Prijatelji Izraela / Zadnji dobri mož

Kdo je bil v resnici dolgoletni, zelo vplivni, paranoidni republikanski senator Lindsey Graham, ki mu je izraelski premier Benjamin Netanjahu razkril, da je Robert Golob »najbolj sovražen evropski voditelj«?

Zadnjih deset let je slovel predvsem kot politik, ki se je iz Trumpovega največjega kritika upognil v Trumpovega največjega apologeta. Zgodba o Lindseyju Grahamu je zgodba o kolaboraciji – zgodba o tem, kako politika kapitulira pred avtokratom. Fašistom.

Graham je postal ultimativna metafora političnega oportunizma – metafora političnega prilagajanja in upogibanja, metafora uklanjanja demagogu, populistu, avtokratu, fašistu, metafora relativiziranja in racionaliziranja fašizma. Metafora laskanja politiki železne pesti – in železne pete. Metafora politične korupcije. Metafora političnega zla.

Ko se je Trump junija 2015 – kot Hitler z neba – spustil po tistih zlatih tekočih stopnicah, napovedal predsedniško kandidaturo in oznanil, da so Mehičani, ki prihajajo v Ameriko, kriminalci, morilci in posiljevalci, je Graham takoj ugotovil, da je »čudak«, »norec«, »demagog«, »rasistični, ksenofobični verski fanatik«, ki »predstavlja najslabše v Ameriki«. Logično: »Ne predstavlja moje stranke.« Kje neki! Daleč od tega. Graham je v Trumpu videl diametralno nasprotje republikanske stranke – in kakopak svoje diametralno nasprotje. Ko je začel kazati prve avtoritarne vzgibe, ga je obsojal. Ko je rekel, da bi morala Amerika Iraku v zameno za »osvoboditev« vzeti – dobesedno ukrasti – nafto, ga je spet obsojal. »Američani tega ne počnemo!« Obsojal ga je, ko je terjal deportacijo vseh ilegalnih

priseljencev in tudi njihovih otrok, rojenih v Ameriki (to je »neustavno«, »v slogu Josepha McCarthyja«), ko je rekel, da bi morali nekega narednika, ki so ga obtožili dezerterstva, usmrtiti, ko je terjal množično nadzorovanje muslimanov (»3500 ameriških muslimanov je v vojaških uniformah ... Za kaj se borijo kot ameriški muslimani? Za iste svoboščine, ki jih uživava midva. Bog jih blagoslovi«), ko je vlado pozval, naj muslimanom prepove vstop v Ameriko (»Vsak predsedniški kandidat mora obsoditi to Trumpovo izjavo«), ko je rekel, da je treba vse jetnike, obtožene terorizma, podvreči waterboardingu (»Mi ne mučimo ljudi. In to nas dela boljše od teroristov«), ko je rekel, da bi eliminiral ne le teroriste, ampak tudi njihove družine (»To bi bilo barbarsko«), in ko je rekel, da je oče senatorja Teda Cruza, sicer enega izmed kandidatov za predsedniško nominacijo republikanske stranke, leta 1963 sodeloval pri atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja. »Še kdo dvomi, da je Trump moten?« Zgražal se je, zvijal in razburjal, rohnel in protestiral, pozival republikance in republikansko stranko, naj Trumpa zavrnejo (če bo postal predsednik, bo »našo vojsko prisilil v vojne zločine«), svaril, da bi bilo popuščanje nevarno in celo pogubno, in obsojal tiste republikance, ki so – iz strahu pred nasilnežem – glavo tiščali v pesek. Postajal je čedalje bolj paničen. Trumpa se moramo znebiti, je ponavljal – odpovedati se mu moramo. Pa naj stane, kar hoče! Vseeno mi je – tudi če izgubimo na volitvah! »Ne bojim se izgubiti na volitvah. Bojim se, da bi izgubili dušo.« Še več: »Raje izgubim brez Trumpa, kot pa zmagam z njim.« Graham sicer ni verjel, da bi lahko Trump postal predsedniški kandidat republikanske stranke, kaj šele ameriški predsednik (»Naj vam povem, kako se to vedno konča: demagog izgubi. Kajti to je Amerika«), a medtem ko je stokal, da bi ga morali že davno izključiti iz stranke (če bo izvoljen, »bo vojakom ukazal, naj pobijajo nedolžne otroke, civilne neborce«), so številni Američani brezmejno uživali v Trumpovi nestrpnosti, v njegovi demagogiji, v njegovi politični nekorektnosti, v njegovem antisistemskem populizmu, v njegovem toksičnem političnem resničnostnem šovu, v njegovem rasizmu, v njegovem fašizmu.

