Knjiga / Tadej Golob: Brezno

+ + + +

Spletna greznica Brezno, lani izdana kriminalka Tadeja Goloba (1967), ima seveda stalnega protagonista, Tarasa Birso. Dogodi se mu vse mogoče, iz prejšnje epizode recimo ostane spletna sled, zaradi katere se brez kakšnih velikih prepirov odseli od žene: prejšnja storilka mu je, med drugim, podtaknila v pijačo drogo, vse skupaj posnela in objavila na spletu. Ampak spletna greznica se zvrne na Tarasa tudi zato, ker v Gotenici, kamor ga pošljejo na usposabljanje, odkrije( jo) sveže truplo na podlago tistih od prej, iz časov med vojno in po njej, in se malo ne znajde v odgovorih na tendenciozna vprašanja novinarja na kraju samem. Pa še kolesaril je na protestih enkrat prej. Zato mu dodelijo strokovnjaka za medijske spine, ki naj bi, recimo s fotkami z živalmi, obrusil njegovo javno podobo. Taras kot Taras, pač pripadnik neke prejšnje in zaprašene generacije, se v zadnjem stavku, potem ko bolj kot kdaj prej skupaj rešijo zadevo, vpraša: »Zakaj že bi si kdo želel ugajati komurkoli?« Tudi Tarasovi sodelavci komentirajo očitno; samo da Taras zapusti pisarno, že se zadogaja. Recimo na nekdaj zaprtem območju Kočevske Reke in Gotenice, zdaj vadbenem centru policije, kljub bližini policistov za krvne delikte, dežurnim in sploh. Podobno kot upokojeni inšpektor v kriminalkah Avgusta Demšarja naleti na trupla tudi v zdravilišču, če že mora tja. Kakor bi njuna briljanta uma skoraj priklicala trupla, da se lahko s čim zaposlita. Gotenica, kraj, ki je bil zaprt za javnost, hkrati pa preveč poln zgodovine, da bi jo zmogel prebaviti, je skrbno izbran, da lahko Golob prispeva kakšen zgodovinski komentar. Recimo, da kjerkoli zavrtaš, pa četudi gradiš železniški predor, boš našel jame, v njih pa plasti zgodovine, kakor se kaže z okostji.

Tokrat prinesejo svežo roko iz jame, ki jo povzročijo obilne padavine in se morajo ekipe voziti naokoli, skozi Kočevsko Reko, zaradi poplav. Po ostanek, ki gre k roki, gre zmahani športnik Taras sam, spodaj pa najde plast sprhnelih okostij. Truplo pripada možaku, ki se je približeval stotim in veljal za enega od likvidatorjev pri povojnih pobojih. Zato se Taras s sodelavci poveže s kolegom, ki deluje v skupini Sprava, in skupaj zagreznejo v spletno brozgo amaterskih zgodovinarjev in ljudi, ki se sklicujejo na pričevanja, ta pa potem nekdo povzema – in verjetno literarno dopisuje, pač v skladu z lastno sprevrženo domišljijo. Vendar zgodovina ni edini motiv, čeprav najpriročnejši: v gozdu so sveže vrtine, očitno je nekdo sondiral kraški svet z neznanim namenom, pa tudi s starim, Mačkom, ki mu truplo pripada, je imel morda kdo posredne namene.

Golob se je potopil v tematiko, pri kateri je težko doseči konsenz. Veliko lažje je burkati površje in dosegati politične točke. Nalogo je opravil korektno, verjetno tudi zaradi tistih svetovalcev, ki se jim zahvaljuje in ki imajo s podobnimi situacijami opraviti v praksi, na terenu in pri vsakodnevnem delu.