Uvodnik / Grega Repovž: Čim manj škode

Nekaj mesecev je trajalo, da je slovenska demokratična javnost sprejela, da se bo sedanja parlamentarna koalicija SDS, Resnice, NSi in Demokratov pod vodstvom Janeza Janše zelo verjetno obdržala do konca mandata. Gre preprosto za enovito koalicijo, ideološko znotraj nje ni razlik. Resnica in Demokrati sta stranki, ki sta vsebinsko dejansko zgolj frakciji SDS, ne pa samostojni stranki. In da, med Anžetom Logarjem in Zoranom Stevanovićem ni nobene resne razlike, zelo podobna sta si, tudi po vedenju. To so res enaki ljudje, enakega kova, enakih ciljev in dometa.

Kaj torej v teh razmerah preostane demokratični javnosti, ki verjame v državo blaginje in človekovih pravic za vse? Obup zagotovo ne. Že do danes, v zgolj nekaj mesecih, je demokratična javnost pokazala tej koaliciji svojo moč. Pokazali so jo zaposleni prek sindikatov. Pokazali so jo državljani s podpisi za referendum zoper uvedbo političnega nadzora po vzoru Putina in Orbána. Da, to se skriva za izrazom politična policija: gre za preprečitev nadlegovanja, ki ga uprizarja v Rusiji nad svojimi državljani avtokrat Putin že desetletja, posnemajo pa ga podobni avtokrati po vsem svetu (s Trumpom vred). Svet danes namreč ni razdeljen na Vzhod in Zahod – ampak na države, kjer so oligarhije v sodelovanju z lokalnim avtokratom prevzele oblast, in tiste države, ki se jim je temu uspelo ubraniti. Rusija je od večine avtokracij drugačna le v tem, da je tam avtokrat sam ustvaril svoje oligarhe, ne pa oni njega. A rezultat je na koncu enak: od ZDA prek Kolumbije do Češke in Srbije. Ste opazili, kako radi se ti avtokrati, začenši s Putinom in Trumpom, podpirajo? Z razlogom. Razlika pa je še ena: kjer so oligarhi postavili oblast, je prvo, kar mora narediti ta oblast, poplačilo dolgov. To velja za ZDA. In to velja tudi za Slovenijo. Prvi zakon, ki ga je sprejela nova parlamentarna koalicija, je bil namenjen prav oligarhiji, ki jo je postavila na oblast.

Vrnimo se k Sloveniji. Kaj torej lahko dela demokratična javnost, če ve, da bo neka avtokracija trajala – v slovenskem primeru štiri leta? Z vsemi preostalimi instrumenti demokratičnega ustroja poskuša ubraniti čim več. Res je: ko je oblast tako enovita, kot je sedanja v Sloveniji, je teh instrumentov manj – a vendar je slovenska demokratična javnost nemudoma pokazala, da države kar tako ne bo dala. Vladajoče čakata že dva izrazito močna referenduma. Na slovensko zavezanost demokraciji smo že v tem trenutku lahko ponosni.

Ubraniti čim več, to je danes cilj demokratične javnosti v Sloveniji in tudi v drugih državah, ki jim trenutno vladajo avtokrati. Naj ponovimo, kar je že pretekli teden opisoval Jure Trampuš v članku z naslovom Veliki jesenski spopad: kaj se je dogajalo leta 2012. Vladala je histerija, Janša, ki je takrat vodil svojo drugo vlado, je ponavljal, da bomo postali nelikvidni in da državi grozi finančni zlom, strašil z »evropsko trojko«, grškim scenarijem itd. Ena izmed čudežnih rešitev naj bi bila ustanovitev slabe banke: »Kar je sledilo, je zgodovina. Slovenija je v reševanje bank za neposredno dokapitalizacijo vložila več kot tri milijarde evrov, vrednost celotnega ukrepa sanacije pa je bila približno štiri do pet milijard evrov. A poznejši izračuni so pokazali, da je bilo katastrofično napovedovanje zloma pretirano in da je temeljilo na napačnih predpostavkah.« Ekonomisti so v naslednji letih izračunali, da so posredniki pri trgovanju s slabimi terjatvami in načrtno podcenjenimi naložbami zaslužili vsaj milijardo evrov. Da, za te milijarde evrov gre – za premoženje, do katerega se tudi danes poskušajo dokopati. In ne gre za to, da hočejo postati lastniki javnega premoženja – skrivnost denarja se za oblastnike vedno skriva v transakciji sami.

In zato je treba biti pozoren predvsem na transakcije, ker je to transakcijska oblast. Interventni zakon je prvi izmed transakcijskih ukrepov vlade – in gre za transakcijo premoženja k oligarhiji, torej k tistim, ki so poleg zunanjih udeležencev (iz Izraela) pomagali tej parlamentarni koaliciji do oblasti. Od tega zakona imajo koristi samo tisti, katerih plača je višja od 7500 evrov bruto (kar brez dvoma niso razvojni inženirji), tisti, ki svoje premoženje oplajajo z oddajanjem nepremičnin, in tisti, ki vodijo svoje finančne in druge posle prek statusa samostojnega podjetnika in imajo prihodke, višje od 120.000 evrov (kar spet niso mali podjetniki, ampak prej finančni posredniki in špekulanti). Tudi ta transakcija je vredna okoli milijardo evrov – le da vsako leto.

Seveda je interventni zakon le prvi transakcijski zakon. Največji »napad« se bo zgodil v zdravstvu, kjer bodo poskušali v upravljanje zasebnikom predati sredstva zavarovancev, ki jih danes upravlja javna zavarovalnica: z drugimi besedami, poskušali bodo narediti novo Vzajemno, le da tokrat ne bo le ena, ne bo šlo le za delček zdravstvenega denarja, ampak za veliko večji del. Do zdravstva, na ravni izvajalcev in na ravni financiranja, se poskušajo oligarhije dokopati v vseh teh državah. Kaj je bilo prvo, v kar je vsakič, ko je prišel na oblast, posegel Donald Trump? Zdravstvo seveda.

A kot rečeno: slovenska demokratična javnost je na srečo izredno občutljiva za te »transakcije«, je tudi zelo razgledana – in že zdaj je iz anket javnega mnenja jasno, da ve, kaj se ji je zgodilo na volitvah. Tudi oblast se že vede živčno: ker se tudi zaveda, da ji ni uspelo ustvariti občutka izrednih razmer, ki da pestijo slovenske javne finance. Te izredne razmere so megla, v katero ponavadi poskušajo skriti transakcije.