V središču / Kakate čisto narobe!

Trisha Pasricha je specializantka v Medicinskem središču Beth Israel Deaconess v Bostonu in asistentka na Medicinski fakulteti Harvardove univerze. V knjigi You’ve Been Pooping All Wrong (Kakate čisto narobe) ponuja nasvete za boljšo prebavo.

Gospa Pasricha, kakšna je bila danes vaša stolica?

U trezna. Dokaj redno odvajam, vedno grem na veliko potrebo zjutraj. Če se mi že kdaj zatakne pri tem jutranjem obredu, je krivo to, da se mi mudi zaradi otrok, ali kaj podobnega.

Ste kdaj imeli resne prebavne težave?

Sem, med študijem. Takrat sem zanemarila prehrano, uživala sem premalo balastnih snovi. S sostanovalko sva si delili kopalnico, nisem se ukvarjala s športom in slabo sem spala. Takrat sem dosegla dno. Ko sem se prepisala na študij medicine in izvedela več o črevesju, sem spoznala, kako pomembna je prebava, in dosledno sem začela skrbeti zanjo. Življenje se mi je s tem izboljšalo.

Skoraj ni teme, o kateri bi se ljudje pogovarjali več kot o hrani, in skoraj o ničemer se ne pogovarjajo tako neradi kot o tem, kako hrana potem zapusti telo. Zakaj je pravzaprav tako?

Od mladih nog nas učijo, da se ni lepo pogovarjati o kakanju in da nas mora biti tega sram. Že otrokom, ko komaj zlezejo iz plenic, ponavljamo, da so šale o kakanju grde in da se o tem pri mizi ne govori. Prej ali slej ponotranjimo, da se nikoli ne smemo pogovarjati o kakanju, ne s prijatelji, ne s starši, sploh pa ne z zdravnikom.

Vi pa nimate nobenih zadržkov glede izraza kakati?

Da, med pogovori s pacienti opazim, kako sproščeno se odzovejo na izraze, kot sta kakati in prdeti. Ko razčistimo malo nerodnejše zadeve, se nam odprejo oči in ugotovimo, da so prebavila pravzaprav izjemno zanimiva.

Kaj na njih je tako izjemno?

Se vam ne zdi dobro, da imajo prebavila svoje možgane? Tako imenovano enterično živčevje v črevesju obsega približno pol milijarde živčnih celic, ki delujejo popolnoma neodvisno od možganov. Tega nima noben drug organ. Še bolj edinstveno pa je, da je to živčevje celo starejše od tistega v glavi.

Pravite torej, da prebavila niso naši »drugi možgani«, kot včasih slišimo, temveč v resnici celo prvi?

Tako je in glede na evolucijsko zgodovino so to tudi najstarejši možgani. Poleg tega se je pokazalo, da so skoraj vse bolezni tako ali drugače posledica delovanja črevesja, naj gre za vnetja, ki se začnejo tam, ali težave, ki jih povzroči kaj, kar smo pojedli, pa tudi spremembe mikrobioma.

Preidimo k praksi. Nekateri prisegajo na jutranjo cigareto pred odhodom na stranišče.

To odločno odsvetujem. Da, v črevesju so receptorji za nikotin in kajenje res lahko spodbudi za izločanje blata. Vendar s tem povzročimo veliko škode. Kajenje spodbuja razvoj vnetij in razjed v želodcu ter črevesju, povečuje tudi tveganje za raka. Namesto tega priporočam skodelico dobre kave, ki prav tako spodbudi izločanje in ima le malo neželenih učinkov.

Kateri so največji grehi, s katerimi škodimo prebavi?

Velika težava je alkohol, ke r trajno škodi želodcu. To gastroenterologi vidimo res pogosto: človek pride v ambulanto, ker se slabo počuti, naredimo gastroskopijo in nam je takoj jasno, kaj je krivo. Alkohol.

Po čem to vidite?

Po rdeči želodčni sluznici. Alkohol povzroča vnetje na njej. Poleg tega upočasni praznjenje želodca in poruši ritem spanja in budnosti, ki je zelo pomemben za črevesje. A glede tega v ZDA poznamo še hujšo težavo.

Katero?

Zelo predelano hrano. Vnaprej pripravljene jedi, hrenovke, prigrizki, napitki, sladkarije vsebujejo najrazličnejše dodatke in kemične snovi, ki prav tako povzročajo vnetja v črevesju. Poleg tega so večinoma skoraj brez balastnih snovi, te pa so ključne ne le za dobro prebavo, temveč tudi za splošno zdravje črevesja. Balastne snovi zmanjšujejo tveganje za črevesnega raka in sindrom razdraženega črevesja. Poleg tega so hrana za črevesne bakterije.

