Hrvaška / Heni Erceg: Marija pomagaj!

Enkrat smo na poti v Mostar zašli, narobe smo zavili in se znašli v Disneylandu, no, v Međugorju, enem od najpomembnejših svetišč na svetu. Radovedno smo si ogledovali ta fantastični samoohranitveni model, zaradi katerega je kamniti, nekdaj siromašni del BiH postal raj na zemlji. Resda je vse skupaj videti kot izkrivljena resničnost z neprivlačnimi hoteli, nekdanjimi revnimi bajticami, spremenjenimi v apartmaje, restavracijami, trgovinicami s spominki, katerih police se šibijo pod velikimi in majhnimi na Kitajskem izdelanimi kipi Marije, ki se je nekoč davno prikazala nekim deklicam, danes zagotovo že upokojenkam, in pokramljala z njimi. Toda Marija vztraja do danes in tudi vidcev ni nič manj, vsekakor se v Međugorju redno prikazuje in zbranemu prebivalstvu posreduje različna sporočila, poleg tega pa še lajša težave prišlekom, ki množično in z vseh koncev sveta prihajajo v svetišče iz tega ali onega razloga. Resda Vatikan, vrhovna instanca, kljub vztrajnim prizadevanjem hrvaške katoliške cerkve, ni nikoli priznal čudeža v Međugorju, pa komu mar – jasno je, da se od mitov, cerkvenih, nacionalnih, domoljubnih … najbolje živi. Megla se odlično prodaja, ljudstvu ni treba živeti od skope zemlje, še več, Međugorje je zaradi svoje Marije tako rekoč središče sveta. Njen mogočni kip se dviga na vrhu kamnite vzpetine.

Zato bi bilo bolje, da te ni, če se misliš vtikati v Marijo. Lahko uničiš več kot 3000 spomenikov NOB na Hrvaškem, v državi, ki jo Hrvati iz BiH večinoma štejejo za svojo domovino, lahko vsak dan vandaliziraš Partizansko pokopališče v Mostarju brez kakršnihkoli posledic, lahko kracaš grafite, ki slavijo ustaško NDH in vodjo te tvorbe Anteja Pavelića – ta se je rodil v hercegovski vasi Brandina – mah, lahko delaš, kar hočeš, a če oskruniš Marijo iz Međugorja, je to že

antična tragedija. Zato ni nič čudnega, če je bila te dni poleg nacionalnega semnja/ proslave ob obletnici Nevihte in poleg glav, prekuhanih od vročine, najpomembnejša novica v medijih in diplomatskih službah oskrunjenje Marijinega kipa v Međugorju. Popolna groza je preplavila TV-zaslone na Hrvaškem, policija je vpoklicala vse razpoložljive enote na obeh straneh meje, vzleteli so helikopterji, postavili so barikade, nadzorne točke, prispeli so gasilci, meščani so se organizirali in začelo se je iskanje »terorista«, ki je Marijinemu kipu z barvo počrnil obraz, na podnožju pa zapisal »Hudič v krilu«.

V manj kot uri so »atentatorja na Marijo in Međugorje«, kot ga je poimenovala HRT, ujeli, toda na splošno razočaranje se je izkazalo, da gre za Poljaka, gorečega vernika in duševnega bolnika, ki trdi, da je Marijino čenčanje z vidkinjami v Međugorju nesramna prevara, s katero se služijo veliki denarji. V glavnem, neuravnovešenega katoličana je na nekem travniku obvladal mimoidoči in postal nacionalni junak – »Bilo je težko, bil sem bos, vendar sem ga!« – večja skupina policistov je potem Poljaka spravila na tla, mu nataknila lisice in takoj objavila posnetek veličastne aretacije bolnika.

Ma, vraga je duševno neuravnovešen. Te zgodbe hrvaška diplomacija ne bo kupila, njen prvi človek, ki sicer ni obdarjen s prav posebno bistrostjo, je barvanje Marijinega kipa poimenoval »dejanje iz sovraštva do svetega mesta«; iz proustaškega Domovinskega gibanja, člana vladajoče koalicije, pa sporočajo, da je to »napad na vse, kar je sveto in duhovna identiteta naroda«. Katerega naroda? Hrvatov na zahodu BiH, torej na ozemlju, ki jim ga v zadnji vojni ni uspelo priključiti Hrvaški. No, pričakovano bistroumno je počrnitev kipa dojela kandidatka HDZ za članico predsedstva BiH. Po njenem »to ni dejanje vandalizma, ampak odkrit

napad na katoliško ljudstvo«, župan nekega mesta v bližini Zagreba, nekdanji liberalec in od nedavnega privesek desničarske HDZ, je prepričan, da je vse to v resnici »nadaljevanje komunističnega pregona Hrvatov«. Neka urednica za zunanjo politiko na televiziji je prav tako pronicljivo ugotovila, da gre za zaroto, in pripomnila, »naj zgodbico o motenem Poljaku obesijo mački na rep«. Seveda bi bilo za nacionalno stvar neprimerno bolje, če bi Marijo »napadel« kak Bošnjak, Srb … Tako bi dobili zaželeno – napad na sveto nacionalno in versko identiteto. Toda kot zakleto se je izkazalo, da je grafitar Poljak, pobožen katoličan. In malo čez les. Kljub temu je bilo gradiva za nacionalistično izživljanje in partijski populizem dovolj, vsi po vrsti so se spravili na bolnega Poljaka – od medijev, duhovščine, politikov do hrvaškega premiera in nogometašev.

Zgodba pa je kazala prav obetavno žanrsko plitkost: od matične države nasilno ločeni narod, unikatna svetnica, nevaren terorist in naključni junak. Temu zadnjemu – ki je bosonog obvladal neprištevnega Poljaka in medijem priznal, da je njegova življenjska raven skromna – se je takoj oglasil lastnik apartmaja v Dalmaciji in mu ponudil zastonj letovanje, kajti »fanta ne poznam, ampak vsa čast mu«. Fant je ponudbo sprejel in bo odšel na letovanje. Poljak je odšel v pripor. Vendar se ne kesa, menda je hotel dokazati, da je Marija navadna prevarantka. Ne vem, kaj na vse to pravi ona, ve pa se, da »govori v čisti hrvaščini«. Tako je na vprašanje, v katerem jeziku se Marija pogovarja z njimi, odgovorila prva vidkinja, še v času Jugoslavije. Nobenega dvoma ni, da je Marija poliglotka in da govori vse svetovne jezike. Poljsko vsekakor. 5