To pa je logika fašizma: ko fašista na oblast pripelje demokracija, opustiš kritiko, ker ga je na oblast pripeljala demokracija.

Ni ga čez osebni stik z avtokratom

In počasi je začel v Trumpovem fašizmu uživati tudi Graham. Maja 2016, ko je postalo jasno, da bo Trump predsedniški kandidat republikanske stranke, je v nekem televizijskem intervjuju na vprašanje, ali Trump lahko zmaga in osvoji Belo hišo, že navdušeno odvrnil: »Ja, lahko zmaga.« Nekaj dni kasneje ga je Trump poklical in ga vprašal za nasvet o nacionalni varnosti. In Graham, ki ga je Trumpovo laskanje v trenutku spreobrnilo, je bil v devetih nebesih, pravi Will Saletan, ki je leta 2023 na konservativnem – a antitrumpovskem – portalu The Bulwark objavil epsko analizo Grahamove spreobrnitve. »Moja številka je v telefonskem imeniku. Pokličite me, če me potrebujete,« je Trumpu dahnil med intervjujem za CNN. Dolge telefonade, večerje, golf. »Še nikoli nisem imel boljšega dostopa do predsednika.« Ja, ni ga čez osebni stik z avtokratom. Njama! Neprecenljivo! Saj veste, kaj potem vedno slišimo: V resnici je kul tip, veste! Good guy! Šarmanten! Duhovit! Družaben! Prijateljski! (Ker je med svojimi.) Je res rasist? »Absolutno ne!« Le malce ljubezni potrebuje. Kot mi vsi.

Graham je o Trumpu nenadoma govoril povsem drugače, hvalil je njegova »dobra vprašanja« in njegov »odlični smisel za humor«, označil ga je za »naravno silo«, v intervjujih pa je nenehno ustvarjal vtis, da Trump ne more brez njegovih strateških zunanjepolitičnih nasvetov (o Siriji, Iraku, Severni Koreji ipd.). Da pa ne bi izgledalo, kot da se je prodal in odpovedal načelom, v imenu katerih je spočetka obsojal in napadal Trumpa, je skušal ustvariti vtis, da »ta načela ne veljajo več«. In zakaj niso več veljala? Kdo jih je razveljavil? Demokracija! Demokracija je bila močnejša in legitimnejša od načel. Kot da je demokracija nezdružljiva z načeli.

Graham je – v nenehnem boju za Trumpovo ljubezen – gledal stran. In mislil, da se ni prav nič spremenil. Da se ni upognil. Da je še vedno človek načel.

Graham je najprej verjel, da je ameriška demokracija tako pametna, da ne bo nikoli izvolila Trumpa – zdaj je verjel, da je ameriška demokracija tako pametna, da bo izvolila Trumpa. In demokracija je izvolila Trumpa, demokraciji pa ni mogoče oporekati, zato je Graham Trumpu le še prikimaval in pritrjeval – nobenih kritik več, nobenega nasprotovanja, nobenega zgražanja.

