto odločala politika. Evropska radiodifuzna zveza je že nekajkrat opozorila, da financiranje iz proračuna brez resnih varovalk, denimo navezave višine na BDP ali dogovorov o večletni višini financiranja, pomeni veliko tveganje za uredniško neodvisnost javnih medijev.

Kakšen je torej smisel vseh teh posvetovalnih referendumov? Za njimi res stoji želja, da ljudstvo dobi moč? Ali pa je zadaj kaj drugega?

Če desnica prepriča delavce, da jih izkoriščajo prejemniki socialnih pomoči, tuji delavci, izobraženci in javni sektor, ne pa lastniki kapitala, je izpeljala ideološko operacijo preusmerjanja pozornosti in si trasirala pot za nove koncesije kapitalu.

Sociolog Gorazd Kovačič je glede tega zelo jasen. Za časopis Dnevnik je dejal takole: »Referendumom proti volilni pravici priseljencev, proti socialnim pomočem in proti neodvisnemu financiranju RTV Slovenija je skupno to, da so usmerjeni proti tarčam, ki jih delavci ne marajo in o katerih jih desnica že dolgo prepričuje, da živijo na njihov račun. Če desnica prepriča delavce, da jih izkoriščajo prejemniki socialnih pomoči, tuji delavci, izobraženci in javni sektor, ne pa lastniki kapitala, s katerimi se je v tem mandatu spajdašila kot še nikoli, je izpeljala ideološko operacijo preusmerjanja pozornosti in si trasirala pot za nove koncesije kapitalu in trajno preureditev razmerij moči v družbi.« Vrnimo se na začetek, k vprašanju, ali je demokracija pri nas res samo še igra pretvarjanja. Nekdanji politik in aktivist Dušan Keber je na družbenem omrežju Facebook zapisal, da nova Janševa vlada volitve razume kot dovoljenje, da si prisvoji državo. »Demokracija zanjo ni zaveza ljudem, ampak obred, po katerem lahko štiri leta počne, kar hoče. Državljane deli na naše in vaše, stroko na poslušno in sovražno, medije na koristne in moteče, javno premoženje pa na tisto, kar je že razdeljeno, in tisto, kar še čaka na zasebne plenilce.« To ni vlada, »to je plenilski stroj«.

Napoved jesenskih posvetovalnih referendumov bi morali razumeti natančno iz te perspektive.