Ali pri vas v Združenih državah Amerike ugotavljate, da kar zadeva črevesje, vladajo izredne razmere?

Kar 95 odstotkov Američanov ne uživa dovolj balastnih snovi, v neki raziskavi pa so štiri desetine vprašanih navedle, da na njihovo vsakdanje življenje vplivata črevesje in prebava. To pomeni na milijone ljudi. Pa sploh ne bi bilo treba, da je tako.

Da, med pogovori s pacienti opazim, kako sproščeno se odzovejo na izraze, kot sta kakati in prdeti.

Koliko balastnih snovi moramo zaužiti na dan?

Moški, mlajši od 50 let, jih potrebujejo vsaj 38 gramov na dan, ženske pa vsaj 25, to pomeni na primer 250 gramov ovsenih kosmičev. Treba je zaužiti čim več različnih rastlinskih balastnih snovi, na primer stročnice, zelenjavo in sadje. Vsaka vrsta namreč hrani druge bakterije v mikrobiomu. In treba je uživati fermentirana, probiotična živila, kot so kislo zelje, kimči in mlečni izdelki, kot so jogurt, kefir in sirotka. Vsem pacientom svetujem, naj se vsak dan vprašajo, ali so nahranili svoj mikrobiom.

Včasih balastne snovi opevajo kot pravi eliksir.

Da, skoraj vsi zdravniki vam bodo svetovali uživanje več balastnih snovi, saj moramo nahraniti črevesne bakterije. Te potem proizvajajo spojine, kot so kratkoverižne maščobne kisline, ki prehajajo v kri in dosežejo naše možgane, srce in preostalo telo. Balastne snovi niso strogo črevesna zadeva, saj krepijo zdravje vsega telesa.

Kaj menite o indijskem trpotcu?

Pacientom večinoma odsvetuje m prehranska dopolnila, tudi probiotike. Kosmiči indijskega trpotca pa so nekaj drugega. Urejajo stolico, ker se v stiku z vodo spremenijo v gel. Pri driski gel veže vodo in upočasni praznjenje črevesja, pri zaprtju pa blato zmehča. Poleg tega nase veže žolčne soli v črevesju, kar jetra spodbudi k izločanju. Tako se znižuje raven holesterola in zato indijski trpotec priporočajo tudi kardiologi.

So težave s črevesjem povezane z zahodnim življenjskim slogom?

Sploh zaprtje je v zahodnih družbah pogostejše. V vzhodni Indiji, kjer je v prehrani bistveno več balastnih snovi, ljudje v povprečju odvajajo blato dvakrat na dan, so pokazale raziskave. Na našem kulturnem območju pa se nekaterim ljudem zdi normalno, če odvajajo vsake tri dni.

Kaj pa je normalno? Enkrat na dan?

Odvisno od posameznika: lahko trikrat na dan ali enkrat na dva dni. Pogostost ni odločilna. Za paciente želim, da imajo tak ritem odvajanja, da se počutijo dobro, da jim ni treba pritiskati in da zaradi prebave ne trpi njihovo družabno življenje. Nekateri pripovedujejo: »Na školjki čepim od 20 do 30 minut, žena trka na vrata, ker že zamujava.« Ali pa: »Toliko se ubadam s prebavo, da raje ne grem na kosilo s prijatelji.« To ni normalno.

Smo zaprti zgolj zaradi pomanjkanja balastnih snovi?

Ne. Narobe sedimo na stranišču. Stotine, tisoče let so ljudje med odvajanjem čepeli. Opazujte malčke, ki so še v plenicah. Ko jih pritisne, počepnejo, saj je to nagonsko najpreprostejši in najnaravnejši način. Nato pa so izumili sodobna stranišča, ki so zelo podobna navadnim stolom. Zasnova stranišča je v nasprotju z našo anatomijo in sedenje na njem povzroča zaprtje.

Zaprtje je med mladimi enako pogosto kot med starejšimi, zaradi razdražljivega črevesja pa trpi celo občutno več mladih.

Lahko podrobneje pojasnite?

Debelo črevo je kot dolga cev. V običajnem sedečem položaju je ta cev stisnjena, kar je odlično, če ravno sedimo in s kom klepetamo. Takrat mora biti debelo črevo zaprto.

Seveda!

Na stranišču pa je drugače, tam se mora debelo črevo odpreti in to dosežemo, če so kolena višje od bokov. Takrat se namreč sprosti mišica, ki zapira debelo črevo, in cev se poravna. Takole. (Pasricheva je iz omare v pisarni vzela približno 30 centimetrov visok zaboj, ga postavila pred stol in nanj položila stopala.)