Nič ni imel proti, ko je Trump medije razglašal za »fake news« (»Pri Trumpu mediji res pretiravate. Obnašate se kot opozicijska stranka«), ko je državljanom muslimanskih držav prepovedal vstop v Ameriko (»V teh državah je tudi nekaj kristjanov, ki prav tako ne bodo mogli potovati,« zato ne gre za islamofobijo), ko je odpustil direktorja FBI Jamesa Comeyja (vodil je »najbolj korumpirano preiskavo v ameriški zgodovini«), ko je grobo napadel tri kongresnice muslimanskega rodu, ki so mu očitale, da na južni meji gradi koncentracijska taborišča (Trump jih ni napadel zato, ker je rasist, ampak zato, »ker uničujejo Ameriko in ljudje imajo dovolj tega«) in ko je začel graditi zid (demokrati skušajo z odprto mejo in migracijami »uničiti Ameriko«). Ko so skušali demokrati zaradi obtožb o spolnem nasilju ustaviti imenovanje novega vrhovnega sodnika, Trumpovega kandidata Bretta Kavanaugha, je kriknil: »Vsi vi hočete oblast. Moj bog, upam, da je ne boste nikoli dobili.« Graham, ki je Trumpa zlagoma prelevil v orožje za obračun z demokratsko opozicijo, je racionaliziral in obenem glorificiral vsako Trumpovo norost, vsako njegovo zlorabo oblasti, vsako njegovo nasilno dejanje, vsako njegovo zastraševanje, vsako njegovo teorijo zarote, vsako njegovo demoniziranje kritikov, političnih nasprotnikov in manjšin, vsako njegovo aroganco, vsako njegovo manipulacijo, vsak njegov fašizem. Demokracija, ki se je odpovedala načelom, je postala načelo, ki se mu je Graham podredil.

Logika fašizma

To pa je logika fašizma: ko fašista na oblast pripelje demokracija, opustiš kritiko, ker ga je na oblast pripeljala demokracija. Zakaj bi kritizirali Hitlerja – saj je bil izvoljen?! Zakaj bi ga kritizirali? Demokracija ga je normalizirala! Zakaj bi kritizirali Trumpa – saj je bil izvoljen!? Zakaj bi ga kritizirali? Demokracija ga je normalizirala! Zakaj bi se oklepali načel, če pa demokracija tako dobro in gladko deluje? Trumpa ni izvolil Graham, temveč ljudstvo – in kdo je Graham, da bi kritiziral ljudstvo? Grahama ni nič več motilo – niti to, da je Trump trdil, da je demokracija prevara in da bodo volitve zagotovo zrežirane in ukradene (če ne zmaga on). Siloviti napadi, kakršnih je bil deležen Trump, bi vsakega drugega politika pokončali, Trumpa pa niso – ker ima na svoji strani ljudstvo. Njegova neuničljivost je dokaz, da ga varuje ljudstvo. Da je zaraščen in objet z ljudstvom. Kritika Trumpa bi bila kritika ljudstva. To pa ne gre. O Trumpu si lahko misliš, kar hočeš, toda spoštovati moraš voljo in presojo ljudstva. Ameriškega ljudstva in ljudstva Južne Karoline, ki je svoje elektorske glasove podelilo Trumpu. Mar ni Graham rekel, da je Trump rasist in verski fanatik? Seveda. Toda: »Ameriško ljudstvo je govorilo. In zavrnilo mojo analizo.« Kot pravi Saletan: »Demokracija je očistila avtoritarca.« Ljudstvo ga je odrešilo in očistilo, zato je zdaj sprejemljiv. In zato je legitimno vse, kar naredi in reče. In zato lahko naredi in reče, kar hoče. Napad nanj je napad na ljudstvo. Ameriko. Domovino. Kapitalizem. Posmehovanje njemu je posmehovanje ljudstvu. Tako politiko vidijo avtokrati, z Janšo vred.

