V središču / Nevralgična točka

Ceuta je manjše mesto v severni Afriki in leži ob Gibraltarskem prelivu. V okviru kolonialne ekspanzije jo je v 15. stoletju zaradi strateške lege ob prelivu zasedla Portugalska, nato pa je njeno upravljanje v 17. stoletju prevzela Španija, ki jo obvladuje še danes. Ceuta ni edina tovrstna eksklava, ki jo ima Španija v Maroku, poleg mesta Melilla Španija nadzoruje še štiri neposeljena ozemlja vzdolž maroške sredozemske obale. V zadnjem tednu se je to malo ozemlje, ki ostaja opomnik evropskega kolonialnega ekspanzionizma, znašlo v središču pozornosti, saj je vanjo naenkrat prišlo več deset tisoč nezakonitih migrantov.

Po zadnjih ocenah španskega notranjega ministrstva naj bi v Ceuto v nekaj dneh prišlo okoli 70.000 tisoč ljudi, večina jih je na špansko ozemlje vstopila po morju, prevladovali so državljani Maroka, torej ljudje, ki živijo v regiji, med njimi je bilo največ mladih moških. Španske oblasti ocenjujejo, da je med prečkanjem umrlo 72 ljudi, lokalne pa, da je bilo smrtnih žrtev celo 86. Največ ljudi je umrlo zaradi utopitve in poškodb na ostrih skalah v zalivu. Tisti, ki so pot po morju preživeli, so se znašli v groznih razmerah. Ceuta ima okoli 84.000 prebivalcev, kar naenkrat pa se je v njej pojavilo skoraj toliko migrantov. Primanjkovalo je vode in hrane, trgovine so bile zaprte, tudi druge storitve zaradi kriznega stanja niso bile na voljo.

Kritiki španskega premiera Sáncheza so krizo izkoristili za nasprotovanje bolj humani migracijski politiki.

Španska vlada je v Ceuto poslala vojsko in policijske okrepitve, ki so v naslednjih dneh večino ljudi poslale nazaj v Maroko. Ostalo naj bi jih še nekaj tisoč, ti pa so večinoma iz drugih držav, še posebej iz podsaharske Afrike, kjer so

postopki repatriacije bolj zapleteni, še vedno je tam tudi nekaj manj kot tisoč otrok.

Razlogov za nastale razmere, ki so zdaj že pod nadzorom, je več. Pred mesecem dni je špansko ustavno sodišče odločilo, da organi pregona ne smejo uporabljati tako imenovanega postopka hitre vrnitve, če migrant v Ceuto ali Melillo pride po morju namesto po kopnem, mimo ograj ali kontrolnih točk na meji, temveč mora speljati običajen migracijski postopek. To ne pomeni, da ima migrant boljše možnosti in da ne bo vrnjen, le postopek vračanja je dolgotrajnejši. Še pred tem, aprila, je španska vlada sprejela zakonodajni predlog, s katerim bi okoli polovici milijona nedokumentiranim migrantom dala legalen status in jih integrirala v uradno delovno silo v državi.

Ti dve pomembni odločitvi v državi, ki jo vodi socialistični premier Pedro Sánchez ter ki kažeta na nadpovprečno razumevanje za migracije in željo po integraciji in dostojni obravnavi migrantov, sta se razširili po družbenih omrežjih, v javnosti pa so se hitro pojavile dezinformacije o tem, da to pomeni, da bo

vsem migrantom, ki jim uspe doseči Ceuto prek morja, dovoljeno ostati v EU. Svoje naj bi pristavile tudi kriminalne organizacije, ki v zameno za plačilo na poti usmerjajo obupane migrante. Nastali informacijski vihar naj bi izrabili za velike zaslužke.

Bistvene pa so konkretne razmere v Maroku, ki so sploh omogočile, da se je na desettisoče Maročanov sploh odločilo izvesti ta podvig. »V Maroku je brezposelnost med mladimi ocenjena na več kot 37 odstotkov v skupini od 15 do 24 let, skupna brezposelnost je pri 13 odstotkih. Tako so mladi Maročani že oktobra lani organizirali največje demonstracije po arabski pomladi zaradi poglabljanja socialnih neenakosti in regionalnih neenakosti,« je pojasnil Matjaž Nahtigal, mednarodni pravnik in profesor na Univerzi na Primorskem. K neperspektivnemu stanju za mlade Maročane so po njegovem mnenju privedle neskončne vojne na Bližnjem vzhodu, ki vplivajo na cene dobrin in gospodarski razvoj, pa tudi poglabljanje krize evropskega trga, od katerega je predvsem odvisen maroški trg.

Prav tako še ni posebej jasna vpletenost maroške vlade. Juan Jesús Vivas, vodja Ceute, je v ponedeljek izjavil, da je Maroko množično prečkanje meje »vsaj podprl oziroma dovolil«, če že ne načrtoval. Uradno mnenje Rabata je, da bi morala Španija svoje eksklave vrniti Maroku. Španski časopisi v zadnjih dneh pišejo o tem, da naj bi Maroko v dnevih pred začetkom najhujše krize zmanjševal prisotnost policije na meji, maroški policisti pa naj množice migrantov, ki so se po morju napotili v Ceuto, ne bi ovirali. Guardian je objavil izjavo osebe, ene od teh 70.000 migrantov, ki je trdila, da so jih maroški policisti celo napotili proti morju in jim rekli, naj plavajo. Maroko je nekaj podobnega storil že leta 2021, ko je v Ceuto spustil okoli 10.000 migrantov. Razlog je bil, da je Španija dovolila, da se pri njih zaradi covida zdravi eden izmed voditeljev Polisaria, narodnoosvobodilnega gibanja v Južni Sahari, ki jo Maroko že desetletja okupira. Tudi tokrat je Španija pred kratkim naredila zunanjepolitično potezo, ki ni ugajala Maroku, poglobila je namreč svoje partnerstvo z Alžirijo, s katero je Maroko v napetih odnosih.