Kdor je zaprt, bi moral na stranišču uporabljati takšen zaboj?

Tako je! Potrebujete samo zaboj ali kup knjig. Veliko ljudi se tako lažje iztreblja. Podpora za stopala mora biti le dovolj visoka. In ne nosite telefona na stranišče, zaradi hemoroidov.

Kaj? Telefoni so krivi za hemoroide?

Na stranišču pritegnejo našo pozornost in tako podaljšujejo čas, ki ga prebijemo tam. Čim več časa prebijemo na stranišču, tem bolj otečejo hemoroidi, to so žilne blazinice okrog zadnjika, ki jih imamo vsi. Čim pogosteje se to zgodi, tem bolj oslabi vezno tkivo okrog hemoroidov, tako vsaj nakazuje naša raziskava.

Kaj ste preučevali z njo?

Primerjali smo dve skupini sodelujočih. Ljudje iz prve skupine so na stranišču uporabljali telefon, iz druge pa ne; ljudje iz obeh so enako trpeli zaradi zaprtja. Skupina, ki je uporabljala telefon, je na stranišču petkrat pogosteje tičala več kot pet minut in imela za 46 odstotkov večjo pojavnost hemoroidov.

Hemoroidi, zaprtje, slabo počutje – kdaj bi morali k zdravniku?

Če vas skrbi, raje čim prej. Gastroenterologe nas zelo skrbi povečanje primerov raka na črevesju med mladimi. Ravno oni pogosto predolgo omahujejo, ko se pojavijo težave, sram jih je govoriti o tem in mislijo, da je čas za obisk zdravnika šele, ko jih že hudo boli. To je napačno. Če vam odvajanje redno povzroča nelagodje ali če se spremeni ustaljeni vzorec, bi se morali posvetovati z zdravnikom.

Kakšna je zdrava stolica? Mehka ali trda? Rjava, zelena, črna?

Vsi rjavi toni so v redu. Če pa so iztrebki črni kot pametni telefon, je v njih mogoče kri. Razlog za črno barvo je reakcija krvi s črevesno kislino. Predvsem pa iztrebki ne smejo biti beli kot kreda, to je nujen primer. Ta barva pomeni, da je žolčevod zaprl žolčni kamen, lahko pa razkriva tudi raka.

So zdravniku v pomoč fotografije iztrebkov?

Meni že. Kajti danes marsikaj razberem iz njih. Za zeleno stolico so mogoče kriva barvila v nekaterih živilih. Včasih se zaradi rastlinskih barvil v rdečem vinu in jagodah obarva tudi rahlo vijoličasto. To ne pomeni nujno, da je kaj narobe – lahko pa je. Fotografija je vedno boljša od opisa.

Kaj pa konsistenca?

Poznate bristolsko lestvico blata? Sega od prve stopnje, to so iztrebki, podobni zajčjim bobkom, do sedme, ki pomeni popolnoma tekoče blato. Večini ljudi je najbolj všeč gladka konsistenca v obliki klobase.

Torej četrta stopnja?

Bristolska četrta stopnja je idealna, ni pa obvezna. Če jeste več balastnih snovi, bo stolica zagotovo mehkejša in rahlejša. Tudi če imate peto ali šesto stopnjo, vam še ni treba skrbeti.

Pri nedoločljivih težavah s prebavili pogosto omenjajo razdražljivo črevesje. Je to medicinsko definirano?

Seveda. Sindrom razdražljivega črevesja je najbrž najpogostejša bolezen prebavil, ki pesti od desetine do 15 odstotkov svetovnega prebivalstva. Prizadeta je mreža živčnih celic v črevesju, ki se zato močno spremeni. Gre za diagnozo na podlagi izključevanja drugih bolezni, saj žal nimamo preiskave za dokazovanje teh sprememb. Enterično živčevje se skriva globoko v mišičnem

sloju črevesja, navadna gastroskopija pa zajame samo površje. Zato teh nepravilnosti ni mogoče potrditi s preiskavami in zato bolniki, včasih pa tudi zdravniki, zmotno menijo, da ni nič narobe.

Kakšni so značilni simptomi?

Bolečine in nelagodje med iztrebljanjem, povezani z zaprtjem, drisko ali izmenjevanjem obojega. Na mojem področju, v nevrogastroenterologiji, ravno poskušamo razvrstiti različne podskupine sindroma, da bi lahko uvedli bolj ciljno zdravljenje.

