V središču / Strah pred velikim valom

Azurna obala s svojim turkizno modrim morjem je kot ustvarjena za počitniške razglednice. Hkrati pa je to območje, ki raziskovalcem povzroča sive lase – zato od nedavnega na območju okrog Nice javnost nedvoumno opozarjajo na nevarnost.

Od letošnjega februarja so obalne ceste opremljene s približno 800 opozorilnimi tablami. Na nekaterih zelene puščice kažejo proč od morja, druge prikazujejo črn val na rumeni podlagi z napisom: Območje evakuacije ob cunamiju.

Za to so poskrbeli nekatera mesta in občine po opozorilu Unesca, posebne organizacije Združenih narodov s sedežem v Parizu. Njeni strokovnjaki so leta 2022 sporočili, da bo v prihodnjih 30 letih Sredozemlje s skoraj stoodstotno verjetnostjo prizadel silen cunami, v prihodnjih 30 do 50 letih pa ga zanesljivo bo.

Šest sredozemskih območij je že dve leti uradno pripravljenih na takšen izredni dogodek – med njimi francoski Cannes, grški Samos in italijanski Minturno. Od junija letos ima Unescovo oznako Pripravljeni na cunami tudi šest obalnih občin okrog Nice: sama Nica, Cagnes-sur-Mer, Saint-Laurent-du-Var, Villefranche-sur-Mer, Beaulieu-sur-Mer in Èze.

»Po najslabšem mogočem scenariju je potres tako močan, da cunami doseže skoraj vse sredozemske obale.«

Azurna obala velja za posebej ogroženo, ker je gosto pozidana, približno 20 kilometrov od nje pa poteka Ligurska prelomnica, aktiven podmorski in priobalni sistem na dnu Ligurskega morja. Tam se stikata afriška in evrazijska tektonska plošča, zaradi česar nastaja napetost in morsko dno vzdolž prelomnice drsi proti obali.

Premikanje pod površjem je že v preteklosti povzročalo potrese in plimne

valove. Le vprašanje časa je, kdaj bo vnovič nastal cunami, ki bi na vrhuncu turistične sezone ob celotnem francoskem delu sredozemske obale v beg lahko pognal več kot 800 tisoč ljudi. »To ni alarmizem, temveč statistično predvidljiv dogodek. Po nekaterih scenarijih mine le deset minut, preden valovi dosežejo plaže,« je poudaril Frédéric Leone, geograf z Univerze Paula Valéryja v Montpellieru in član Unescove strokovne skupine, ki od leta 2005 med drugim razvija sistem zgodnjega opozarjanja in pripravljenosti na cunamije v Sredozemlju.

Le malo pred začetkom tega projekta je hud potres v Indijskem oceanu povzročil enega najhujših cunamijev v zgodovini, v katerem je umrlo več sto tisoč ljudi. Leta 2011 je na Japonskem orjaški val, nastal v Tihem oceanu, poplavil gosto poseljena obalna območja in v jedrski elektrarni Fukušima Daiči povzročil jedrsko nesrečo. Od takrat marsikdo cunamije povezuje predvsem z Azijo. Po besedah raziskovalca Leoneja pa je to napačno: »V Sredozemskem bazenu je bilo takoj za Tihim oceanom največ dokumentiranih cunamijev na svetu.« Več jih je prizadelo tudi Azurno obalo. Leta 1887 je območje Ligurskega

morja, dela Sredozemskega morja, stresel močan podmorski potres. Na francoski obali se je pri Antibesu in Cannesu morje najprej umaknilo za približno meter, ribiški čolni so obtičali na suhem, nato pa je plaže zagrnil do dva metra visok val.

Slabo stoletje pozneje, leta 1979, je podvodni plaz na območju takratnega gradbišča novega pristanišča v Nici povzročil več metrov visok val, zaradi katerega je umrlo devet ljudi, poleg tega je močno poškodoval Nico, Antibes in Cannes.

