Portret / Fujita Pinnacle 

Ljubljančana Staša Kramarja večina pozna kot didžeja, vendar deluje na različnih področjih, povezanih z glasbo: kot tonski mojster dela v Cankarjevem domu, po klubih in na festivalih; je organizator klubskih dogodkov Echo0000; soustvarjalec oddaje DJ Seansa na Radiu Študent; delavec na različnih festivalih in producent vratolomnih petard. Aktiven je že od najstniških let, ko je s kolektivom Spejs jahal takratni val trapa in po prestolnici organiziral prireditve. Na platformi Soundcloud, kjer je objavljal svoja dela, je vzpostavil široko mrežo povezav ter odkrival različne niše hiphopa in basovske glasbe. Zanimanje je sčasoma preraslo v različne oblike plesne elektronike in doseglo vrh v seriji večerov Štrom kolektiva Nimaš izbire.

Z desetletjem izkušenj s klubskimi dogodki, dolgim seznamom mednarodnih nastopov, intervjujem v reviji Mixmag, sodelovanjem s platformo SHAPE+ in gostovanji na radijih NTS ter Kiosk bi ga lahko skoraj oklicali za veterana! Najbolj ga sicer zanima organizacija dogodkov oziroma kulturni menedžment. Trenutno je razpet med Ljubljano in Berlinom, kjer terenske izkušnje nabira v klubu Panke in asistira pri produkcijah platforme Digital in Berlin.

Didžejanje mu ne pomeni vira preživetja. Gre za ljubezen, strast do kulture soundsystemov in elektronike, najbolj tiste basovske. Čeprav so bili za iskrico deloma zaslužni starši, ki so mu predstavili breakbeat, dub, funk in jazz, je klic prišel od znotraj. »Vedno mi je bila blizu kompleksna muzika,« pravi. Njegove selekcije se gibljejo po premici t. i. hardcore continuuma – britanske elektronske tradicije, od jungla in happy hardcora do dubstepa, footworka in UK bassa. »Klasične zvoke rad mešam z novejšimi produkcijami.« Do sodobne didžej kulture je zadržan, a se ne obremenjuje z dejstvom, da je lahko danes didžej vsak. »Didžejanje ni bilo razvrednoteno. Gre le za to, da je bilo prej precenjeno.« Njegov pristop je razmeroma preprost – vloga didžeja je, da se imajo ljudje fajn. Včasih si sicer privošči zavrteti kaj zahtevnejšega, a če komad ne vžge, raje spusti kaj preverjenega in tako razživi vajb. »Najbolj uživam, ko se didžej

res poveže s plesiščem in ustvari nekaj specifičnega za publiko. Ob takšnih priložnostih se najbolj vidijo širina, sposobnost prilagajanja, branja ljudi,« pravi. Bolj kot tehnika šteje dar za ustvarjanje momentov na plesišču.

Junija se je vrnil s svoje tretje večmesečne turneje po Kitajski, Japonski in Tajvanu. Prvič se je tja odpravil leta 2024 v lastni režiji po organizirani turneji Bass Camp po Indiji. Čudovita izkušnja ga je spodbudila, da je vse še dvakrat ponovil. Načrtovanje in koordinacija nastopov sta mu vzela več kot tri mesece. Izkoristil je vsak kontakt in povezavo v svoji mreži in si zastavil zavidanja vredno traso. Tokratno popotovanje – dejansko, saj je vmes raziskoval naravo in kulturno dediščino – je vključevalo kar 27 etap: od znanih klubov, kot je Oil v Shenzhenu, do lukenj v mestih, kot je Tianjin, ki šteje »le« 14 milijonov prebivalcev. »K meni je pristopil neki fant in se mi zjokal, ker da tam še nikoli nihče ni vrtel basovske glasbe!« Fenov teh žanrov ni veliko, a so nadpovprečno strastni. Pogosto imajo večdesetmilijonska mesta le klub za 50 teles, ki pa jih po pravilu odlikuje odličen zvok. Kot denimo tisti v Makavu v predelu s kazinoji, »kot bi bil sredi Las Vegasa nastopil v nekem pajzlu«.

Obiskovalci v klube prihajajo zaradi skupnosti, predvsem pa z veliko mero potrpežljivosti in radovednosti. Večina »alter klubov« po polnoči obratuje ilegalno, saj menda težko pridobijo licenco za 24-urno obratovanje. Obstaja, skratka, toleranca, a le dokler ne pride do prijave. Takrat lahko klub zaprejo po hitrem postopku. Razen če imaš prijatelje v partiji. Ali na policiji. Zahodnjaška percepcija Kitajske se mu sicer zdi izkrivljena. »Propaganda je res močna. Dogajajo se seveda tudi grozne stvari, ampak tega se vsi zavedajo. Oblast bolj želi ustvariti iluzijo popolnega nadzora kot pa ga dejansko dosledno izvajati. So pa zelo nestrpni do skupnosti LGBTQ+,« pravi.

Eden najzanimivejših postankov na turneji je bil nastop na največjem festivalu alternativne glasbe na Kitajskem, ChunYouju. V spomin se mu je vtisnila podoba policijskih dronov, ki so po megafonu med patruljo obiskovalcem zapovedovali pravila obnašanja. »Distopično in zabavno hkrati.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Marijo Županov (1989) bo z nami do 11. septembra.