Dva leva / Vlado Miheljak: Vdor barbarov

»Zakaj torej hočemo v Reichstag? V Reichstag vstopamo, da se oborožimo z orožjem iz arzenala demokracije. Postali bomo poslanci, da bi s svojo prisotnostjo ohromili weimarsko miselnost. Vsako sredstvo za izvedbo revolucije se nam zdi upravičeno … Ne prihajamo kot prijatelji, niti nismo nevtralni. Prihajamo kot sovražniki! Kakor volk vdre v ovčjo stajo; tako prihajamo.«

— Josef Goebbels o motivih protiparlamentarne stranke NSDAP za vstop v Reichstag (v strankinem glasilu Völkischer Beobachter, 30. 4. 1928)

Ni najhujša grožnja za demokracijo, ko kdo pritajeno zlorablja njene atribute in slabosti, ampak ko cinično, s »prirojeno brezobzirnostjo«, kot Goebbels, to prostodušno prizna. Ko je svoj cinični zapis pred 98 leti priobčil, nacistom še ni uspelo (na majskih volitvah 1928 so prejeli le dvanajst sedežev), so pa že z vso aroganco demonstrirali svoje zle namere, ker so se zavedali paradoksa (parlamentarne) demokracije, da svojim smrtnim sovražnikom zagotavlja sredstva, s katerimi jo razgrajujejo. Pač, poslanska imuniteta je nacistom omogočala, da so z velikega parlamentarnega odra sporočali, da je parlamentarna demokracija simptom degenerirane politike, ki jo bodo ob prvi priložnosti odpravili. V tretjem poskusu, leta 1933, jim je tudi uspelo. Ostalo je zgodovina … Nemčija, ki je celotno obdobje po drugi svetovni vojni dajala vtis, da je nepovratno absolvirala izkušnjo in pouk mračnega obdobja, v zadnjem času izgublja vse oporne točke povojne demokratične obnove. Ko so, zaradi nenehnih kriz (gospodarske, migrantske ...), že začeli vznikati desni populizmi, je še veljala nekakšna nadideološka zaveza strank tako imenovanega ustavnega loka, da z ekstremisti ne gredo v koalicijo. Zdi se, da je ta zgodovinski pakt pred razpadom. Ker po eni strani tradicionalne stranke slabijo, po drugi strani pa se zdi, da vzpona radikalne AfD nič več ne ustavi. Slika javnomnenjskih projekcij volilnega izida je res depresivna. Na spletni strani Wahlrecht.de objavljajo zbir relevantnih izmer in na vseh se je na zvezni ravni AfD utrdila na prvem mestu (slabih 28 odstotkov), na drugem mestu zaostajata CDU/ CSU za dobrih pet odstotkov, z značilnim trendom pojemanja sape. SPD, ne tako davno stranka, ki se je s krščanskimi demokrati enakovredno borila za oblast (še leta 2021 je bila relativna zmagovalka), pa je s približno 12 odstotki padla v območje, kjer se že prerivata Levica in Zeleni. Na ravni zveznih dežel pa je še huje, saj je AfD v vseh petih deželah z območja nekdanje NDR blizu ali čez 40 odstotkov. V tem razpadu tradicionalne strankarske topologije je prva in največja žrtev lastne nedoslednosti predvsem SPD. Ta ob številnih drugih težavah sliši predvsem na ime Izrael oziroma Palestina. Ob nobenem drugem vprašanju stranka in njeni nekdanji tradicionalni volivci niso tako daleč narazen.