V središču / Demoniziranje prejemnikov socialne pomoči 

Ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve Mateja Ribič iz kvote krščanskih demokratov je pred dnevi napovedala, da bo ministrstvo posebno pozornost posvetilo socialnim pomočem, saj si želi, »da bi te dosegle svoj namen«. S tem utrjuje razmišljanje o prejemnikih socialne pomoči kot o izkoriščevalcih. »Zdrav in za delo sposoben človek potrebuje delo in ne socialne pomoči.« 

Demoniziranje prejemnikov socialnih transferjev je pogosto in je, žal, sprejeto v precejšnjem delu javnosti. Marsikomu se zdi, da pozna koga – ali je slišal zanj – ki naj bi »zlorabljal socialo«. A za veliko večino prejemnikov socialne pomoči je značilna kombinacija okoliščin, zaradi katerih so težko zaposljivi oziroma si z delom težko zagotovijo gmotno blaginjo: zdravstveno stanje, starost in nizka izobrazba, invalidnost, socialna izključenost ipd. Na začetku mandata sedanje vlade je bilo dolgotrajno brezposelnih najmanj ljudi v zgodovini države, kar ni samo plod razmerja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, ampak predvsem plod dobrega strokovnega dela in sodelovanja centrov za socialno delo in zavoda za zaposlovanje, ki se skupaj trudijo za socialno in delovno aktivacijo. Prisilno delo najbrž ne sodi v nabor učinkovitih rešitev za delo s temi osebami in javne politike, ki velja za vso državo, ne smemo graditi na anekdotičnih primerih, temveč bi jo morali na zanesljivih podatkih in trdni analitiki, tudi če je ta manj privlačna za posamezne dele volilnega telesa, ne vzburja političnih čustev in ne aktivira gorečih sledilcev.

Omeniti velja, da ima Slovenija večino leta v starostni skupini od 25 do 55 let najvišjo stopnjo delovne aktivnosti v Evropi – okrog 90 odstotkov ali nekaj več.

Ministrica napoveduje tudi okrepitev nadzora na terenu, preverjanje evidenc brezposelnih. Po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je stopnja brezposelnosti pri nas ena najnižjih v EU, junija je bilo brezposelnih približno 39 tisoč oseb, starih od 15 do 74 let.

Ob nizkem številu brezposelnih so danes svetovalci Zavoda RS za zaposlovanje pogosto prisotni na razgovorih za delo in preverjajo, ali iskalec zaposlitve namenoma sabotira razgovor, da bi ostal brezposeln. Torej »nadzor na terenu« že obstaja.

Drugo vprašanje je, ali je to sploh še v pristojnosti ministrstva za demografijo. Za evidence brezposelnih je odgovoren Zavod RS za zaposlovanje, ta pa sodi pod direktorat za trg dela, ki je bil preseljen na ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, šport, turizem itd. Mimogrede, upam, da ta ločitev ne bo vplivala na omenjeno sodelovanje med centri za socialno delo in zavodom za zaposlovanje, ki je veliko več prispevalo k znižanju števila dolgotrajno brezposelnih od tega, da se demonizirajo in se jim grozi s prisilnim delom.

Če pa že govorimo o nadzoru nad zaposlovanjem oseb iz evidence iskalcev zaposlitve oziroma brezposelnih, je treba nadzor usmeriti tudi k delodajalcem, ki zaposlujejo tuje delavce. Pred zaposlitvijo tujega delavca namreč (po zakonu) Zavod RS za zaposlovanje preveri, ali je v evidenci brezposelnih primeren kandidat za delovno mesto, ki naj bi ga zasedel tujec, in če je, mora delodajalec z njim opraviti razgovor. A delodajalcu, ki je že plačal posredniku, da mu je pripeljal delavce iz Azije ali s Kosova in zanje uredil enotno dovoljenje za prebivanje in delo, seveda ni do tega, da bi zaposlil slovenskega delavca. V tem primeru razgovora za zaposlitev

ne sabotira brezposelni iskalec zaposlitve, temveč potencialni delodajalec, za katerega je delavec iz Indije, Nepala, Pakistana ali denimo Bangladeša ne glede na varovalke v zakonodaji cenejši.

Janševa vlada se seveda ne bo spustila v spor z lobističnimi delodajalskimi zbornicami, nasprotno, v skladu z njihovimi željami pri zaposlovanju tujcev že napoveduje vse mogoče sprostitve zaposlovanja. Hkrati resor notranjega ministra napoveduje, da tečaji učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe, namenjeni državljanom tretjih držav za hitrejše vključevanje v družbo, ne bodo več brezplačni.

Na tej točki se kaže dvoličnost strank sedanje koalicije. Udrihajo po tujcih in širijo sovražno retoriko proti njim, hkrati pa paktirajo s tistimi delodajalci, ki te tujce pripeljejo v Slovenijo kot ceneno delovno silo – ki je seveda večinoma nepogrešljiva, saj ti delavci gradijo naše ceste, delajo v tretji izmeni v tovarnah, pobirajo naše pridelke. Tako več kot 95 odstotkov »migrantov« v Slovenijo pripeljejo slovenski delodajalci, ki zanje vložijo vlogo za enotno dovoljenje za prebivanje in delo in tarnajo, da postopki za pridobivanje tega dovoljenja trajajo predolgo in da je priseljevanje treba sprostiti in poenostaviti – brez kakršnegakoli načrta za integracijo teh ljudi v slovensko družbo. V prejšnjem mandatu so prav člani sedanje koalicije nasprotovali našim predlogom določb o obveznosti integracije, zlasti učenja jezika, češ da bi bilo to preveliko breme za gospodarstvo.

Takšna dvoličnost pove precej več o domoljubju teh politikov kot vsi plakati, na katerih otrok (zlorabljen za politikantske namene) z gumbno diatonično harmoniko s helikonskimi basi v naročju prepeva domnevno slovenske pesmi.