Kulturniška / Tudi naslovnica vpliva na usodo knjige

Ste se kdaj ozrli na naslovnico kakšnega res dobrega romana in se namrščili, ker njena vizualna podoba nikakor ni ustrezala kakovostni vsebini, ki se je skrivala med platnicami? Se kdaj sprehajate mimo vabljivih vitrin podružnic naših največjih založb in si ogledujete razstavne police, na katerih se bohotijo raznobarvne knjižne novosti – pa vas kakšna tako pritegne, da zavijete v prodajalno, da bi se s knjigo pobliže seznanili? Morda bolj kontroverzno: ali kdaj kakšne knjige niste kupili zgolj zato, ker vam ni bila všeč njena likovna podoba? Ker je bila tako neposrečena, nenavdihujoča, nepremišljena, da ste raje posegli po njenem prevodu ali izvirniku?

Stavek »ne sodi knjige po platnicah« bržkone poslušamo, odkar vemo sami zase. V prenesenem pomenu, ko se nanaša na medčloveške odnose, je seveda nedvomno plemenit in pravičen, toda v tem primeru se osredotočimo na njegovo dobesednost. Ali nam mora res biti vseeno, kako je literarno delo videti na zunaj? Seveda je njegova vsebina tisto, kar je ključno. Toda ne nazadnje sta naslovnica in celostna vizualna podoba prvi stik potencialne bralke in bralca s knjigo – če predpostavljamo, da o njej ne ve ničesar. Še preden preberemo prvo poved ali opis dela, si na podlagi vizualne govorice ustvarimo predstavo o njenem tonu, žanru in pogosto tudi o njeni kakovosti. Oblikovanje – od naslovne podobe do tipografije in velikosti črk – ni zgolj okras ali afterthought, temveč pomemben del bralske izkušnje in eden ključnih načinov, kako knjiga nagovori občinstvo.

»Tudi slabe knjige si zaslužijo dobre naslovnice. In žal se v Sloveniji izda veliko slabih knjig.«

Če to razširimo obče: skoraj vse, kar nas obdaja, je oblikovano. Knjige, ki jih beremo, stoli, na katerih sedimo, prometni znaki, ki nas usmerjajo, embalaža izdelkov na trgovskih policah, aplikacije, po katerih vsakodnevno drsimo s prstom, celo obrazci, ki jih izpolnjujemo. Oblikovanje je samoumevna, brezšivna plast vsakdanjega življenja, ki določa, kako razumemo informacije, kako se gibljemo po prostoru, kako uporabljamo predmete, in ne nazadnje tudi, kaj nas pritegne in kaj spregledamo.

O tem smo se pogovarjali z oblikovalcem Zoranom Pungerčarjem (1985), ki je svojo pot začel kot oblikovalec glasbenih plakatov in ilustrator, čigar dela je med drugim objavil The New York Times. V zadnjem poldrugem desetletju se je uveljavil kot oblikovalec številnih ovitkov albumov in celostnih vizualnih podob za festivale, kot so Kranj Foto Fest, Rog Design Days ter Trienale umetnost in okolje EKO 9, oblikuje tudi celostno likovno podobo revije o sodobni umetnosti ETC. Zadnji dve leti in pol je oblikovalec in likovni urednik neodvisne založbe No! Press, ki jo je soustanovil z zgodovinarko, avtorico in urednico Manco G. Renko. Založbe, ki nas z vsako novo izdajo – poleg tega da izdaja dela relevantnih, aktualnih avtoric in avtorjev – preseneča

s svojimi izvirnimi, drznimi, domiselnimi, vizualno izbrušenimi in dodelanimi likovnimi podobami literarnih del. »Nekoč sem na nekem dogodku rekel stavek, zaradi katerega sem pozneje slišal kar nekaj kritik, ampak še vedno stojim za njim: Tudi slabe knjige si zaslužijo dobre naslovnice,« pravi Zoran Pungerčar. »In žal se v Sloveniji izda veliko slabih knjig.« Pri založbi No! Press pa je prišel še do drugega spoznanja. Ker je tam tudi poslovno vključen in ima dostop do vseh podatkov, lahko dejansko spremlja, kako se knjige prodajajo in kaj pri tem pomeni oblikovanje. »Po mojih izkušnjah naslovnica in celotna vizualna strategija precej vplivata na usodo knjige, na njeno pozicioniranje in prepoznavnost. Mislim, da bi bil pri nas velik korak naprej, če bi začeli oblikovati naslovnice z jasno predstavo, komu so namenjene. Kot oblikovalec zelo dobro veš – ali pa bi vsaj moral vedeti –, kakšno občinstvo želiš nagovoriti.« Založba No! Press je bila, kot pravi, že od samih začetkov zastavljena z mislijo na zagonetne podrobnosti; tudi tiste, ki jih bralci morda niti ne opazijo zavestno. Denimo velikost tipografije. »V naših knjigah je besedilo nekoliko večje, zato jih je lažje, prijetnejše brati. To je bilo med bralci zelo dobro sprejeto,« pravi oblikovalec, ki je med drugim tudi nenaklonjen med založniki sicer priljubljeni plastifikaciji ovitkov. »Rad imam, da se na knjigi vidi, da je bila brana, da je fizičen predmet, ki ga je nekdo držal v rokah. Knjige si ljudje izposojajo, potujejo od enega bralca do drugega, krožijo med prijatelji. Meni je lepo, da se na njih vidi življenje. Tudi to razumem kot del oblikovanja.« Izbor tipografije sicer nikoli ni zgolj naključje. Za veliko naslovnic pisave posebej prilagodi ali pa jih povsem na novo ustvari. Tipografija z naslovnice romana Gilgi, ena od nas nemške pisateljice Irmgard Keun – najnovejše izdaje založbe No! Press – je denimo digitalizacija nemške pisave Roland Grotesk iz leta 1909, ki pred tem ni obstajala v digitalni obliki, zelo dobro pa ujame čas, v katerem se zgodba odvija. Ali pa naslovnica knjige Eve Mahkovic Pogovori z Bogom, kjer je uporabil pisavo Salzmannschrift z začetka 20. stoletja, ki se s svojim cerkvenim oziroma gotskim vizualnim značajem in motiviko prav tako povezuje z atmosfero knjige. Za Enfilade: življenje stanovanja arhitekta in pisca Miloša Kosca pa je ustvaril tipografijo, delno izpeljano iz murala na Trubarjevi ulici v Ljubljani.