Obstajajo učinkovite terapije?

Seveda. Odobrili so okoli šest zdravil, ki zdravijo prizadete živčne celice. Nekatera delujejo proti zaprtju, druga proti driski, številna proti bolečini. Cilj je zvišati občutljivostni prag živcev, da se ne bi tako burno odzivali na vsakdanje dražljaje – na primer na rahel pritisk zaradi napihnjenosti, ki ga ljudje brez sindroma razdražljivega črevesja sploh ne bi zaznali.

Kakšni pa so vzroki za ta sindrom?

Za razdražljivo čre vesje je pogosto kriva okužba, na primer zaradi norovirusa ali koronavirusa. Tudi stres pomembno vpliva na prebavo. Dolgo je prevladovalo celo prepričanje, da je edini razlog za ta sindrom stres, danes pa ga vidimo kot nekakšen začarani krog: rane oziroma poškodbe črevesja lahko sprožijo tesnobnost in depresijo in to potem lahko še dodatno poslabša črevesne težave. Zato bolezen danes obravnavamo z obeh plati – z zdravili za možgane in za črevesje.

Menda je razlog za razdraženo črevesje lahko tudi travma v otroštvu.

Drži. Telesne in duše vne tr avme v otroštvu včasih trajno zaznamujejo črevesje in celotno živčevje.

Paciente zato povprašate tudi o otroštvu?

Da. Presenetilo bi vas, koliko jih takoj pove, da natančno vedo, kdaj so se začele težave, na primer po ločitvi staršev ali po črevesni okužbi na križarjenju.

Na vaši kliniki imate tudi ambulanto za Parkinsonovo bolezen.

Da, želimo ugotoviti, zakaj ima toliko teh bolnikov težave z želodcem in črevesjem.

Kaj res?

Da, skoraj vsi, od 80 do 90 odstotkov. Preverjamo hipotezo, da bi se Parkinsonova bolezen pravzaprav lahko začela v črevesju.

Parkinsonova bolezen je pravzaprav črevesna?

Vsekakor ponazarja, kako tesno so možgani povezani s črevesjem. Ko bolnikom povem, da se bolezen začne v črevesju, se skoraj vsi strinjajo. Številni se namreč spominjajo, da so se težave s črevesjem začele leta pred tresenjem. Številni poročajo, da nikoli niso imeli težav s prebavo, nato pa sta se po 50. rojstnem dnevu pojavila zaprtje in slabost, pri 60 letih pa so jim diagnosticirali Parkinsonovo bolezen.

Bi ljudi, ki trpijo zaradi zaprtja, torej moralo skrbeti?

Nikogar ne želim strašiti. Pol Amerike je zaprte, pa nimajo vsi Parkinsonove bolezni. Zaprtje ni razlog za paniko, lahko pa napoveduje to diagnozo.

Ne nosite telefona na stranišče, zaradi hemoroidov. Podaljšujejo čas, ki ga prebijete tam. Čim več časa prebijete na stranišču, tem bolj otečejo hemoroidi.

Bi bili bolj zdravi, če bi si upali odkrito govoriti o prebavi?

Najbrž. N vedla bom skrajen primer: pojavnost raka na črevesju se sploh med mlajšimi po vsem svetu povečuje. Če ga odkrijemo dovolj zgodaj, je veliko možnosti za ozdravitev. Na poznejši stopnji pa je petletno preživetje manjše od petine. Včasih je raka mogoče prepoznati po komaj zaznavnih spremembah, na primer po drugačni konsistenci blata. Kdor se o tem ne pogovarja, lahko to plača z življenjem.

Je mladim na splošno težje govoriti o odvajanju?

Po mojih izkušnjah je mladim res bolj nerodno, poleg tega imajo tudi manj opraviti z zdravstvenim sistemom. Številni sploh nimajo osebnega zdravnika, ker se pač počutijo zdravi.

Morda zato, ker so res zdravi?

Tudi tako bi lahko rekli. A če govorimo o črevesju, to ne drži. Zaprtje je med mladimi enako pogosto kot med starejšimi, zaradi razdražljivega črevesja pa trpi celo občutno več mladih.

Menite, da se bo nekoč mogoče popolnoma normalno pogovarjati o teh stvareh?

Pred dvema ali tremi desetletji nihče ni govoril o menopavzi, tema je ženske spravljala v zadrego, veljala je za tabu, bila je stigmatizirana. Danes o tem odkrito govori veliko znanih ljudi in na tisoče knjig nas seznanja s to temo. Upam, da bo tako nekoč tudi s kakanjem.

© 2026 Der Spiegel