Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Proračunska aritmetika za telebane

Proračunsko načrtovanje nove Janševe vlade je prva ura politične resnice. Fiskalno ogledalo je prvo in najbolj relevantno ekonomsko merilo zrelosti in odgovornosti nove administracije. Slovenske javne finance pa so v letu 2026 sredi problematičnih trendov naraščajočega primanjkljaja in dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Golobova vlada je reči v zadnjih dveh letih dodobra zavozila, Janševa pa za zdaj ne kaže niti sposobnosti niti volje za njihov zasuk. Izhodišča za rebalans proračuna v letu 2026 in zastavki proračuna za leti 2027 in 2028 so dober dokaz teh zadreg. Drugačna fiskalna politika je objektivna nujnost, proračunska neravnovesja pa so sistemska in ne zgolj ciklična anomalija. Rešitev dileme med fiskalno stabilnostjo in razvojno ekonomiko države zahteva spretno ekonomsko kombinatoriko, premišljene reforme in potrebno politično stabilnost. Fiskalna konsolidacija ne prenese sedanjih političnoekonomskih improvizacij, prihodnje ekonomske škarje se prehitro zapirajo. Toliko želena Janševa »nova republika« pa brez stabilne ekonomije politično ne more preživeti.

Dvoje izhodiščnih dejstev ni spornih. Razkrajanje slovenskih javnih financ ni od včeraj, novi evropski fiskalni okvir pa članicam EU ponuja širše možnosti vzdržnega prilagajanja. Zgodbo poznamo. Slovenske vlade so v dobrih desetih letih podvojile obseg proračuna, javni izdatki naraščajo hitreje kot prihodki, primanjkljaj sektorja država tudi z drugimi blagajnami pa se širi in povečuje svoj delež v BDP. Proračunska neravnovesja so torej stalnica in posledica domala permanentne ekonomsko neučinkovite ekspanzivne fiskalne politike slovenskih vlad. V času konjunkture ne pridelamo finančnih rezerv, v recesijah in krizah pa majhno odprto gospodarstvo še hitreje potone v fiskalno brezno. Golobova vlada je fiskalno zabredla po letu 2024. Fiskalni učinki plačne reforme in obrambnih izdatkov so večji od pričakovanj, povečale so se obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, višji so socialni transferji in izdatki ob naravnih nesrečah … Predvideni primanjkljaj 3,4 odstotka BDP se lahko v letih 2026–2028 ob bolj tveganih scenarijih prevesi proti štirim, tudi petim odstotkom BDP, zunanja zadolženost ob nizki rasti pa hitro postaja tvegana. Dosedanji fiskalni načrti temeljijo na projekcijah rasti brez upoštevanja šokov vojne v Perzijskem zalivu, stagnacije v EU, deglobalizacije … Podcenjujejo torej tveganja recesije in izgube konkurenčnosti in precenjujejo sposobnost stare in nove vlade glede fiskalne konsolidacije. Verodostojnost fiskalne politike postaja naš osrednji problem.

Golobova vlada je pred volitvami pleteničila, da je fiskalni položaj države dober, po volitvah pa začela pozivati k varčevanju. Janševi so najprej sami z interventnim zakonom pridelali slabo milijardo proračunskega primanjkljaja in obljubljali davčni eldorado. Sledilo je dramatično seštevanje podedovanih negativnih proračunskih saldov po ministrstvih, svojo fiskalno epopejo pa so končali s pokritjem vseh fiskalnih težav z zvišanjem proračunskih izdatkov. Nova vladna proračunska izhodišča sredi julija 2026 delujejo kot igra s pozitivno vsoto, preprosto in pravljično: vsi dobijo več in nihče ne izgublja. V tej proračunski aritmetiki za telebane se letos izdatki povečajo za 747 milijonov in podobno velja za obdobje 2027–2028. Proračunski primanjkljaj kakopak naraste letos za to razliko z načrtovanih 2,1 na 2,8 milijarde, ob starih predpostavkah rasti in želene inflacije, njegova usoda v naslednjih dveh letih pa je povsem negotova. O dodatnih virih, proračunskih prihodkih, ne vemo domala ničesar. Seveda, njihovo povečanje ne poganjajo novi davki, prej njihova znižanja, ki naj bi podvojila sedanjo rast in obseg pobranih davščin. Ekonomskim iluzijam očitno ni videti konca.

Fiskalno politiko uravnavajo zaveze iz Srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta 2025–2028 in tu Kračunov fiskalni svet beleži nedopustna odstopanja za celoten sektor države od samega začetka. Odstopanja je treba pokriti ali odpraviti, letno in nazadnje kumulativno, in tu se naša proračunska enačba preprosto ne izide. V bruseljski latovščini Janševa vlada nima ustreznega fiskalnega prostora za večjo rast porabe. Višji obrambni izdatki, na primer, bodo morali dobiti jasno določene vire, podobno velja tudi za druge razvojne in socialne izdatke. Za zdaj evropska komisija ni sprožila mehanizma glede presežnega primanjkljaja, vlada tudi ne govori o poteh fiskalne konsolidacije in še manj razmišlja o novem fiskalnem načrtu do leta 2028. Toda kako izpeljati fiskalno konsolidacijo brez jasnih razvojnih usmeritev? Potrebujemo kombinacijo omejevanja rasti odhodkov, spodbujanja investicij, strukturnih reform in ohranitve zaupanja finančnih trgov. Prehitro rezanje javne porabe je tu podobna napaka kot lažna upanja glede učinkov znižanja davkov. To učno uro so Janševe vlade že imele, mi pa tudi.

Fiskalna konsolidacija je v nasprotju s predvolilnimi obljubami sedanje koalicije. Zato je to predvsem politični, ne le ekonomski problem. Spoštovati fiskalna pravila, ohraniti socialno državo in povečevati obrambne izdatke postaja v razmerah nizke rasti nerešljiva trilema. Ekonomske prioritete in politični kompromisi pa niso Janševa priljubljena tema. Na kocki je veliko, edini trik je usklajevanje prek nedoločljive prihodnosti. Tu optimisti običajno srečajo katastrofike.