»Že dolgo se ni zgodilo, da bi se kdo javno odzval na očitno problematičen oblikovalski natečaj.«

Modernistična definicija razumevanja oblikovanja kot reševanja problemov naročnikov Zoranu Pungerčarju nikoli ni bila blizu. »Vedno sem imel občutek, da lahko z oblikovanjem ustvariš nekaj, kar ima kulturno vrednost in v nekom vzbudi neko izkušnjo, občutek, kritično misel. Marsikdo bi rekel, da je to že umetnost in ne več oblikovanje, ampak sam se s tem ne strinjam. Zdi se mi, da je znotraj oblikovanja dovolj prostora tudi za to, da ga razumemo kot kulturni artefakt, ne zgolj kot neki uporabni predmet ali storitev.« Ker je, kot klasičen milenijec, odraščal v devetdesetih, je sicer njegova vizualna vzgoja v veliki meri izhajala iz popkulture. Spominja se ikoničnih glasbenih videospotov, kot so denimo Intergalactic Beastie Boysov, pa nepozabnih ovitkov albumov, ki so bili izrazito vizualni izdelki. Toda takrat še ni razmišljal o tem, da za videospotom stoji kreativni direktor ali da nekdo oblikuje naslovnico albuma. Kasneje, z vse bolj enostavnim dostopom do svetovnega spleta, je začel raziskovati po svoje. Denimo na protodružbenih omrežjih, kot sta bila MySpace in LiveJournal, kjer je skozi odprtokodne nastavitve spreminjal pisave in druge vizualne elemente, s tem pa se nekako naučil osnov spletnega oblikovanja.

Študijska smer Tehnologija grafične tehnike na ljubljanski naravoslovnotehnični fakulteti ga umetniško ni potešila in ob delu »za preživetje« v oglaševalski agenciji je začel oblikovati glasbene letake in plakate za Dirty Skunks, nato še za Buba Booking & Promotion, ki jo je ustanovila legendarna, leta 2020 preminula organizatorka koncertov in promotorka Irena Povše - Buba. »Pokrivala je zelo širok spekter glasbe in v Slovenijo pripeljala tudi veliko eksperimentalnih glasbenikov in bendov,« se spominja Zoran Pungerčar.

»Mislim, da sem takrat prvič zares dojel, da se lahko ljudje z nečim, kar narediš, res povežejo. Ti plakati so očitno pri ljudeh pustili močan vtis. Še danes mi kdo od starih znancev reče: ‘A imaš še kakšen plakat za tisti koncert?’ Govorimo o delih, starih skoraj dvajset let.« Poleg tega je ves čas ustvarjal tudi zase. Vse bolj ga je začela zanimati ilustracija. »Takrat so se začela uveljavljati družbena omrežja, zato sem objavljal svoje risbe, kolaže, akvarele in različne mešane tehnike. Potem pa sem začel kontaktirati tudi umetniške direktorje tujih revij in jim pošiljati svoje delo. Pri The New York Timesu sem imel veliko srečo. Naletel sem na zelo odprtega umetniškega direktorja, s katerim sva potem večkrat sodelovala. Na dolgi rok pa mi je postalo jasno – tudi ko sem opazoval kariere drugih ilustratorjev –, da se

moraš za resen mednarodni preboj preseliti v tujino.« Zato se je osredotočil na domače umetniško prizorišče, ki ga je v naslednjih letih skupaj s »sokrivci« obogatil še za neodvisno založbo Look Back and Laugh, specializirano za izdajanje fanzinov in knjig umetnika, ter Riso Paradiso, kolektiv, ki je k nam pripeljal prvi risograf in praktično lastnoročno poskrbel za razvoj in širitev risografije, vrste grafične tehnike, ki omogoča posebno prekrivanje barv, hkrati pa tiskanje v velikih količinah. Ob tem pa je začel sodelovati še z založbo LUD Literatura, kjer je za zbirko Prišleki oblikoval svojo prvo knjižno naslovnico. Nato še drugo in tretjo in do danes – z njimi namreč še vedno sodeluje – se jih je nabralo že dobrih osemdeset.

