V središču / Veliki jesenski spopad

Ko je ustavno sodišče v ponedeljek popoldne sporočilo, da je odločitev poslanske večine, ki je prepovedala začetek postopkov za zbiranje podpisov za sklic referenduma o zakonu o interventnih ukrepih, napačna, da je torej o tej temi mogoče izpeljati referendum, je v politiki završalo. Sindikati, ki so pobudniki referenduma, so bili zadovoljni, takisto so bile zadovoljne opozicijske stranke, na vladni strani pa so se začeli mrščiti. Po njihovem mnenju je omenjeni zakon pot do boljše, razvitejše, uspešnejše Slovenije. Zaradi odločitve ustavnega sodišča pa naj bi bila Slovenija ponovno »razvojno blokirana«. Še najbolj pomenljivo je bilo sporočilo predsednika vlade Janeza Janše. Zapisal je, da ustavni sodniki »branijo od levičarske politike povzročeno škodljivo stanje, zaradi katerega nas je Hrvaška prehitela po neto plačah. Kje je modrost ustavnega sodišča iz decembra 2012?« To, da je Hrvaška pri plačah prehitela Slovenijo, je neresnična politična puhlica, nevredna resnega komentarja. Zanimivejši je Janšev spomin na leto 2012. Ustavno sodišče je v tistem času prepovedalo referenduma o zakonu o Slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Bila naj bi protiustavna, saj naj bi bilo z odložitvijo uveljavitve obeh zakonov ogroženo »učinkovito delovanje pravne in socialne države«, »zdravstveno varstvo« in »pravice invalidov«. Tedanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič je dejal, da naj bi bilo na mizi vprašanje »zrušitve države«. Leta 2012 je v Sloveniji vladala histerija. Janez Janša, ki je takrat vodil svojo drugo vlado, je ponavljal, da bomo postali nelikvidni in da državi grozi finančni zlom.

Strašil je z »evropsko trojko«, grškim scenarijem, s tem, da bo Slovenija finančno pokleknila. Ena izmed čudežnih rešitev naj bi bila ustanovitev slabe banke. Kar je sledilo, je zgodovina. Slovenija je v reševanje bank za neposredno dokapitalizacijo vložila več kot tri milijarde evrov, vrednost celotnega ukrepa sanacije pa je bila približno štiri do pet milijard evrov. A poznejši izračuni so pokazali, da je bilo katastrofično napovedovanje zloma pretirano in da je temeljilo na napačnih predpostavkah. Ekonomisti, kot je Velimir Bole, so denimo izračunali, da so posredniki pri trgovanju s slabimi terjatvami in načrtno podcenjenimi naložbami zaslužili vsaj milijardo evrov. »Ustanovitev slabe banke je bila eden najbolj grobih primerov zatrtja demokracije po osamosvojitvi, odgovornost za to dejanje pa nosi ustavno sodišče, natančneje tedanja garnitura ustavnih sodnikov na čelu z Ernestom Petričem,« je o vsem tem pred leti zapisal novinar Mladine Borut Mekina.

Modrost ustavnih sodnikov, ki si jo je zdaj zaželel Janez Janša, ni modrost, pač pa politična poslušnost.

Ustavni sodniki so torej leta 2012 raje prisluhnili katastrofičnim napovedim Janševe vlade, kot da bi razmišljali samostojno. Isto ustavno sodišče je leto poprej, ko finančne razmere prav tako niso bile rožnate, dovolilo referendum o pokojninski zakonodaji. A to je bil čas odhajajoče vlade Boruta Pahorja.

Modrost ustavnih sodnikov, ki si jo je zdaj zaželel Janez Janša, torej ni modrost, pač pa politična poslušnost. Tudi tokrat je vladna stran – kot že zapisano, neuspešno – nedopustnost referenduma dokazovala s trditvami, da mora vlada »ob nevarnosti finančne ogroženosti države ukrepati preventivno, saj je njena ključna naloga zagotavljanje stabilnosti javnih financ in nemotenega delovanja države,« omenjeni zakon pa naj bi, ker izboljšuje razmere v gospodarstvu, »dolgoročno prispeval k višjim javnofinančnim prihodkom«.

Ustavni sodniki se tokrat, povsem drugače kot leta 2012, niso oprli na vladno argumentacijo o razvoju in gospodarskih ciljih, pač pa so se ukvarjali s pravnim vprašanjem, ali je referendum o omenjenem zakonu zaradi členov, ki vsebujejo ukrepe na davčnem področju, ustavno dopusten. Nazadnje so presodili, da je.

Ustava namreč prepoveduje, tako je v ločenem mnenju zapisala ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs, referendume o »zakonu o davkih«, ne pa referendume o zakonih, kjer so davki omenjeni postransko kot del širše zakonske materije. Omnibusni zakon o interventnih ukrepih nima nikakršne notranje koherentnosti, gre za zbirko želja, ukrepi so nametani drug za drugim – od davčne razbremenitve pri oddaji premoženja do ukrepov na zdravstvenem področju, od spremembe statusa upokojencev do davčnih olajšav za samostojne podjetnike in do razvojne kapice. Zakon torej »parcialno posega v številne druge zakone, nima jasnega zakonodajnega cilja in nikakršne homogene normativne identitete. Gotovo pa ga ne moremo opredeliti kot ’zakon o davkih’, ki bi z jasnim zakonodajnim ciljem sistematično, koherentno in celovito urejal področje davkov oziroma obveznih prispevkov,« je zapisala ustavna sodnica.