Tudi potres v Boumerdèsu leta 2003 je pokazal, kako nevarni so lahko potresi na dnu Sredozemskega morja. Največ škode je povzročil v Alžiriji na severnoafriški obali, kjer je umrlo približno 2300 ljudi, okoli deset tisoč jih je bilo poškodovanih, porušene so bile celotne ulice in stanovanjski bloki. Do tri metre visok plimni val, ki je po potresu dosegel kopno, je prizadel predvsem Balearske otoke, med njimi priljubljeni turistični destinaciji Majorko in Ibizo. Pomoli so bili pod vodo, val je poškodoval čolne, objekte na plaži in nekaj avtomobilov. Ob francoski Azurni obali so nastali močni tokovi, v pristaniščih pa se je gladina morja nenadoma znižala za do meter in pol, nato pa se vnovič zvišala.

Cunamiji sodijo med najhujše naravne nesreče. Nastanejo lahko, ko se zaradi potresa sunkovito dvigne ali zniža morsko dno, ko se pod vodo sprožijo zemeljski plazovi ali ko izbruhnejo podmorski ognjeniki. Alexander Rudloff, seizmolog in strokovnjak za cunamije iz Helmholtzevega centra za geološke raziskave GFZ v Potsdamu, je pojav ponazoril takole: »Predstavljajte si kozarec vode na mizi: sunek od spodaj sproži visoke valove, ki se razširijo proti robu.« Cunami ni en sam val. Po morju potujejo zaporedni valovi, ki svojo nakopičeno energijo šele ob trku z obalo sprostijo v obliki poplavnega vala. Ta je pogosto precej višji od posameznih valov na odprtem morju.

Po Rudloffovih besedah večino sredozemskih cunamijev povzročijo potresi, precej manj pa podvodni plazovi ali vulkanski izbruhi. Valovi so v »kopalni kadi«, kot imenuje Sredozemsko morje, resda večinoma manjši kot v Tihem oceanu, vendar lahko glede na kraj nastanka obalo dosežejo že v nekaj minutah. »Po najslabšem mogočem scenariju je potres tako močan, da cunami doseže skoraj vse obale Sredozemlja,« je opozoril Rudloff.

Za zdaj še ni jasno, kako močan bi utegnil biti napovedani sredozemski cunami. Računalniški modeli kažejo, da bi bil poplavni val ob obali visok najmanj meter. To se na prvi pogled ne zdi veliko, 

vendar po besedah francoskega raziskovalca Leoneja o škodi ne odloča le višina vala, temveč predvsem hitrost toka.

Če val hitro pride in odteče, lahko že pol metra visoka voda podre ljudi na tla, odnese ležalnike skupaj z gosti in celo premakne avtomobile. To nazorno prikazujejo videoposnetki cunamija po potresu v Egejskem morju 30. oktobra 2020, ki je prizadel tudi turški del sredozemske obale.

Leone se je na lastne oči prepričal, kako pomembna je zaščita pred cunamiji. Po veliki naravni katastrofi leta 2004 v Indijskem oceanu je obiskal Indonezijo. Potres z magnitudo 9,1 je ob obali Sumatre povzročil ogromne valove, ki so z do 30 metrov visokimi vodnimi gmotami preplavili celotna obalna mesta. Več sto tisoč ljudi je izgubilo domove, ceste in pristanišča so bili močno poškodovani, prekinjena je bila oskrba s pitno vodo. Samo v Indoneziji je umrlo več kot 165 tisoč ljudi.

Leone je v mestu Banda Aceh na Sumatri raziskoval vzroke in posledice katastrofe ter pri tem spoznal: »Tako strašno je udarilo tudi zato, ker veliko ljudi ni vedelo, kaj cunami sploh je. Zato bom storil vse, da bi francosko prebivalstvo in turiste pripravil na takšen dogodek.« Ob celotni francoski sredozemski obali velja tole pravilo: takoj, ko oblasti izdajo svarilo pred cunamijem – ali pa se morje nenavadno umakne – se morajo vsi obiskovalci plaž umakniti najmanj 200 metrov proč od obale oziroma se povzpeti kam, kjer bodo višje od petih metrov nad morjem. Ob ustjih rek priporočajo razdaljo najmanj pol kilometra.