»Mislim, da bi morali oblikovalci nehati razmišljati o sebi zgolj kot o proizvajalcih podob, pač pa kot o nekom, ki producira in soustvarja kulturo.«

Kot oblikovalec, ki torej že vrsto let deluje (tudi) na področju literature, ima poleg likovne plati vpogled tudi v samo stanje založništva. Opaža, da se je to v Sloveniji v zadnjih nekaj letih vendarle nekoliko prebudilo. »Pojavilo se je nekaj nove energije in začele so izhajati knjige, ki so res aktualne. S tem mislim predvsem na to, da so prevodi pravočasni. Ena pomembnih stvari, ki sem se jih naučil pri No! Press, je, kako zelo pomembno je, da knjigo izdaš ob pravem času. Slovenija je bila dolga leta kronično nekaj let prepozna. Knjige smo dobili šele takrat, ko je val zanimanja že zdavnaj minil. Po drugi strani pa imamo dovolj veliko skupino bralk in bralcev, ki zelo dobro spremljajo, kaj se dogaja v svetu, in so te knjige že zdavnaj prebrali v angleščini – pogosto tudi v bistveno lepših izdajah.« Ko smo že pri izdajah: za vsak ponatis pri založbi No! Press si zastavi izziv, da naslovnico vedno nekoliko spremeni,

predvsem z novo barvno različico. Ali pa celo z dodanim novo prevedenim esejem, kot denimo pri ponatisu svetovne uspešnice Popolnosti Vincenza Latronica. »Tako posamezne izdaje ostanejo posebne in dobijo neko zbirateljsko vrednost, predvsem pa lepo pokažejo, da je založba živ organizem. Ne gre samo za to, kako prodati več knjig, pač pa tudi za to, da nam je takšen način dela preprosto bolj zanimiv. Vsaka nova izdaja pomeni nov ustvarjalni izziv.« Pa tisto neizbežno preteče in vse(bolj) prisotno, uporaba umetne inteligence v literarnem in založniškem svetu? Sam se »sprašujem, koliko večjih slovenskih založb danes že na tak ali drugačen način uporablja umetno inteligenco. Pogosto gre za založbe, ki so že sicer problematične zaradi svojih poslovnih praks ali pa založništvo razumejo predvsem kot prodajo kuharic in priročnikov za samopomoč. Zato od njih tudi ne pričakujem visokih etičnih standardov. Delujejo izrazito tržno in nimajo pravega občutka za to, kje je danes kulturni utrip.« Oblikovanje se mu zatorej trenutno zaradi umetne inteligence, političnih sprememb in smeri, ki jo je ubrala industrija, zdi v precej nenavadnem položaju. Oblikovalci so bili nekoč ena bolje organiziranih in sindikaliziranih skupin, danes pa je pomembno predvsem to, kdo bo delo opravil za najmanj denarja. »Nekateri mlajši kolegi, ki ravno zaključujejo študij, so precej obupani. V delo vložijo ogromno časa in imajo veliko strasti do oblikovanja, potem pa ugotovijo, da je zelo težko dostojno živeti od tega. Že dolgo se tudi ni zgodilo, da bi se kdo javno odzval na očitno problematičen oblikovalski natečaj. Danes skoraj vsak razpis vsebuje kakšno sporno zahtevo ali pogoje – bodisi za ogromno dela in prenizke honorarje bodisi za oddajanje natečajnih rešitev na dragih in nepriročnih nosilcih, kot so kapa plošče, kar se zdi v času digitalnih procesov popolnoma absurdno.« Če bi se tega lotili sistematično in organizirano, z močno strokovno institucijo, ki bi se do tovrstnih pogojev opredeljevala, bi se stvari, kot pravi, na dolgi rok lahko spremenile.

Ob vsem tem pa se mu zdi, da bo, tudi v času neskončnih in brezmejnih podob, kjer ima večina vizualne produkcije zelo kratek rok trajanja, vedno obstajal prostor za oblikovanje z dodano vrednostjo. »Tisto, česar se bomo čez deset ali dvajset let še spominjali, je le droben delček vsega, kar nastane. Mislim, da bi morali oblikovalci nehati razmišljati o sebi zgolj kot o proizvajalcih podob, pač pa kot o nekom, ki pravzaprav producira in soustvarja kulturo. Da lahko to počneš dobro, pa moraš razumeti družbo, v kateri živiš. Potrebuješ občutek za kulturni kontekst, empatijo in širše razumevanje sveta.«