Dva leva / Vlado Miheljak: Vdor barbarov

»Zakaj torej hočemo v Reichstag? V Reichstag vstopamo, da se oborožimo z orožjem iz arzenala demokracije. Postali bomo poslanci, da bi s svojo prisotnostjo ohromili weimarsko miselnost. Vsako sredstvo za izvedbo revolucije se nam zdi upravičeno … Ne prihajamo kot prijatelji, niti nismo nevtralni. Prihajamo kot sovražniki! Kakor volk vdre v ovčjo stajo; tako prihajamo.«

— Josef Goebbels o motivih protiparlamentarne stranke NSDAP za vstop v Reichstag (v strankinem glasilu Völkischer Beobachter, 30. 4. 1928)

Ni najhujša grožnja za demokracijo, ko kdo pritajeno zlorablja njene atribute in slabosti, ampak ko cinično, s »prirojeno brezobzirnostjo«, kot Goebbels, to prostodušno prizna. Ko je svoj cinični zapis pred 98 leti priobčil, nacistom še ni uspelo (na majskih volitvah 1928 so prejeli le dvanajst sedežev), so pa že z vso aroganco demonstrirali svoje zle namere, ker so se zavedali paradoksa (parlamentarne) demokracije, da svojim smrtnim sovražnikom zagotavlja sredstva, s katerimi jo razgrajujejo. Pač, poslanska imuniteta je nacistom omogočala, da so z velikega parlamentarnega odra sporočali, da je parlamentarna demokracija simptom degenerirane politike, ki jo bodo ob prvi priložnosti odpravili. V tretjem poskusu, leta 1933, jim je tudi uspelo. Ostalo je zgodovina … Nemčija, ki je celotno obdobje po drugi svetovni vojni dajala vtis, da je nepovratno absolvirala izkušnjo in pouk mračnega obdobja, v zadnjem času izgublja vse oporne točke povojne demokratične obnove. Ko so, zaradi nenehnih kriz (gospodarske, migrantske ...), že začeli vznikati desni populizmi, je še veljala nekakšna nadideološka zaveza strank tako imenovanega ustavnega loka, da z ekstremisti ne gredo v koalicijo. Zdi se, da je ta zgodovinski pakt pred razpadom. Ker po eni strani tradicionalne stranke slabijo, po drugi strani pa se zdi, da vzpona radikalne AfD nič več ne ustavi. Slika javnomnenjskih projekcij volilnega izida je res depresivna. Na spletni strani Wahlrecht.de objavljajo zbir relevantnih izmer in na vseh se je na zvezni ravni AfD utrdila na prvem mestu (slabih 28 odstotkov), na drugem mestu zaostajata CDU/ CSU za dobrih pet odstotkov, z značilnim trendom pojemanja sape. SPD, ne tako davno stranka, ki se je s krščanskimi demokrati enakovredno borila za oblast (še leta 2021 je bila relativna zmagovalka), pa je s približno 12 odstotki padla v območje, kjer se že prerivata Levica

in Zeleni. Na ravni zveznih dežel pa je še huje, saj je AfD v vseh petih deželah z območja nekdanje NDR blizu ali čez 40 odstotkov. V tem razpadu tradicionalne strankarske topologije je prva in največja žrtev lastne nedoslednosti predvsem SPD. Ta ob številnih drugih težavah sliši predvsem na ime Izrael oziroma Palestina. Ob nobenem drugem vprašanju stranka in njeni nekdanji tradicionalni volivci niso tako daleč narazen.

Vdor barbarov v parlamentarno politiko je sicer vseevropski pojav, a tudi mi v tem v trenutku nismo izjema. Vendar pojav Stevanovića in Resnice, kot najhujšega političnega zmazka v poosamosvojitveni Sloveniji, ni vzrok, ampak posledica splošne politične anomije. Pa čeprav profesor mednarodnega prava, diplomat in bivši ustavni sodnik Ernest Petrič zaradi dnevnopolitičnih razlogov in motivov navdušeno pove, da sta Stevanović in Resnica zanj, ki je »že malce starejši in kritičen opazovalec, kar pozitivno presenečenje«. In Peter Jambrek, tudi profesor prava in prvi predsednik ustavnega sodišča, sugerira desnemu bloku možnost ignoriranja in bojkotiranja nevšečnih razsodb ustavnega sodišča! Pred očmi šokirane javnosti, preveč pasivizirane opozicije in premalo glasnih medijev se očitno odvija razkošna demontaža demokracije; tako na ravni zakonodajne kot izvršne oblasti. Parlament komaj še, če sploh, opravlja svojo funkcijo. Ni daleč trenutek, ko se bo opozicija zaradi stalnega in evidentnega kršenja zakonov in parlamentarnega poslovnika prisiljena zateči k skrajnemu institutu popolne obstrukcije parlamentarnega dela.

Politično licemerje se je v teh dneh zgostilo ob neprijetni prometni nesreči predsednice republike. Napada ne usmerjajo in pri tem sodelujejo zgolj razni jambreki, ampak tudi nekateri seriozni pravniki. Da se predsednici očita ogrožanje državne varnosti zgolj zaradi skupne vožnje z zasebno prijateljico tujih (ruskih) korenin, ki ima kot vrhunska športnica (kot številni drugi) dvojno državljanstvo, je perverzno. Še zlasti v deželi, kjer imamo predsednika vlade, ki se je na Trstenjakovi srečeval z upokojenim izraelskim generalmajorjem Giorom Eilandom, znanim kot »arhitektom genocida v Gazi«, sicer pa »svetovalcem« agencije Black Cube s pestro zgodovino vmešavanja v tuje demokratične procese z nezakonito vohunsko, prisluškovalno in diskreditacijsko dejavnostjo. In še huje. Predsednik vlade je srčen prijatelj s »krvavim Bibijem« (Netanjahujem), ki nosi neizbrisljivo hipoteko vojnega zločinca.

Kdo je tu nor? Film je tilm je ta čas na sporedu le še v Sloveniji.