Kulturniška / Ministrstvo proti kulturi

Matjaž Farič je umetniški vodja zavoda Flota, ki že več kot dve desetletji organizira festival Front@. Ta bo letos med 26. in 29. avgustom v Murski Soboti potekal že enaindvajsetič. V tem času je zrasel v eno osrednjih mednarodnih platform za sodobni ples v Sloveniji, na kateri se vsako leto srečujejo domači in tuji ustvarjalci. Njegova izvedba je bila še pred kratkim ogrožena, potem ko je ministrstvo za kulturo izvajalce kulturnih projektov pozvalo, naj do nadaljnjega ne pošiljajo zahtevkov za izplačila po že sklenjenih pogodbah, saj naj bi bilo o nadaljnjem financiranju mogoče odločati šele po septembrskem rebalansu državnega proračuna, odobrena sredstva pa bi se lahko zmanjšala. »Festival bomo lahko izvedli, saj smo zahtevek za izplačilo oddali tik pred začetkom zapletov, vprašanje pa je, ali bomo imeli sredstva za vse naknadne stroške,« je povedal. V zavodu so se zato preventivno odpovedali lastnim izplačilom, da bi ustvarili finančno rezervo, s katero bodo najprej poravnali obveznosti do nastopajočih in gostujočih skupin. »Sedanja situacija pa zagotovo pomeni nekakšen krč. Štiriletna pogodba nam je prej zagotavljala določeno gotovost, saj do zdaj nikoli ni bilo vprašljivo, ali bo prišlo do sprostitve sredstev. Zato smo lahko projekte načrtovali dve ali tri leta vnaprej, se pogajali z ustvarjalci in v Slovenijo pripeljali tudi produkcije, ki jih je zelo težko dobiti. Zdaj je treba vse to načrtovati bistveno previdneje.« Po nastopu četrte vlade Janeza Janše so ministri eden za drugim začeli ponavljati, da naj bi njihovi predhodniki za seboj pustili malodane prazno državno malho. Podobno je ravnalo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Ignacije Fridl Jarc.

To je, čeprav za to ni ponudilo oprijemljivih dokazov, ugotovilo skoraj devet milijonov evrov primanjkljaja za pokritje vseh letošnjih zakonskih in pogodbenih obveznosti, od tega največ, in sicer 3,9 milijona evrov, na postavki za samozaposlene v kulturi. Ministrstvo je zato napovedalo številne reze, poleg groženj o zmanjšanju financiranja je ustavilo denimo tudi postopek za dodelitev delovnih štipendij samozaposlenim v kulturi in sofinanciranje stroškov novih zaposlitev v novinarstvu. Izhodišča za rebalans proračuna zdaj predvidevajo, da bo ministrstvo letos prejelo celo 13,6 milijona evrov več sredstev od predvidenih. A ustvarjalci kljub temu ostajajo v negotovosti, v katero jih je v minulem mesecu pahnilo ministrstvo.

Ministrstvo bo letos prejelo celo 13,6 milijona evrov več sredstev od predvidenih. A ustvarjalci kljub temu ostajajo v negotovosti, v katero jih je pahnilo ministrstvo.

Kot je pojasnil Jure Tuš, pravnik, ki sodeluje s Pravno mrežo za varstvo demokracije, ministrstvo ob tem ne bi smelo enostransko ustaviti ali zmanjšati izplačil po že sklenjenih pogodbah, prizadeti izvajalci pa bi lahko pravilno izpolnitev pogodbe zahtevali z izvršbo ali tožbo. Tistim, ki so že prejeli odločbo o dodelitvi sredstev, vendar ne tudi pogodbe, pri mreži svetujejo, naj ministrstvo najprej pozovejo k njeni sklenitvi, ob neuspehu pa razmislijo o tožbi. Najmanj pravnih možnosti imajo kulturniki, katerih prijave so bile pozitivno ocenjene, vendar odločb še niso prejeli, ter prijavitelji na ustavljene razpise; tem priporočajo povezovanje z drugimi prizadetimi posamezniki in organizacijami ter skupen pritisk na ministrstvo. »V demokratični in pravni državi kulturni delavci ne morejo biti prepuščeni na milost in nemilost vsakokratne oblasti. Posamezniki in organizacije imajo sklenjena veljavna pogodbena razmerja z državo, ne z vsakokratnim ministrom ali predsednikom vlade,« je ob tem še dodal Tuš. »Ministrstvo naj torej spoštuje obstoječe dogovore, s tem pa prepreči povzročanje dodatne negotovosti in eksistenčne stiske prizadetim ter se izogne številnim sodnim postopkom, ki bodo dodatno obremenili pravosodni sistem in proračun države.« Na podobne posledice so ministrico prejšnji mesec v skupnem pozivu opozorile tudi strokovne komisije ministrstva. Ministrica jim je v odgovoru očitala, da kot njena posvetovalna telesa »niso pristojne za opozarjanje na način vodenja in zaključevanja postopkov javnih pozivov in javnih razpisov« in da s tem »presegajo svojo pristojnost in posegajo v pristojnost ministrice«.

