Teden / Ohranjanje spomina

Pred približno letom se je na nas prvič obrnil bralec Borut Kersnik, sorodnik treh bratov Osredkar, pokopanih v partizanskem grobišču v radovljiškem Grajskem parku. Že dlje si je prizadeval, da bi spomenik padlim borcem, ki ga je zasnoval Edvard Ravnikar, dopolnili z imeni tam pokopanih partizanov. Na njem je bil namreč vklesan le napis: »Tu je pokopan narodni heroj Jože Gregorčič z 71 partizani, padlimi na Jelovici.« Po več letih prizadevanj je pobuda obrodila sadove: junija so na kamnite kvadre, ki so del spomenika, vklesali imena 29 doslej identificiranih borcev. »Moja pot, poskus rešitve nekogaršnjega spomina pred pozabo, se je začela pred tremi leti,« je ob tem v pismu zapisal Kersnik, »in danes je končana.« Pot do tega ni bila preprosta. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) so sprva vztrajali, da Ravnikar na grobišču ni predvidel zapisanih imen, zato so predlagali, naj se podatki o padlih in zgodovina grobišča predstavijo na informacijski tabli ob spomeniku. Dodatno težavo so povzročale pomanjkljive evidence o povojnih pokopih. Čeprav napis na spomeniku navaja 72 žrtev, njihovega natančnega števila in identitete vseh pokopanih ni mogoče zanesljivo potrditi.

Poleg Kersnika sta si za ureditev območja prizadevala nekdanja novinarka Dela Vlasta Felc in literarni zgodovinar Miran Hladnik. Kot je ta julija zapisal v Svobodni besedi, se je njihova »bojna sreča v spopadu z institucionalnimi mlini« začela obračati po najdbi izvirnih načrtov za spomenik iz let 1956–1960. Ti so pokazali, da je pomemben del zasnove spomenika pripravljala Ravnikarjeva učenka Janja Lap, pa tudi, da kamniti kvadri pred spomenikom niso bili zamišljeni zgolj kot okras, temveč so bili namenjeni zapisom imen padlih.

Zapleti se s tem niso končali. Pri pripravi informacijske table, katere besedilo sta Vlasta Felc in Hladnik večkrat usklajevala z radovljiško občino in ZVKDS, je postopek znova zastal. Ko je že kazalo, da dogovora ne bo, se je vključilo ministrstvo za obrambo kot organ, pristojen za vojna grobišča. Nazadnje so se dogovorili, da ministrstvo prevzame izvedbo in financiranje table, občina pa poskrbi za vklesanje imen identificiranih borcev. »Kar leta in leta ni bilo mogoče, je nenadoma postalo mogoče,« je razplet povzel Hladnik.

Informacijske table, ki naj bi obiskovalcem predstavila širši zgodovinski kontekst grobišča, še ni, brez odgovora pa ostajajo tudi vprašanja o številu in identiteti vseh pokopanih. A Kersnikova pobuda je kljub temu dosegla bistveni cilj: po desetletjih, ko je večina tam pokopanih ostajala anonimna, je bil spomenik vsaj deloma dopolnjen z njihovimi imeni. Med njimi so tudi imena treh njegovih sorodnikov iz družine Osredkar – dvojčkov Radka in Sava, ki sta leta 1942 skupaj z Jožetom Gregorčičem padla na Lipniški planini, ter Iveta, ki je padel na Blegošu. »Kamni sami po sebi ne pomenijo nič, če v sebi ne nosijo zgodbe, te pa imajo vedno imena,« je Kersnik ob tem zapisal v pismu. In dodal: »Če greš mimo teh kamnov, ki so danes nagrobniki z imeni, postoj, morda povedo kaj tudi tebi.«