Kaj sledi? Sindikati bodo morali najprej zbrati 40 tisoč podpisov. Nato naj bi bil razpisan referendum, ki bi bil po nekaterih izračunih v času novembrskih lokalnih volitev. Na njem se bosta soočila dva

pogleda na razvoj Slovenije: eden poudarja podjetnost, drugi solidarnost; eden govori o vitki državi, drugi o državi kot skupnosti; eden zagovarja neoliberalni koncept, drugi svari pred njegovimi pastmi. Izid referenduma zato ne bo odločal le o usodi zakona, temveč bo bistveno vplival na delovanje četrte Janševe vlade.

Lahko pa se zgodi, da referenduma sploh ne bo. Poslanec SDS je – morda provokativno, morda pa resno – na omrežju X zapisal, da bo »potreben resen razmislek o tem, v kakšni meri, če sploh, odločitve Ustavnega sodišča sploh še upoštevati, ker ne opravlja več svoje ustavne funkcije, ampak je postalo politični podaljšek radikalne levice«. 

***

Višje cene, nižje plače

Kaj si o referendumu mislijo gospodarska združenja?

Gospodarska združenja so bila aprila med prvimi, ki so podprli zakon o interventnih ukrepih, saj naj bi po njihovem mnenju lajšal davčni primež in spodbujal razvoj. Po odločitvi ustavnega sodišča pa se jim zdaj zaradi prihajajočega referenduma zdi, da Slovenijo čaka konec sveta.

Tako so iz Združenja delodajalcev Slovenije sporočili, da obžalujejo, da se bo »uveljavitev zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije zavlekla, saj naj bi bil zakon prvi korak na poti do nekoliko bolj konkurenčnega gospodarstva, vitkejše države oziroma nižjega državnega proračuna in s tem tudi razbremenitve plač delavcev«. Leta stopnjevanja najrazličnejših državnih primežev naj bi naredila svoje in čas je, da se stvari v Sloveniji uredijo. Podobno trdijo v Gospodarskem krogu, kjer svarijo pred »obdobjem negotovosti«, ki lahko škodi Sloveniji, saj predvsem konkurenčne države omogočajo dolgoročno socialno blaginjo. Trgovinska zbornica pa je v svojem odzivu na odločitev ustavnega sodišča opozorila, da bodo zaradi odloga uveljavitve zakona gospodinjstva še naprej plačevala višji davek na osnovna živila kot potrošniki v sosednjih državah.

Del teh navedb je pretiran, del pa jih zamolči kontekst. Interventni zakon res predvideva znižanje DDV za osnovna živila, a ta razlika je tako majhna, da bi bil prihranek, če se ne bi davčna sprememba v celoti prelila v trgovinske marže, minimalen – po nekaterih izračunih bi za štiričlansko družino znašal osem evrov na mesec. Podobno je s trditvami o prisilnem davčnem primežu. V Sloveniji so davčno najbolj obremenjeni bogati ljudje, tisti, ki na letni ravni zaslužijo več kot 82.346 evrov, njih naj bi odrešila ukinitev petega dohodninskega razreda, ki jo predvideva koalicijska pogodba. Po drugi strani pa omenjeni interventni zakon uvaja tako imenovano razvojno kapico, ki bi največjo mesečno osnovo za obračun socialnih prispevkov določila pri 7500 evrih bruto. Ukrep bi tako neposredno razbremenil zaposlene z osnovo, višjo od 7500 evrov, zavezancem pod to mejo pa ne bi prinesel razbremenitve.

Kaj pa plače delavcev, ki naj bi bili še vedno žrtve prevelike davčne in administrativne obremenitve podjetij? Zakon ne prinaša neposredne razbremenitve plač vseh zaposlenih. Njegova osnovna ideja temelji na premisi, da bo davčno manj obremenjeno gospodarstvo prinašalo več denarja, kar naj bi koristilo tudi zaposlenim in ne le upravam in lastnikom. A ta račun se težko izide. Ekonomist Igor Feketija, v mandatu prejšnje vlade je bil državni sekretar na ministrstvu za delo, je v aprilskem intervjuju za Mladino pojasnil, da je »interventni zakon obet izjemnega znižanja javnofinančnih prihodkov, na drugi strani pa udinjanja željam predstavnikov interesov lastnikov in upravljavcev podjetij«. Bi pa interventni zakon, če bo uveljavljen v takšni obliki, v kakršni je bil sprejet, proračunu odvzel, tako je izračunal Fiskalni svet, 900 milijonov evrov na leto. Kakšni bi bili novi proračunski viri, s katerimi bi nadomestili manko, vladna stran do zdaj ni prepričljivo pojasnila.

Gospodarska združenja so lobistične organizacije. To je legitimno, njihovo argumentacijo je treba razumeti s stališča njihovih želja. Drugače naj bi bilo s političnimi strankami. Te naj bi bile v svojem delovanju samostojne, upoštevale naj bi interese vseh državljanov in prebivalcev Slovenije. Pri Mladi Sloveniji, podmladku Nove Slovenije, stranke, ki je glasnik gospodarskih združenj, so se zaradi odločitve o ustavni dopustnosti referenduma vprašali, ali se je ustavno sodišče postavilo nad ustavo. Njihovo vprašanje lahko tudi obrnemo. Je država v lasti državljanov ali v lasti kapitalskih elit? Je pri nas uveljavljena demokracija ali namesto nje vlada kapital?