Ministrica je sicer že 16. julija v oddaji Razgledi in razmisleki na Radiu Slovenija po vrnitvi z redne seje vlade poročala o »nekoliko spremenjeni situaciji«. »Nikomur se ni nič jemalo, nikomur se ni nič odvzelo in nikomur ni bilo sporočeno, naj projekta ne izvaja naprej,« je povedala. »Mi smo bili v tistem trenutku dolžni poslati takšno obvestilo, danes imamo pred sabo nova dejstva. To je, da bo ministrstvo za kulturo del sredstev pridobilo iz celotnega proračuna.« Projektom, za katere so bile odločbe že izdane in pogodbe sklenjene, naj zato sredstev vendarle ne bi bilo treba zmanjševati. Toda medtem ko je ministrstvo izvajalce hitro obvestilo o grozečih rezih in jih s tem pahnilo v stisko, jih o »nekoliko spremenjeni situaciji« do začetka tedna še ni obvestilo.

Kaj takšno negotovo stanje dejansko pomeni za ustvarjalce? Farič je opozoril, da negotovost ne ostaja le na ravni zavodov, ampak se po verigi prenaša na posamezne ustvarjalce. Organizacijam naj bi pravniki že svetovali, naj se zavarujejo s pogodbenimi določili, po katerih bi se ob zmanjšanju javnega financiranja zmanjšala tudi njihova plačila sodelavcem.

»Ampak to bi pomenilo, da bi se problem samo preselil po vertikali navzdol, mi pa bi, če malo pretiravam, postali nekakšni ’mijiči’ in ’progrosi’. Ljudje bodo svoje delo opravili, plačani pa bodo, če bodo.« V tem Farič vidi tudi širše protislovje: ustvarjalci prevzemajo finančna tveganja, del javnosti pa jih še vedno dojema kot privilegirane prejemnike proračunskega denarja. »Ljudje pogledajo v Erar in rečejo: ’Aha, Farič je dobil nekaj tisoč evrov in jih spravil v žep.’ Ne vedo pa, da so sredstva namenjena celotnemu programu Flote, delu številnih avtorjev in izvajalcev, storitvam, festivalu ter gostovanjem v tujini. Najprej je treba program zasnovati, priti skozi komisijo, podpisati in uskladiti pogodbo z ministrstvom, potem pa stvar še izvesti.« Obenem velik del sredstev konča v gospodarstvu, med drugim pri hotelih, tehničnih izvajalcih in podjetjih, ki postavljajo odre. »Stvari niso tako zelo enostavne, kot se predstavljajo. V javnosti pa medtem krožijo neresnice ali polresnice o delovanju kulture, zaradi katerih lahko nekateri politiki s prstom kažejo na priročno tarčo – na kulturnike, ki naj bi bili ’proračunski zajedavci’.« Takšno predstavo o kulturi kot sektorju, ki živi predvsem od javnega denarja, spodbijajo tudi podatki raziskave Slovenski kulturno-ustvarjalni delavci 2024/25, ki jo je pripravil kreativni center Poligon. V njej je sodelovalo 1110 ljudi iz kulturno-ustvarjalnega sektorja. Med anketiranimi poslovnimi subjekti zunaj mreže javnih zavodov jih nekaj več kot polovica leta 2024 sploh ni prejelo razpisnih sredstev, pri 44,1 odstotka prejemnikov pa so ta pomenila manjši delež vseh prihodkov.