Potem ko je stanje ušlo izpod nadzora in je Ceuta postala globalna zgodba, je Maroko začel s Španijo sodelovati pri repatriaciji maroških državljanov. Diplomatske napetosti med državama so se spet zmanjšale. Zanimiva je tudi vloga ZDA, ki se je od začetka Trumpovega drugega mandata zbližala z Marokom. Maroko ima dobre odnose tudi z Izraelom, leta 2020 je bil podpisnik Abrahamovega 

sporazuma, ki je normaliziral odnose med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami. Sicer ni nobenih konkretnih dokazov, da bi bila za orkestriranje ali pa spodbujanje krize z dezinformacijami na družbenih omrežjih kriva ameriška ali izraelska vlada, je pa res, da so podobne kampanje izraelske obveščevalne službe že izvajale proti svojim nasprotnikom, v zadnjem času zlasti proti nasprotnikom genocida v Palestini, kamor lahko prištejemo Pedra Sáncheza, ki je eden redkih naprednih evropskih voditeljev.

Desničarski voditelji po vsej Evropski uniji so krizo izkoristili za napad na špansko vlado in na nemilitantno migracijsko politiko, ki jo vodi. Kar 22 od 27 voditeljev (vsi razen voditelji Francije, Irske, Portugalske in Luksemburga) s slovenskim premierom Janšo vred in pod taktirko italijanske premierke Meloni je podpisalo pismo evropski komisiji, v katerem so ostro kritizirali špansko migracijsko politiko in zatrdili, da imajo države članice »dolžnost, da učinkovito preprečujejo in se neusmiljeno bojujejo z nezakonitimi migracijami«, uporabljajoč vojaško retoriko. Giorgia Meloni je šla celo korak dlje in je predlagala začasno suspendiranje Španije v schengenskem območju, za kar ni nobene pravne podlage. Nato je Španijo javno kritizirala tudi predsednica komisije Ursula von der Leyen. Ta

odziv na migrantsko krizo, ki v nekaterih pogledih spominja na tisto iz leta 2015 (dogajanje v španski eksklavi je sicer neprimerljivo s tistim dogajanjem – niti eden od teh migrantov ni prišel v Evropo), je pokazal, kako močno na desno se je pomaknilo evropsko mišljenje glede kontrole migracij. Prevladuje militarističen diskurz, v katerem mi varujemo naše meje pred tujo invazijo, kar je v jasnem nasprotju z izjavo Angele Merkel, desne političarke, leta 2015, ko je zagotovila, da bo Evropa zmogla sprejeti veliko število beguncev iz Sirije.

V torek, ko je bila kriza že rešena in se je velika večina ljudi že vrnila v Maroko, je na »nujnem« sestanku notranjih ministrov, ki ga je izzvalo prej omenjeno pismo, prišlo do preobrata. Posledici sestanka sta bili izraz solidarnosti s Španijo in pohvala, kako se je ta spopadla s krizo. Očitno je večina držav članic spoznala, da izolacija in neusmiljena kritika ene izmed držav članic nista najboljši za stabilnost unije. Zdi se, da slovenski premier

Janez Janša s tem obratom ni zadovoljen. Vlada sicer ni objavila nobenega uradnega mnenja, a Janša na svojih družbenih profilih še naprej po(objavlja) vsebine, ki so izrazito protimigrantske in usmerjene v špansko vlado.

Odnos evropskih držav do migracij se je v desetletju močno premaknil v desno.

To je bil odličen teden za piarovce evropskih skrajno desnih strank, videi kaosa so zaokrožili po spletu in pri volivcih vzbudili strah pred migranti. To, da Ceuta ni popolnoma del schengenskega območja ter da morajo potniki še vedno pokazati osebni dokument, če poskušajo priti v Evropo, bodo ljudje pozabili, v podzavesti pa jim bodo ostale slike razdejanja.

Kaj pa je zares tisto, kar smo se naučili pri Ceuti? »EU in članice ne morejo zgraditi dovolj visokih pregrad, vzpostaviti takšnega varovalnega in nadzornega režima na svojih mejah – na kopnem in morju –, da bi povsem preprečila migracijske tokove,« pravi Nahtigal in dodaja, da je meja v Ceuti izredno močno zavarovana in da »zgolj obrambni pristop EU in njenih članic k vprašanjem migracij ne more bolj celovito obravnavati kompleksne problematike migracij. To v svojem pismu, ki je namenjeno predvsem pridobivanju kratkoročnih političnih točk, spregledajo voditelji evropskih držav, ki so kritizirali Španijo, špansko vlado in premiera Sáncheza brez resnega premisleka.«