Knjiga / Odiseja: Homer 

+ + + + +

Film Christopherja Nolana o Odiseju je sprožil zanimanje za antičnega junaka, zraven pa spodbudil ponovne izdaje starih prevodov. Ponatisnjeni Gantarjev prevod prinaša še njegovo lucidno študijo, je pa okrnjen, saj je prevedenih le 12 spevov, preostala polovica je zgolj v povzetkih. Zato ima prednost celotni Sovretov prevod, objavljen leta 1951.

A Odiseja ni prvenstveno pustolovska zgodba, je večni izziv izpred skoraj treh tisočletij in skupaj z Iliado najstarejša živa vez sodobnosti z antiko, ki omogoča razmišljanje o njej kot o variaciji sedanjosti. Vzemimo le zgodbo božanske nimfe Kalipso, s katero preživi Odisej sedem let, nekajkrat več kot z ženo Penelopo. Tej po vrnitvi na Itako natveze, da ga je držala zaprtega v jami, ker se ni hotel poročiti z njo. Katera boginja pa se je v antiki poročila? Toda heroj, ki je pri Homerju vse zaplete ugnal z zvijačami, svoje nimfe ni skušal nikoli ugnati. Še več, ko mu ta ponudi (po Zevsovem ukazu) prosto pot na morje, je zadržan, ne bi šel v nevarnost. Mož, ki se ni nikoli bal pustolovščin, zdaj omahuje. A Kalipso mu je očitno tako blizu, da spregleda njegovo prebrisanost in mu kljub temu razloži in zagotovi prost odhod. Kje je še najti lik zavrnjene, ki svojo ljubezen blagohotno pospremi pri odhodu od nje? Zakaj pa je sploh želel zapustiti rajska leta pri najlepši in najduhovitejši? Antični junak je hkrati že moderen, saj je notranje razpet. Toda križarjenje po svetu je vendar njegova prva bit pred ambrozijo, nektarjem in božansko. Sedeč v takem paradižu ni več on, nič junaškega ni v njem. Homerjeva mojstrovina je tudi finalni razplet. Ko po 20 letih in gomili mrtvih snubcev spet dočaka noč s soprogo, ta s slastjo posluša njegove peripetije, ne da bi vrtala po času pri Kalipso. Modrost – če jo radosti, da je spet pri njej, zakaj bi si življenje grenila z vprašanji o resničnosti preteklosti?