Kako velik del kulturne produkcije temelji na lastnih sredstvih in prostovoljnem delu, kaže primer lutkarja, režiserja in glasbenika Matije Solceta, pobudnika mednarodnega orkestra Etno Histeria ter enega ključnih ustvarjalcev festivalov Floating Castle in Kavč festival. Bil je tudi pobudnik projekta Float 2 Gaza, ki je pred kratkim z velikopotezno umetniško plovbo prevzel Ljubljanico. Njegovi projekti so letos po dolgih letih delovanja vendarle prejeli nekaj razpisnih sredstev, vendar ta še vedno pomenijo le manjši delež vseh stroškov. Za njihovo izvedbo je zato založil okoli 20 tisoč evrov lastnih sredstev, ustvarjenih z dolgoletnimi gostovanji v tujini, pri čemer zdaj ni prepričan, ali jih bo dobil povrnjene. Denar je bil namenjen predvsem osnovnim produkcijskim stroškom, morebitni izpad pa bo nazadnje ostal na njegovih ramenih.

Solce se kljub temu ne želi predstavljati kot »ubogi umetnik«, ki brez državnega sofinanciranja ne more preživeti. Če sredstev ne bo dobil povrnjenih, bo to zanj resda osebni udarec. »A mislim, da bo to udarec predvsem za ministrstvo za

kulturo,« je povedal. Ob takšnih pritiskih se umetniki po njegovih besedah namreč »zavemo svoje pozicije, zavemo eden drugega in začnemo skupaj delovati«.

Da razpisna sredstva kljub temu za delovanje sektorja še zdaleč niso postranskega pomena, kažejo neposredne posledice poziva ministrstva k začasni neoddaji zahtevkov za izplačilo, napovedi mo-

rebitnega zmanjšanja sredstev in ustavitve nekaterih postopkov. Te je pokazala tudi anketa Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, v kateri je med 10. in 19. julijem sodelovalo 195 anketirancev. Po ocenah sodelujočih so zamiki financiranja povzročili več kot 1,09 milijona evrov stroškov brez zagotovljenega kritja, ogrozili za 1,38 milijona evrov kulturnih dejavnosti ter prizadeli najmanj 111 zaposlenih in več kot 1600 samozaposlenih ter drugih pogodbenih sodelavcev.

Posebej negotov je položaj prijaviteljev na ustavljeni razpis za delovne štipendije, namenjene temu, da se samozaposleni v kulturi posvetijo ustvarjalnemu, raziskovalnemu in razvojnemu delu ter nadgrajevanju svojih znanj. Za razpis je bilo predvidenih 700 tisoč evrov, nanj pa je prispelo 429 vlog. Pred ustavitvijo postopka naj bi bilo skoraj 90 prijav že pozitivno ocenjenih, vendar ministrstvo odločb o dodelitvi štipendij še ni izdalo. Anketa Asociacije je pokazala, da so nekateri prijavitelji pričakovano podporo že vključili v svoje delovne načrte in se zato odpovedali drugim projektom ter priložnostim. Ustavitev postopka je nekatere tako pustila ne le brez pričakovanih sredstev, ampak tudi brez dela, ki so ga medtem že zavrnili.

Kakšne so lahko posledice takšne odločitve, kaže primer novomedijske umetnice Dorotee Dolinšek, ki svoja dela predstavlja na uglednih mednarodnih prizoriščih, kot sta Ars Electronica v Linzu in pekinški bienale umetnosti, znanosti in tehnologije, maja letos pa se je uvrstila tudi med šest nominirancev za umetniško-raziskovalno rezidenco pri ugledni mednarodni ustanovi s področja astrobiologije. »V večletni projekt, ki sem ga pripravila za nominacijo, sem vložila ogromno dela in časa, saj pomeni neposredno nadgradnjo ter vrhunec moje dosedanje profesionalne poti,« je povedala. Ker je astrobiologija v Sloveniji še slabo uveljavljena, je želela s projektom slovenski prostor povezati z evropskimi in širšimi mednarodnimi mrežami, za njegovo nadaljnjo razvejitev pa se je prijavila na delovno štipendijo v vrednosti deset tisoč evrov.

Denar se bo očitno našel za druge politične prioritete, denimo za novi muzej osamosvojitve ter za povečanje pokritja socialnih prispevkov verskim uslužbencem.