Graham, ki je rekel, da je impeachment – ustavna obtožba, ki so jo demokrati vložili proti Trumpu – protidemokratičen in protiljudski (predsednika, ki ga je izvolilo ljudstvo, ni mogoče odstraniti sredi mandata, saj s tem izdaš voljo ljudstva, ki ga je izvolilo za štiri leta), je najprej kritiziral in napadal Trumpove avtokratske, avtoritarne, fašistične vzgibe – zdaj, ko je vstopil v Trumpovo »orbito« (»Najprej sem si rekel, okej, predsednik je, potem pa sem si rekel, kako pridem v njegovo orbito«), jih je zanikoval in tajil. To, da je Trump napadal demokracijo, ga ni motilo, ali bolje rečeno – Trumpovi napadi na demokracijo so ga motili le zato, pravi Will Saletan, ker se je bal, da bi lahko republikanci zaradi njih izgubili na volitvah. Sicer pa ne – navsezadnje, po eni strani je trdil, da je s Trumpom zdaj vse okej in da je v vseh pogledih sprejemljiv, ker ga je izvolila demokracija, po drugi strani pa je isti »sveti« Trump, ki ga je izvolila demokracija, delal vse, da bi demontiral in suspendiral demokracijo (in pravno državo), v kateri mu je bilo vse v napoto. Avtoritarna volja, ki jo je neutrudno vsiljeval, je bila wannabe fašizem.

In Lindsey Graham, večni senator, večni predstavnik ljudstva, večni monstrum demokracije, je to – ta kult osebnosti – sprejel. Trumpu je menda dahnil:

»Popolnoma sem tvoj.« Vsaj tako je rekel. Vedno je našel izgovor za Trumpovo početje. In če je ta že ravno storil kaj res neubranljivega, je rekel le, da to ni bil »pravi Trump«. In dodal: »Pravi Trump je bil v torek.« Torkov Trump je kul, zabaven, šarmanten.

Graham se mu ni mogel upreti. Postal je njegov vojak. Kolaboriral pri uzurpaciji oblasti. Zanj je čistil teren. Deloval kot njegov consigliere, ko je diktatorje – Putina, Xija in Kim Džong Una – svaril pred njegovo jezo. »Če se igrate z njim, potem je to vaš konec!« Trump v kongresu ni imel boljšega prijatelja. In fašist potrebuje natanko to – šibke, klecave, neodločne, mlahave, sluzave, zdrizaste, uslužne, submisivne, strahopetne politike. Lindseyje grahame.

Trump, prevelik idiot, da bi lahko državo zares uničil, je lahko počel, kar je hotel – Lindsey Graham pa se je lahko slikal z njim. Fašizem je transakcijska politika. Politika transakcij. Tu ni več kritike, tu ni več nasprotovanja. Kot je rekel Graham: če bi vnaprej vedel, da bo Trump postal ameriški predsednik, ga sploh ne bi bil nikoli kritiziral.

Kot je rekel Graham: če bi vnaprej vedel, da bo Trump postal ameriški predsednik, ga sploh ne bi bil nikoli kritiziral.

Graham je – v nenehnem boju za Trumpovo ljubezen – gledal stran. In mislil, da se ni prav nič spremenil. Da se ni upognil. Da je še vedno človek načel. »To, da Trumpa vsi tako napadajo, me je pripeljalo na njegovo stran.« To je postalo novo načelo. Načelo št. 1. Lindsey Graham – vedno na strani šibkih in napadenih, vedno na strani ljudstva.

In Graham, veliki nasprotnik totalitarnih režimov (in fanatični antikomunist), je vneto kolaboriral s totalitarcem, ki je hotel na vsak način – vsaj za en dan, kot je rekel – vladati kot diktator.

Dovolj ni nikoli dovolj

Leta 2020 je bil Graham ponovno izvoljen v senat, Trump pa je moral zapustiti Belo hišo, toda to Grahama ni ustavilo, saj je fanatično – v en glas s Trumpom – vpil, da je prišlo do volilne goljufije (državnega sekretarja Georgie je celo nagovarjal, naj v nekaterih okrajih glasovnice, ki so prišle po pošti, razveljavi), s čimer je pomagal propagandno tlakovati apokaliptično atmosfero in puč, napad na Kapitol, ki se je pod Trumpovo taktirko zgodil 6. januarja 2021.

Graham je sicer panično kriknil, da je šel Trump tokrat »predaleč« (»Dovolj je dovolj«) in da ga je treba ustaviti, magari z aktivacijo 25. amandmaja ustave (odpoklic zaradi opravilne nesposobnosti), toda že naslednji dan je začel načrtovati njegov comeback.

Pa čeravno je vedel, kdo ali kaj je Donald J. Trump.