V Cannesu in v šestih novih obalnih občinah blizu Nice, pripravljenih na

cunami, črne in rumene table označujejo območje evakuacije ob tem pojavu. V kioskih na plaži, kavarnah, restavracijah in hotelih na ogroženem območju naj bi v prihodnje zaposlili ljudi, ki jih bodo občine in civilna zaščita usposobili za ravnanje ob izrednem dogodku. V Cannesu so lastnike kioskov na plaži že usposobili za posredovanje opozoril. To je eno od meril, ki jih morajo izpolnjevati ogrožene občine v okviru Unescovega programa za pripravljenost na cunami.

V nevarnosti bodo po vsej francoski sredozemski obali na mobilne telefone, prijavljene v mobilno omrežje prizadete regije, poslali uradno opozorilo. Ljudje se bodo morali umakniti od obale in poiskati višje ležeča območja. Ob Azurni obali jim bodo pri tem pomagale zelene puščice, ki označujejo evakuacijske poti.

Leone in njegova skupina sta za ogrožene francoske kraje z uporabo geografskega informacijskega sistema izračunala najhitrejše evakuacijske poti. Na digitalnih zemljevidih so vidni ceste, višinske plastnice, stopnišča in ozka grla ter označene najprimernejše poti, če bi se zgodila nesreča.

Raziskovalec Rudloff je po katastrofi leta 2004 v Indoneziji sodeloval pri vzpostavitvi tamkajšnjega sistema zgodnjega opozarjanja na cunamije. Pozneje je v imenu Nemčije spremljal Unescove postopke certificiranja krajev po vsem Sredozemlju. Večkrat je preverjal, ali opozorila zanesljivo dosežejo službe za zaščito in reševanje.

Poleg francoske obale so seizmično aktivna tudi druga območja vzhodnega Sredozemlja, na primer ob grškem otoškem loku in v delih Italije, zlasti okoli Sicilije. Tam so močni potresi pogostejši

kot v okolici Nice, vendar večinoma prizadenejo manj gosto poseljene obalne predele.

Po Rudloffovem mnenju je Evropa danes v Sredozemlju razmeroma dobro pripravljena. Aktivnih je več državnih opozorilnih centrov. Gosto razporejene zelo natančne potresne postaje in antene GPS na kopnem merijo, kako in kje se premika zemeljsko površje. Merilne postaje ob obali spremljajo spremembe gladine morja in lahko pokažejo, ali nastaja cunami.

Raziskovalca pa skrbi, da se marsikje ljudje premalo zavedajo nevarnosti. Po njegovih besedah se je zadnje velike vaje za ravnanje ob cunamiju leta 2023 udeležila le približno polovica povabljenih sredozemskih držav, saj je sodelovanje prostovoljno. Zlasti številnih severnoafriških držav skoraj ni bilo mogoče pritegniti. Razlog tiči v tem, da so med državljanskimi vojnami in političnimi krizami zanesljiva merilna omrežja – kjer so sploh obstajala – propadla in jih pozneje niso obnovili.

Če se na takšnih območjih tla zatresejo ali se pod vodo utrga zemeljska gmota, morda manjkajo ključni podatki za hitro in natančno določitev središča, jakosti in mehanizma dogodka. »To lahko pomeni izgubo odločilnih minut in poveča nevarnost, da bi cunami zaznali prepozno oziroma ga sploh ne bi,« je opozoril Rudloff.

Turiste poziva, naj bodo pozorni: če se morje nenadoma nenavadno umakne, naj ne zapravljajo časa s pospravljanjem sončnika. Takrat velja le eno pravilo: »Pustite vse, vzemite otroke v naročje in čim hitreje stran od plaže.«

© 2026 Der Spiegel