Na razpisu je pri vrednotenju zbrala skoraj vse možne točke, po prejemu pozitivne ocene je pričakovala le še izdajo odločbe, podpis pogodbe in izplačilo sredstev. »Namesto tega sem sredi že začetega dela s strani ministrstva prejela skromno, enovrstično obvestilo o nenadni ukinitvi štipendijskega programa.« Izguba podpore zanjo ne pomeni le trenutnega finančnega izpada, temveč ogroža temelje večletnega projekta. »Z ambicioznim projektom sem se tako čez noč znašla na začetni točki in krčenju tega ter v eksistencialni in osebni negotovosti. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati vsega spektra tesnob, ki to spremljajo,« je dejala. »Izjemno neprijeten vidik te situacije pa je tudi pojasnjevanje okoliščin mednarodnim partnerjem in sodelavcem, kar neupravičeno krha težko pridobljeno zaupanje ter me prikazuje kot nezanesljivo partnerico.« Podobno izkušnjo ima pianist, skladatelj in producent Tine Grgurevič, ki ustvarja pod imenom Bowrain in trenutno sodeluje v mednarodnem rezidenčnem programu Swatch Art Peace Hotel v Šanghaju. Njegova prijava za delovno štipendijo v vrednosti pet tisoč evrov je bila pozitivno ocenjena, sredstva pa je nameraval vložiti v produkcijo novega albuma in sodelovanje z drugimi glasbeniki. Ker na pričakovani denar za zdaj ne more računati, je moral projekt zastaviti manj ambiciozno. »Zdaj ga moram nekoliko poenostaviti, poiskati ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati brez plačila ali v zameno za kakšno protiuslugo, in prilagoditi njegov celoten potek,« je povedal. Ravnanje ministrstva je ob tem primerjal z nenadno izgubo zaposlitve: »Ne znam opisati, kako katastrofalno, grdo in nepravično se mi zdi to. Spomnim se občutka, ko sem izvedel, da štipendije morda ne bom dobil. Bilo je, kot da bi te nekdo odpustil iz službe. Ali pa ti zagotovil projekt, potem pa v nekem trenutku rekel: ne, tega projekta ne boš delal.« Med pozitivno ocenjenimi prijavitelji je bil tudi novomedijski umetnik Nejc Trampuž, avtor prvega slovenskega, z umetno inteligenco ustvarjenega filma Zakoreninjeno v kodi in računalniške igre Solandium 2063, v katerih sodobno tehnologijo povezuje z okoljskimi in družbenimi vprašanji. S štipendijo v vrednosti pet tisoč evrov je želel dosedanje raziskovanje umetne inteligence razširiti na algoritme in družbena omrežja ter tako razviti novo smer svoje umetniške prakse. Ker je na pričakovano podporo že računal, drugih virov financiranja ni iskal. »Če tega ne bi pričakoval, bi gotovo iskal druge razpise, v tujini ali kje drugje. Zdaj sem ostal brez, novega vira pa ne moreš dobiti kar čez noč,« je povedal. Ustavitve razpisa ob tem ne razume kot varčevalni ukrep, temveč kot politično odločitev: »V resnici gre za to, da hočejo svoji volilni bazi dati tisto, kar želi slišati. Svojo bazo morajo negovati in vzdrževati, mi pa smo tukaj, se mi zdi, primerno žrtveno jagnje.« Takšne ocene pozornost znova preusmerjajo k ministrici, ki bi morala v vladi zastopati interese kulturnega področja. Ob njenem ravnanju pa se je težko izogniti občutku, da ne gre zgolj za dobronameren poskus krpanja proračunske vrzeli ali nespretno vodenje razpisnih postopkov, temveč za nekakšen revanšizem do dela kulturnega polja. Denar se bo namreč očitno našel za druge politične prioritete, denimo za novi muzej osamosvojitve ter za napovedano povečanje državnega kritja socialnih prispevkov verskim uslužbencem s 60 na 100 odstotkov. Zato se odpira vprašanje, ali gre res samo za pomanjkanje sredstev ali tudi za politično presojo, kateri deli kulturnega področja so vredni zaščite – in kateri ne.

Na ministrstvu zavzeto tolčejo po ogledalu, ki jim ga nastavlja kulturno polje, v upanju, da ga bodo naposled razbili. Naslednja tarča bodo očitno mediji.

Pri ministrici tak odnos do dela kulturnikov ni nov. Še kot državna sekretarka v času tretje Janševe vlade se je ostro odzvala na protestno akcijo Aktiva delavk in delavcev v kulturi, ki je pred ministrstvom postavil pisarniško pohištvo z imeni ministra in njegovih sodelavcev ter ga prelil z rdečo barvo. Kot desna roka tedanjega ministra Vaska Simonitija je ocenila, da je šlo pri tem za grožnjo z likvidacijo, in na vladnem spletnem portalu

zapisala, da akcija »kliče po tem, da bo morala moja mama, ki je leta 1946 kot dvoinpolletna deklica skupaj s štirimi sestricami in materjo zrla uboj očeta s strani Udbe, zdaj videti še umor svoje hčerke samo zato, ker se je ta odločila za sodelovanje z vlado Janeza Janše«. Kot predsednica Kulturnega foruma SDS pa je lansko leto dejavno sodelovala v kampanji proti zakonu o dodat-

kih k pokojninam za izjemne dosežke, ki je prerasla v pogrom nad kulturniki. »Če bi bili kulturniki zares kulturni, kar pomeni, da imajo tudi sočutje do sodržavljanov, do vseh tistih, ki to skupnost ustvarjajo, bi rekli: ’Ne želimo takih privilegijev, ki jih drugi državljani in državljanke nimajo!’« je med drugim dejala takrat in s tem pritisnila na eno ključnih nevralgičnih točk referendumske kampanje – zavist do domnevno privilegiranih kulturnikov.

Tudi ministričino razumevanje kulture je izrazito konservativno. Kot filozofinja z doktoratom iz Platonovega nauka o resnici z vidika lepega in umetnosti je prepričana, da človeku razvoja ni omogočala »neka destrukcija, temveč čaščenje lepega«, evropski človek pa da bi se moral, kot antični filozof, znova predati »čudenju nad presežnim«. Njene romantične predstave o umetnosti so prišle do izraza tudi v lanskem nastopu na Nova24TV, televiziji stranke SDS, ko je razlagala, da je sicer dobro, če umetnik v času vrhunca svoje ustvarjalnosti prejema ustrezne honorarje, da lahko preživi, »mi pa imamo danes v Sloveniji nekako prevladujoče stanje, da je država dolžna poskrbeti za vse kulturnike, umetnike in zagotoviti njihov sorazmerno dober socialni status. Ampak kje bodo ti umetniki potem doživeli izkušnje? Vendarle je umetnost tudi ustvarjanje iz neke življenjske izkušnje,« se je spraševala takrat bodoča ministrica. »Če boš socialno poskrbel za umetnike, boš pa zdaj ti imel dobro, kakovostno umetnost ... Mislim, da je ravno nasprotno.« »V Sloveniji je še vedno precej močan mit o romantičnem umetniku, ki mora trpeti, ustvarjati iz nič in potem za tuberkulozo umreti v Cukrarni. To naj bi bil pravi umetnik, ki je za svoje delo dal čez vse. Ministrica v svojih nastopih govori, da prihaja neke vrste renesansa kulture. Mi bi si vseeno želeli renesanse v nekem drugem smislu: umetnostni sistem, v katerega se investira, ker se ve, da ima umetnost tisoč in en družbeni učinek,« je ob tem povedal Uroš Veber, predsednik Asociacije. »Ena od funkcij umetnosti je tudi to, da družbi nastavlja ogledalo. Marsikdo ima s tem ogledalom težave. Verjetno smo vsi kdaj prebrali ’Sneguljčico’ in vemo, kako to gre: resnica včasih ni prijetna, zato bi ogledalo raje razbili.« Na ministrstvu tako že dober mesec zavzeto tolčejo po ogledalu, ki jim ga nastavlja kulturno polje, v upanju, da ga bodo naposled razbili. Naslednja tarča bodo, kot že nakazujejo nekatere napovedi, očitno mediji z RTV Slovenija na čelu. Če bo šlo tako naprej, ministrstvu kmalu bržkone ne bo preostalo drugega kot sprememba imena. Slikar Arjan Pregl je te dni na družbenih omrežjih predlagal več možnosti: ministrstvo za umetniško trpljenje, ministrstvo za nadlegovanje umetnikov ali ministrstvo za kreativno stradanje. Morda pa bi bilo najbolj povedno, če bi se preimenovalo preprosto v ministrstvo proti kulturi.